Jedro

Za odmero komunalnega prispevka ni zahtevano, da mora biti stavbno zemljišče opremljeno v celoti z vsemi vrstami komunalne opreme, to je v obsegu, na podlagi katerega je mogoče šteti stavbno zemljišče za opremljeno v smislu prvega odstavka 72. člena ZPNačrt. Na dopustnost izdaje izpodbijane odločbe ne vpliva okoliščina, ki med strankama ni sporna, da na tem območju ni zgrajeno niti elektro omrežje. Kot je sodišče pojasnilo že v sodbi I U 1315/2009 v zvezi s takratnim tožničinim ugovorom, da občina ni upravičena do komunalnega prispevka za električno omrežje, ne gre za omrežje, katerega gradnjo bi zagotavljala občina, zato zanj ne more odmeriti komunalnega prispevka.

Izdano uporabno dovoljenje pomeni konzumirano pravico, ki jo investitorju daje gradbeno dovoljenje. Če je bila ta udejanjena v manjšem obsegu, to ne pomeni, da bo tožnica v prihodnosti lahko zakonito nadaljevala z gradnjo na podlagi starega gradbenega dovoljenja, ampak bo morala za gradnjo pridobiti novo dovoljenje. Sodišče zato meni, da če je bilo v konkretnem primeru uporabno dovoljenje res izdano za manjši objekt, kot je bil predviden v gradbenem dovoljenju, ni ovire za odmero komunalnega prispevka od manjše neto tlorisne površine objekta, upoštevajoč tudi to, da naj bi odmerjeni komunalni prispevek na podlagi meril, uporabljenih pri izračunu, odražal obseg, v katerem tožničina nepremičnina obremenjuje komunalno infrastrukturo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Škofljica št. 35108-16/2009 z dne 9. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek v višini 247.526,87 EUR v zvezi z gradnjo proizvodno skladiščnega objekta P. na zemljišču parc. št. 737/335 k.o. ... (1. točka izreka). Komunalni prispevek, zmanjšan za že plačani komunalni prispevek in pobot, v višini 61.284,03 EUR je tožnica dolžna plačati v 30-ih dneh od prejema odločbe (2. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 1315/2009 z dne 4. 3. 2010, s katero je bila odpravljena prejšnja odločba toženke. Odmera temelji na Odloku o Programu opremljanja stavbnih zemljišč za gradnjo v območju urejanja VP 9/1 in VO 9/2 Škofljica (Uradni list RS, št. 53/10, v nadaljevanju Odlok). Komunalni prispevek se zaračunava za ceste, most, javno razsvetljavo, meteorno kanalizacijo, vodovodno in plinovodno omrežje ter za skupno opremo. Ker je tožnica komunalni prispevek že plačevala na podlagi izdanih delnih odločb, v njeno korist pa je upoštevana tudi odškodnina za zemljišča v višini 9.315,00 EUR, je dolžna plačati še 61.284,03 EUR. Vsa komunalna infrastruktura, za katero je odmerjen komunalni prispevek, je že zgrajena. Upravni organ še pojasnjuje, da je osnova za izračun komunalnega prispevka v skladu s 6. členom Odloka zmanjšana na račun sredstev, pridobljenih iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da pogoji za izdajo izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni, saj njeno zemljišče ni opremljeno stavbno zemljišče. Še vedno namreč nista zgrajena niti elektro niti kanalizacijsko omrežje, v proračunu za prihodnje leto pa tudi ni predvidena gradnja manjkajoče komunalne infrastrukture. Nezakonit je tudi Odlok, saj v njem v nasprotju s 75. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) ni naveden rok za gradnjo kanalizacije, od investitorjev pa celo zahteva, da do izgradnje primarnega kanalizacijskega zbirnika na lasten strošek zgradijo začasne čistilne naprave oziroma greznice. Teh stroškov investitorji nato ne morejo uveljaviti v postopku odmere komunalnega prispevka. Meni, da želi toženka s tem obiti zakonsko zahtevo, da je mogoče zgraditi objekt le na komunalno opremljenem zemljišču. Ker je zakonska dolžnost, da občina zagotovi gradnjo komunalne opreme, za investitorja ni pomembno, ali gre za komunalno opremo državnega pomena.

