Jedro

Organizacijski razlog (poslovni razlog, zaradi katerega je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena) je ravno v tem, da delodajalec delo organizira drugače, ga tudi razporedi med druge delavce in potem tisti obseg dela, za katerega se odloči, opravi z manjšim številom zaposlenih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev dne 5. 10. 2009 podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja ter zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici vzpostavi delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, jo pozove nazaj na delo, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo in jo prijavi v socialna zavarovanja ter ji obračuna bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplača neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače do plačila ter ji prizna in izplača vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožena stranka 3. 9. 2009 res sprejela spremembo akta o organizaciji, po katerih je bil ukinjen sektor zagotavljanja kakovosti (v nadaljevanju SZK) in na novo ustanovljen center za upravljanje omrežij (v nadaljevanju CUO), vendar pa je še pred sprejemom tega akta vse delavce SZK, ki niso delali v dežurni službi, razen treh, že 28. 8. 2009 razporedila v sektorja jedrnega omrežja in radijskega omrežja. V juniju 2009 so zaposleni prejeli v podpis anekse h pogodbam o zaposlitvi, s katerimi je tožena stranka povečala mobilnost zaposlenih. V prejšnjih pogodbah o zaposlitvi so bili delavci razporejeni na konkretno delovno mesto v sektorju, enoti in področju, z aneksom pa je razporeditev v sektor, enote in področja odpadla. Posledično so vsi delavci SZK, razen tožnice, G.R. in A.V. ter delavcev, ki so opravljali dežurno službo, prejeli sklep o dodelitvi v organizacijsko enoto in področje, kar pomeni, da so s svojim delom normalno nadaljevali v drugem sektorju. Tožnica je bila po osnovni pogodbi razporejena na delovno mesto samostojnega koordinatorja v sektorju za ugotavljanje kakovosti, enota omrežje, področje za tehnologijo, z aneksom pa je bil prav ta del osnovne pogodbe spremenjen, tako da je bila tožnica razporejena na delovno mesto samostojnega koordinatorja šifra 72995. Aneksu k pogodbi o zaposlitvi je bil predložen tudi sklep o dodelitvi v organizacijsko enoto, iz katere je bilo razvidno, da bo tožnica do nadaljnjega opravljala delo samostojnega koordinatorja v sektorju za ugotavljanje kakovosti, enoti omrežje, področje za tehnologijo. Enako delovno mesto kot tožnica, je zasedal tudi F.V., ki pa je 28. 8. 2009 prejel sklep o dodelitvi v sektor jedrnega omrežja, enako kot tudi druga dva sodelavca, ki sta pred tem delala na projektu ITIL (oziroma ITSM) v SZK. Navedeno pomeni, da je tožena stranka še pred sprejemom akta o spremembi organizacije v druge sektorje prenesla vse naloge SZK, razen dežurne službe, skupaj z nalogami pa je prenesla tudi vse zaposlene, ki jih je želela obdržati. V kolikor se je projekt ITIL (oziroma ITSM) preselil v sektor jedrnega omrežja, bi se moral preseliti v celoti, saj za drugačno odločitev tožena stranka ni navedla nobenih razlogov. Tožena stranka bi tako tudi tožnici 28. 8. 2009 morala vročiti sklep o dodelitvi v drug sektor. To potrjuje tudi izpovedba priče F.V. o tem, da se je tim delavcev, ki so delali na projektu ITIL (oziroma ITSM) po avgustu 2009 izoblikoval izmed delavcev, ki so že delali na tem projektu in delavcev drugih sektorjev, ki na njem še niso delali. Tožena stranka je dvema delavcema redno odpovedala pogodbi o zaposlitvi, obenem pa je za isti projekt angažirala delavce iz drugih sektorjev, projekt pa je vodil celo zunanji sodelavec. Glede na navedeno je očitno, da sprememba organizacije in racionalizacije poslovanja za konkretni primer ne more biti utemeljeno razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da se je delo, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu samostojnega koordinatorja pri toženi stranki, ne opravlja več. Zaslišane priče so namreč jasno izpovedale, da gre za delo, ki je pri toženi stranki nujno potrebno. Postopek ugotavljanja presežnih delavcev mora biti transparenten in objektiven. Tožena stranke je najprej ugotovila, katerega delavca ne želi imeti več zaposlenega, šele nato pa je temu ustrezno prilagodila celoten postopek. V kolikor bi sodišče zadevo obravnavalo v tej smeri, ne bi moglo priti do zaključka, da ne more kot dokaz sprejeti izpovedb tožnice ter prič A.V. in M.