Jedro

Po mnenju revizijskega sodišča izpodbijana odločba ni nezakonita zaradi tega, ker tožena stranka ni samo formalno zavrnila izdajo soglasja, ker se pač ni strinjala s predlaganimi cenami, ampak je določila, s kako visokimi cenami se strinja (oziroma pod kakšnimi pogoji) jim daje soglasje. Ker ZTel-1 dopušča naložitev spremembe splošnih pogojev in cen tudi po tem, ko je bilo soglasje že dano, iz razlage zakona izhaja, da se torej lahko naroči sprememba (tudi oziroma predvsem) še preden je bilo dano soglasje oziroma ob predložitvi v soglasje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 8. 2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka dala soglasje tožeči stranki k uvedbi enostavnega in standardnega naročniškega paketa telekomunikacijskih storitev za PSTN naročnike pod pogoji, določenimi v odločbi. V nadaljevanju izreka odločbe je tožena stranka določila pogoje, med drugim je določila tudi cene storitev.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi izpodbijane odločbe. Po njegovi presoji je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sklicuje se na določbe Zakona o telekomunikacijah - ZTel-1 (Ur. l. RS, št. 30/2001).

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka vložila revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in izpodbijani akt odpravi. Zakon o telekomunikacijah govori o soglasju k cenam, ne pa o določanju cen. Soglasje lahko pomeni le strinjanje ali nestrinjanje, ne pa enostransko določitev cen. Upravni organ je prekoračil zakonska pooblastila. Gre za nedopustno širjenje zakonsko določenih obveznosti operaterja in za administrativno določanje cen.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo (prej pritožbo) pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje. Prereka navedbe v pritožbi. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 85. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Revizija (prej pritožba) navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Dejansko stanje pa po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ne more biti predmet revizijske presoje.

9. Po presoji revizijskega sodišča je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

10. Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo ter kot pravno podlago navedla 74. in 75. člen ZTel-1. Navedeni določili se nanašata na splošne pogoje in cene, in sicer na predložitev, odobritev in objavo splošnih pogojev in cen ter na oblikovanje cene.

11. V skladu z določbo četrtega odstavka 74. člena ZTel-1 morajo operaterji mobilnih javnih radijskih storitev s pomembno tržno močjo pred uveljavitvijo splošnih pogojev pridobiti soglasje agencije, operaterji zakopovodov, ki imajo pomembno tržno moč, in fiksnega javnega telefonskega omrežja oziroma storitev pa morajo pridobiti soglasje tudi za ceno storitev. Na podlagi petega odstavka iste določbe agencija izda soglasje k splošnim pogojem in cenam v sedmih dneh od dneva prejema in če v tem roku ne izda in vroči stranki soglasje, se šteje, da je soglasje dano (šesti odstavek).

12. Agencija pa lahko po postopku, določenim s tem zakonom, naloži operaterju spremembo splošnih pogojev in cen, če je to potrebno zaradi varstva uporabnikov ali zagotovitve konkurence, tudi potem, ko je bilo soglasje že dano (sedmi odstavek 74. člena ZTel-1).

13. Glede na navedene določbe v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče meni, da tožena stranka z izpodbijano odločbo vendarle ni prekoračila svojih pooblastil, in da je na podlagi navedenih zakonskih določb smela dati soglasje k cenam vseh storitev, ki jih navaja v izreku izpodbijane odločbe. Stališče in ugovori tožeče stranke, da bi tožena stranka s svojo odločbo lahko le dala ali odrekla soglasje k cenam, ki jih je predlagala tožeča stranka, pomenijo formalno in gramatikalno razlago navedene zakonske ureditve. Tožena stranka bi ob takšni razlagi lahko soglasje izdala ali pa ga zavrnila. Logična interpretacija navedenih zakonskih določil, ki urejujejo pristojnosti tožene stranke in postopek izdaje soglasja (upravne odločbe), pa je lahko podlaga tudi za drugačno presojo. Če bi tožena stranka poslovala na tak način, potem bi se lahko zgodilo, da tožena stranka nikoli ne bi dala soglasja k predlaganim cenam, ker je vprašanje, ali bi kdaj uspela pripraviti predlog cen in ostalih pogojev, s katerimi bi se tožena stranka v celoti strinjala. Iz smisla navedenih zakonskih določil, ki toženi stranki dajejo na trgu navedenih storitev določeno regulatorno funkcijo, vendarle izhaja, da tožena stranka sme svojo odločbo o soglasju določiti, do katere višine predlagane cene daje soglasje in pod katerimi pogoji. Tudi po mnenju revizijskega sodišča zato izpodbijana odločba ni nezakonita zaradi tega, ker tožena stranka ni samo formalno zavrnila izdajo soglasja, ker se pač ni strinjala s predlaganimi cenami, ampak je določila, s kako visokimi cenami se strinja (oziroma pod kakšnimi pogoji) jim daje soglasje. Ker ZTel-1 dopušča naložitev spremembe splošnih pogojev in cen tudi po tem, ko je bilo soglasje že dano, iz razlage zakona izhaja, da se torej lahko naroči sprememba (tudi oziroma predvsem) še preden je bilo dano soglasje oziroma ob predložitvi v soglasje.

14. Revizijski ugovori zato niso takšne narave, da bi narekovali v reviziji predlagani poseg v izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke.

15. Vrhovno sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.