Toženka bi morala pri izračunu upoštevati dejansko tlorisno površino objekta, ki znaša 1209,29 m2 in ne 1922,07 m2, ki jo je predvidel projekt in na njegovi podlagi izdano gradbeno dovoljenje. V ta namen je v postopku predložila uporabno dovoljenje, projekt izvedenih del št. 79/07 z dne 7. 12. 2009, podatke iz evidence GURS in odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, kjer je razvidno, da je neto površina manjša. Pri tem se sklicuje na določbe Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) in 18. člen Odloka.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek na prvo stopnjo, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt), ki se financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zaradi tega je občina upravičena do povrnitve dela stroškov gradnje komunalne opreme v obliki komunalnega prispevka, ki ga je dolžan plačati zavezanec (prvi odstavek 79. člena). Občina lahko zato odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena). Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme je območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Obračunska območja se določijo tako za obstoječo komunalno opremo kot za vso predvideno novo komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (drugi odstavek). Obračunska območja in ostale podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka) se določijo s programom opremljanja (tretji odstavek 75. člena).

Iz navedenih določb izhaja, da se komunalni prispevek lahko odmeri tudi za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Za odmero komunalnega prispevka torej ni zahtevano, da mora biti stavbno zemljišče opremljeno v celoti z vsemi vrstami komunalne opreme, to je v obsegu, na podlagi katerega je mogoče šteti stavbno zemljišče za opremljeno v smislu prvega odstavka 72. člena ZPNačrt. Okoliščina, v kakšni meri je stavbno zemljišče opremljeno, je namreč relevantna v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, v katerem upravni organ presoja, ali bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, s tem pa izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 7. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

To pomeni, da je mogoče odmeriti komunalni prispevek zaradi gradnje novega objekta, kot je to tudi v obravnavanem primeru, tudi tedaj, če občina ni zagotovila gradnje kompletne komunalne opreme, s katero bi bila po mnenju investitorja šele zagotovljena opremljenost stavbnega zemljišča. V tem primeru mora namreč investitor, ki kljub temu želi graditi, na drug način zagotoviti minimalno komunalno oskrbo objekta v skladu z določbami prostorskega izvedbenega akta. Če to ni mogoče in zaradi tega gradbeno dovoljenje ni izdano, pa je upravičen do vračila morebiti že plačanega denarnega prispevka (deseti odstavek 79. člena ZPNačrt). Tožbeni ugovor, da je bila odločba izdana preuranjeno, ker še ni zgrajena odpadna kanalizacija, je zato neutemeljen. Poleg tega tožnici z izpodbijano odločbo komunalni prispevek za to komunalno opremo ni bil obračunan, kar je v skladu z 11. členom Odloka, v katerem je določeno, da se do izgradnje primarnega kanalizacijskega zbirnika komunalni prispevek za odpadno kanalizacijo ne zaračunava in se bo ta zaračunal takrat, ko bo priklop na kanal mogoč.

Na dopustnost izdaje izpodbijane odločbe ne vpliva okoliščina, ki med strankama ni sporna, da na tem območju ni zgrajeno niti elektro omrežje. Kot je sodišče pojasnilo že v sodbi I U 1315/2009 v zvezi s takratnim tožničinim ugovorom, da občina ni upravičena do komunalnega prispevka za električno omrežje, ne gre za omrežje, katerega gradnjo bi zagotavljala občina, zato zanj ne more odmeriti komunalnega prispevka. Občina namreč zagotavlja gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt), kamor v skladu s prvim odstavkom 71. člena štejejo objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, nadalje objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje izbirnih lokalnih gospodarskih javnih služb po predpisih, ki urejajo energetiko, na območjih, kjer je priključitev obvezna, in objekti grajanega javnega dobra. Dejstvo je, da tožnici z izpodbijano odločbo komunalni prispevek za elektro omrežje ni bil odmerjen, morebitna škoda, ki nastaja zaradi nezgrajenega omrežja, pa ni predmet postopka za odmero komunalnega prispevka.