Š.. Postavlja se vprašanje, kdo od zaposlenih pri toženi stranki ve o konkretnem projektu izpovedati več kot bivši direktor področja za tehnologijo, ki je s projektom začel ter vodja sektorja za zagotavljanje kakovosti, ki je projekt vodil. Ukinitev sektorja ne bi smela biti osnova za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je tožena stranka že pred spremembo akta o organizaciji vse posle SZK, razen dežurne službe, prenesla v druge sektorje in skupaj z delom prenesla tudi vse zaposlene, razen tistih, ki se jih je hotela znebiti. V kolikor bi držala izpovedba izvršnega direktorja K.G., da so spremembe posledica slabših rezultatov na trgu in slabih rezultatov projekta ITIL, potem redna odpoved pogodbe o zaposlitvi trem delavcem gotovo ne bi pripomogla k izboljšanju teh rezultatov. Zmanjšanje števila zaposlenih za tri delavce za toženo stranko ne predstavlja nikakršnega prihranka. Tožena stranka bi tožnico lahko zaposlila kjerkoli, saj ima takšno izobrazbo in takšna znanja, ki jih tožena stranka potrebuje. Tožnica je opozorila na zaposlitev delavk P.N., M.H. in A.A.. Sodišče prve stopnje teh delavk ni zaslišalo in toženi stranki tudi ni naložilo, da zanje predloži ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se je zadovoljilo s tem, kar so izpovedale priče in teh navedb ni preverjalo z listinskimi dokazi, ki jih je predlagala tožnica. Za delavko A.A. je tožnica trdila, da se je že v avgustu 2009 dogovarjala za delo v področju tehnologije, pri čemer bi to delo lahko opravljala tudi tožnica. Enako velja tudi za zaposlitev M.B. kot arhivarke in dokumentalistke. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je za izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela zakonit in utemeljen razlog, ki je bil tako organizacijske kot ekonomske narave. Delo, ki ga je tožnica opravljala, v novo ustanovljenem centru ni bilo potrebno in ne predvideno. Razlogi za ukinitev projekta so bili popolnoma objektivni. Projekt v vsebini, kot je bil zastavljen, ni dosegal pričakovanih rezultatov in je bil ukinjen ter se je nadaljeval v drugačni vsebini in z drugačnimi cilji. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje preverilo preko obsežnega zaslišanja prič in zelo jasno in ustrezno obrazložilo na 6. in 7. strani obrazložitve. Sodišče prve stopnje je tudi preverilo, da po ukinitvi sektorja, za tožnico ni bilo več nobenega dela, kakršnega je opravljala pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je po izobrazbi diplomirana novinarka, vse možnosti za prezaposlitev so bile s strani tožene stranke preverjene in točno to okoliščino je z vso skrbnostjo presojalo tudi sodišče prve stopnje. Gospodarska družba ima vselej možnost spremeniti začrtano organizacijo in vsebino dela. Prav tako je njena pravica in dolžnost, da ugotavlja, na katerih delih in kje ima potrebe po zaposlitvah. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6. 7., 11. toč., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastilo za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo delavk P.N., M.H. in A.A. in toženi stranki ni naložilo, da predloži njihove pogodbe o zaposlitvi, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Tisto, kar je tožnica želela dokazati z izvedbo teh dokazov namreč ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Sporno naj bi bilo, da so vse tri delavke bile premeščene na delovna mesta, za katere tožnica meni, da bi jih tožena stranka lahko ponudila tudi njej v okviru dolžnosti, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi preveri, ali je presežnega delavca možno zaposliti na drugem delovnem mestu. Vendar pa je že iz tožničinih navedb in njenega zaslišanja razvidno, da so vse tri delavke v času spornih premestitev že bile zaposlene pri toženi stranki in so bile samo „premeščene“ z enega delovnega mesta na drugo. Zaposlitev teh delavk na delovnih mestih, za katera tožnica trdi, da bi jih lahko tudi sama opravljala, bi lahko bila odločilno dejstvo v tem sporu le v primeru, če bi se te delavke pri toženi stranki zaposlile šele v času, ko je bila tožnici iz poslovnih razlogov odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sočasno zaposlovanje novih delavcev in odpovedovanja pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov bi lahko dokazovalo, da je delodajalec imel možnost, da delavca zaposli na drugih delih, vendar pa se v tej zadevi to ni zgodilo.

