14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila Herman Zwerlin in Ingrid Hofhans, oba Republika Avstrija, ki ju zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 310/2013 z dne 13. 1. 2015 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 65/2015 z dne 8. 7. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila pravnemu predniku pritožnikov podržavljena na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – Odlok AVNOJ). Pritrdilo je presoji, da pritožnika skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) nista upravičena do denacionalizacije, ker je imel njun pravni prednik za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino že na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP), ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi). Sklicujoč se na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je sodišče odločitev oprlo na stališče, po katerem za presojo, da je imel razlaščenec pravico dobiti odškodnino od tuje države v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, zadošča že, da je imel v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Ker po mnenju sodišča pravno podlago za odškodovanje v smislu navedene določbe ZDen pomenijo tudi FIP in izvedbeni predpisi, za oceno, da je imel pravni prednik pritožnikov kot nekdanji lastnik podržavljenega premoženja na podlagi teh pravnih aktov pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki so bile v prilogah FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Po mnenju sodišča namreč upravni organi niso dolžni ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, niti, ali je ta odškodnino na njihovi podlagi dejansko prejel, prav tako pa niso vezani na potrdila avstrijskih državnih organov o tem, ali je imel razlaščenec pravico dobiti odškodnino od tuje države.

2.Revizijo, ki sta jo pritožnika vložila zoper sodbo Upravnega sodišča, je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo, ker pritožnika nista izkazala uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Po oceni revizijskega sodišča namreč pritožnika s sklicevanjem na cenitev, iz katere naj bi bila razvidna vrednost podržavljenega premoženja, nista izkazala izpolnjenosti uveljavljanega vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, z navedbami v reviziji pa nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena glede natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja in zatrjevanih zelo hudih posledic, ki naj bi jima nastale zaradi izpodbijanih upravnih odločb.

3.Pritožnika izpodbijata obe sodni odločbi. Navajata, da njun pravni prednik po določbah FIP ni imel možnosti prejeti odškodnine za podržavljeno premoženje, saj naj pogodba tega ne bi omogočala. Upravnemu sodišču očitata, da jima je z neupoštevanjem v postopku predloženega potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da niti lastnik podržavljenega podjetja niti njegovi pravni nasledniki za podržavljeno premoženje niso dobili odškodnine od Republike Avstrije niti do nje niso bili upravičeni, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker naj bi ju sodišče z razlago, kot izhaja iz izpodbijanih sodb, glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen postavilo v neenak položaj v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen taka upravičenja priznava, naj bi pritožnikoma kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožnika Upravnemu sodišču očitata tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – Prvi protokol k EKČP), saj naj bi jima z izpodbijano odločitvijo neupravičeno odreklo status denacionalizacijskih upravičencev in s tem vrnitev podržavljenega premoženja. Pritožnika navajata še, da sta znesek vrednosti spora, ki sta ga navedla v reviziji, povzela iz cenitve izvedenskega poročila, ki je bilo pripravljeno na podlagi sklepov upravnega organa prve stopnje. Vrhovnemu sodišču očitata, da je pri presoji izpolnjenosti vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije ravnalo "v nasprotju z razlogi" in da "verjetno oseba, ki je reševala zadevo, spisa sploh ni pregledala", sodišče pa naj svoje odločitve ne bi prepričljivo in zakonito obrazložilo.

4.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

Republika Avstrija je na podlagi FIP sprejela Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

12. 12. 2017

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Hermana Zwerlin in Ingrid Hofhans, oba Republika Avstrija, ki ju oba zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 12. decembra 2017

odločil:

Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 310/2013 z dne 13. 1. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila podržavljena pravnemu predniku pritožnikov. Pritrdilo je presoji, da pritožnika skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) nista upravičena do denacionalizacije, ker je imel njun pravni prednik za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino že na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč se na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je sodišče odločitev oprlo na stališče, po katerem za presojo, da je imel razlaščenec pravico dobiti odškodnino od tuje države v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, zadošča že, da je imel v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Po mnenju sodišča pravno podlago za odškodovanje v smislu navedene določbe ZDen pomenijo tudi FIP in izvedbeni predpisi. Za oceno, da je imel pravni prednik pritožnikov kot nekdanji lastnik podržavljenega premoženja na podlagi teh pravnih aktov pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, po presoji sodišča zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki so bile v prilogah FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Zato upravni organi niso bili dolžni ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi mu šle po avstrijskih predpisih, niti, ali je ta odškodnino na njihovi podlagi dejansko prejel. Pritožnika sta zoper sodbo Upravnega sodišča vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom zavrglo kot nedovoljeno.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi, s katero izpodbijata obe sodni odločbi, zatrjujeta kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Ne strinjata se s presojo, da FIP ureja odškodnino za podržavljeno premoženje ter da je imel njun pravni prednik na njeni podlagi pravico dobiti odškodnino v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zatrjujeta, da mu ta pogodba pridobitev take odškodnine ni omogočala. Pritožnika Upravnemu sodišču med drugim očitata, da ju je z razlago, na kateri je utemeljilo izpodbijano sodbo, glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen postavilo v neenak položaj v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen taka upravičenja priznava. Zato naj bi jima kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožnika sta ustavno pritožbo dopolnila z vlogo, ki sta jo vložila 17. 3. 2016.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-714/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotna udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavita o ustavni pritožbi.

4.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Očitke pritožnikov zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

B.

5.Dopolnitve ustavne pritožbe z dne 17. 3. 2016 senat Ustavnega sodišča ni upošteval pri odločanju, ker je bila vložena po roku, dovoljenem za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS).

6.Pritožnika med drugim izpodbijata stališče Upravnega sodišča, po katerem za izključitev njunega pravnega prednika iz denacionalizacije zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Ker naj v konkretnem postopku ne bi bilo ugotovljeno, da je ta izpolnjeval pogoje za priznanje s FIP dogovorjene odškodnine, pritožnika Upravnemu sodišču očitata, da ju je s tako razlago postavilo v neenak položaj glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije. Zato naj bi jima kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožnikoma kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

8.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[3]Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-297/02 z dne 27. 1. 2004.