Ker je bil v zadevi komunalni prispevek odmerjen za že zgrajeno komunalno opremo, so za ta postopek brezpredmetne tožbene navedbe o Odloku, ki da ne določa rokov za izgradnjo manjkajoče komunalne infrastrukture. Določitev roka izgradnje je namreč pomembna zaradi določbe četrtega odstavka 79. člena ZPNačrt, po kateri je zavezancu s plačilom komunalnega prispevka zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja.

V zvezi z ugovorom glede upoštevane neto tlorisne površine objekta sodišče na podlagi tožničine pritožbe, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, ugotavlja, da je v njej navajala, da je že na ustni obravnavi 9. 11. 2010 seznanila toženko o manjši neto tlorisni površini zgrajenega objekta in zanjo predložila dokaze, vendar se prvostopenjski organ do tega podatka ni opredelil. Sodišče navedenega zaradi pomanjkljivih upravnih spisov (v njih ni zapisnika o omenjeni obravnavi) sicer ne more preveriti, vendar pa je glede na dejstvo, da je pritožbeni organ ugovor glede neto tlorisne površine obravnaval, štelo, da ne gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V zadevi ni sporno, da se je postopek v obravnavanem primeru začel na zahtevo v zvezi z gradnjo tožničinega proizvodno skladiščnega objekta. V takem primeru je razumljivo, da se podatek o njegovi neto tlorisni površini kot enem od elementov za izračun komunalnega prispevka (prvi odstavek 82. člena ZPNačrt) ugotovi na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Tako določa tudi prvi odstavek 14. člena Odloka. Vendar pa je v obravnavanem primeru treba upoštevati, da je bil omenjeni objekt v času ponovnega odločanja na prvi stopnji že zgrajen in to v manjših dimenzijah, kar glede na navedbe pritožbenega organa v obrazložitvi drugostopenjske odločbe med strankama niti ni sporno. V zvezi s tem je drugostopenjski organ zavzel stališče, da je upravni organ kljub temu vezan na predloženi projekt, saj ga tožnica ni spremenila, zato bi na podlagi že izdanega gradbenega dovoljenja lahko dozidala neto tlorisne površine. Za to pa ne bi bil potreben noben postopek in s tem tudi ne plačilo komunalnega prispevka.

Tako stališče je po mnenju sodišča preuranjeno, saj se organ ni opredelil do predloženega dokaza – uporabnega dovoljenja z dne 31. 5. 2010. Zato se ni mogoče opredeliti niti do tožbenega stališča, da bi morala biti pri odmeri komunalnega prispevka upoštevana dejanska neto tlorisna površina že zgrajenega objekta.

Upoštevati je namreč treba, da se uporabno dovoljenje izda na podlagi zahteve, ki jo mora investitor vložiti po obvestilu izvajalca, da je gradnja končana (drugi odstavek 89. člena Zakona o graditvi objektov, ZGO-1). To pomeni, da izdano uporabno dovoljenje pomeni konzumirano pravico, ki jo investitorju daje gradbeno dovoljenje. Če je bila ta udejanjena v manjšem obsegu, to ne pomeni, da bo tožnica v prihodnosti lahko zakonito nadaljevala z gradnjo na podlagi starega gradbenega dovoljenja, ampak bo morala za gradnjo pridobiti novo dovoljenje. V nasprotnem primeru bo šlo za nelegalno gradnjo. Sodišče zato meni, da če je bilo v konkretnem primeru uporabno dovoljenje res izdano za manjši objekt, kot je bil predviden v gradbenem dovoljenju, ni ovire za odmero komunalnega prispevka od manjše neto tlorisne površine objekta, upoštevajoč tudi to, da naj bi odmerjeni komunalni prispevek na podlagi meril, uporabljenih pri izračunu, odražal obseg, v katerem tožničina nepremičnina obremenjuje komunalno infrastrukturo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70,00 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).