Sodišče prve stopnje po obširnem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu in pritožbeno sodišče s tem dejanskimi ugotovitvami v celoti soglaša. Okoliščina, da naj bi vsi delavci ukinjene SZK, razen treh kasneje presežnih delavcev in delavcev dežurne službe, še pred sprejemom sprememb akta o organizaciji bili dodeljeni v drug sektor ne dokazuje tega, da organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela ni bil podan, kot zmotno meni pritožba. Ravno nasprotno to samo dodatno dokazuje, da je pri toženi stranki v resnici šlo za organizacijske spremembe, ki so povzročile, da je pod pogoji iz obstoječih pogodb o zaposlitvi prenehala potreba po delu treh delavcev. Sklepi o dodelitvi tožničinih sodelavcev v sektor jedrnega omrežja naj bi bili delavcem vročeni 28. 8. 2009, sprememba akta organizacij, s katero je bil tudi formalno ukinjen SZK in na novo ustanovljen CUO pa je bila sprejeta šest dni kasneje, to je 3. 9. 2009. Vendar pa dne 28. 8. 2009 izvršena dodelitev 11 delavcev SZK v sektorja jedrnega in radijskega omrežja ni bila neposredno vezana na ustanovitev novega CUO, saj je v to organizacijsko enoto 18. 9. 2009 bilo razporejenih drugih 30 (28 glede na v spis vložene sklepe) delavcev SZK. Nič ni narobe, če je bilo toženi stranki v okviru načrtovane organizacije že 6 dni pred formalno ukinitvijo SZK jasno kako bo organizirala delo in koliko delavcev bo ohranilo zaposlitev. Takšno predhodno izdajanje sklepov lahko pomeni kvečjemu, da je tožena stranka reorganizacijo z dejansko prerazporeditvijo delavcev izvedla že pred sprejemom sklepa upravnega odbora tožene stranke o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji in, da je rok v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči že prej. Vendar pa navedena okoliščina na pravočasnost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, saj je ta podana znotraj prekluzivnega roka tudi v primeru, če bi šteli, da je ta začel teči že 28. 8. 2009. Pritožba neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je izpoved prič A.V. in M.Š. ne dokazuje neutemeljenosti odpovednega razloga. Obe priči sta namreč izražali nestrinjanje z odločitvijo tožene stranke, da opusti izvajanje projekta ITIL v do takratnem obsegu, kakor tudi oceno tožene stranke o neuspešnosti tega projekta. Vendar gre pri tem za vprašanje smotrnosti oz. koristnosti organizacijskih odločitev tožene stranke, ne pa za vprašanje, ali je tožena stranka organizacijo dela dejansko spremenila tako, da je postalo delo tožnice nepotrebno. Bistveno je to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožena stranka ni zaposlila novih delavcev za opravljanje dela, ki ga je opravljala tožnica.

Iz izvedenih dokazov je očitno, da je tožena stranka organizacijo dela res spremenila tako, da je delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zaradi navedenega ni bistveno, da tožnica zatrjuje, da pri toženi stranki še vedno obstaja delo, kakršnega je opravljala sama. Organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2005 in 103/2007) je namreč ravno v tem da delodajalec delo organizira drugače, ga tudi razporedi med druge delavce in potem tisti obseg dela, za katerega se odloči, opravi z manjšim številom zaposlenih. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno tudi, da je tožena stranka izvajanje projekta ITSM spremenila tako, da ga je omejila samo na informatiko, kar je bistveno ožje kot poprej. Okoliščina, da naj bi projekt ITSM sedaj vodil zunanji sodelavec, prav tako ne vpliva na oceno, ali je podan organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Za odločitev v tem sporu so tudi nerelevantna ugibanja tožnice, da zmanjšanje števila zaposlenih za tri delavce za toženo stranko ne predstavlja nobenega relevantnega prihranka. V sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov se ne presoja ekonomskih učinkov organizacijskih sprememb, temveč le, ali je podan zakonit razlog za odpoved.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na ugotovljeno stanje stanje štelo, da je podan v 1. alineji 1. odst. 88. čl. ZDR določeni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, za kar zakon v nadaljevanju uporablja izraz poslovni razlog. Tožena stranka je spremenila organizacijo svojega dela tako, da projekta ITIL na katerem je sodelovala tudi tožnica ni več izvajala v takšnem obsegu, zato je utemeljeno prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz 3. odst. 88. čl. ZDR in pred odpovedjo preverila ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali jo je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. V obsežnem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da teh možnosti ni bilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.