Jedro

183. čl. OZ določa, da lahko sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od plačila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Za škodo tako zadošča sam poseg v pravico do ugleda ali dobrega imena, seveda pa, ker je osnovni namen uresničevanje oškodovančevega interesa, da se odpravijo negativne posledice protipravnosti. V primeru, če poseg ni protipraven (nedopustno dejanje), je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj niso podani vsi elementi civilnega delikta.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 2.100.000,00 SIT z obrestmi zavrnilo in ob tem tožeči stranki naložilo, da prvi toženki povrne 234.025,00 SIT, drugi toženki pa 246.400,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker toženki nista napravili nič takega, kar bi bilo protipravno, saj gre v glavnem za kritiko, ki se opravlja v javnem interesu in ni žaljiva, ni pravilno. Obligacijski zakonik (OZ) v 183. čl. določa, da prisodi sodišče pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena, pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Očitno po oceni sodišča okoliščine konkretnega primera kaj takega ne opravičujejo. Tak zaključek je napačen. Tožeča stranka je predložila dovolj dokazov za zaključek, da je bil okrnjen njen ugled in dobro ime. To je bil tudi neposredni namen obeh toženk, drugače ne bi botrovala tako senzacionalističnim člankom in dopisom. O težavah o objavi pisanj je izpovedala direktorica tožeče stranke, tožeča stranka je bila deležna ogromno telefonskih klicev, iz katerih je izhajalo nezaupanje strank, torej je bil ugled tožeče stranke prizadet. Stranke so prihajale v pisarno in verbalno napadale direktorico in zaposlene. Prej nikoli ni bilo takih težav, sledile so le po objavi člankov v časopisih. Že naslovi kot "Vroči kotli na M." so senzacionalistični in članki vsebujejo cel kup neresnic in namigovanj. Sama vsebina pisanj ni take narave, da bi lahko govorili le o javnem izražanju skrbi za varstvo splošnega interesa oz. o običajni kritiki, ki se objavlja v javnem interesu ter za upravičen interes javnosti. Vsebina člankov je žaljiva in senzacionalistična in ni mogoče govoriti o zdravi kritiki v javnosti. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem okrnitve ugleda in ni ocenilo izpovedbe direktorice tožeče stranke v tej smeri. Vprašanja bi se dalo urediti drugače, ne pa s takim "pogromom" v javnosti in raznih občinskih organih in kritikah v medijih na način, da je bil močno prizadet ugled tožeče stranke in njeno dobro ime ter se je kasneje tudi pokazalo, da so bila vsa namigovanja in pisanja toženk neutemeljena, kar kaže na namen škodovati tožeči stranki ne pa "zdravo pokritizirati" družbo, ki se ukvarja z dejavnostjo javnega interesa. Pogoji za prisojo odškodnine v smislu 183. čl. OZ so zato podani.

Pritožba ni utemeljena.

Nepremoženjska škoda pravne osebe je urejena v novem Obligacijskem zakoniku (OZ). Pojmovno je pojem škode opredeljen v določbi 132. čl. OZ. Ta je lahko tudi okrnitev ugleda pravne osebe. Naravo nepremoženjske škode ima poseg v osebnostno pravico pravne osebe, in sicer ravnanje, ki ima za posledico okrnitev njenega ugleda ali dobrega imena. 183. čl. OZ pa določa, da lahko sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od plačila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Za škodo tako zadošča sam poseg v pravico do ugleda ali dobrega imena, seveda pa, kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče je, ker je osnovni namen uresničevanje oškodovančevega interesa, da se odpravijo negativne posledice protipravnosti, v primeru, če poseg ni protipraven (nedopustno dejanje), je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj niso podani vsi elementi civilnega delikta in se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, ki ga pritožba le s posplošeno polemiko, da ni šlo za protipraven (nedopusten) poseg, ne more omajati. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, kot je pravilno to ocenilo že prvostopenjsko sodišče, da bi šlo za senzacionalistično pisanje, nasprotno, šlo je za koristne informacije, katerih narava je bila v skladu z dopustnim ciljem in funkcijo informacij, tudi ni šlo za žaljive kritike. Zakon omejuje pravico in dolžnost informiranja, ko posega v drugo pravico, in sicer pravico do varovanja časti in ugleda. Pri ugotavljanju ravnovesja med tema pravicama in presoji, če je opravičena nujnost posega sodišča, je sodišče upoštevalo pomembno vlogo, ki jo ima tisk. Navedbe, da je šlo za neresnične trditve oz. trditve, ki so se kasneje izkazale za neresnične (kar bi npr. lahko kazalo na zavajanje), pa so povsem splošne in tudi opore v zbranih dokazih nimajo in pritožnik tudi ne pove, kateri so bili tisti dokazi, ki take navedbe potrjujejo. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno, pritožba, ki trdi, da uveljavlja tudi razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, teh trditev ne konkretizira in ker pritožbeno sodišče tudi tistih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).