Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če so odpadki nezakonito odloženi na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, odredi odstranitev komunalnih odpadkov občinska, drugih odpadkov pa državna inšpekcija, in sicer lastniku ali drugemu posestniku zemljišča. Ne drži tožbena navedba, da je izrek odločbe premalo specificiran in individualiziran. V izreku odločbe je govora o odvrženih, puščenih in odloženih predmetih, snoveh in odpadkih, ki kot taki onesnažujejo okolje in motijo okolico. Iz obrazložitve odločbe je natančno razvidno, za kakšne odpadke gre. Zato je po presoji sodišča odločba dovolj razumljiva, da jo je možno izvršiti.
Tožba se zavrne.
Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku tožniku naložil, da je dolžan v roku 120 dni od vročitve odločbe v celoti in popolnoma očistiti parceli št. ... in ..., obe k.o. A., vseh tam odvrženih, puščenih in odloženih predmetov, snovi in odpadkov, ki kot taki onesnažujejo okolje in motijo okolico. O odpravljeni nepravilnosti je dolžan pisno obvestiti medobčinski inšpektorat, v primeru, če naloženih obveznosti ne bo opravil v postavljenem roku, pa bo za odpravo nepravilnosti kot prisilno sredstvo uporabljena izvršba po drugi osebi na stroške tožnika. V obrazložitvi odločbi navaja, da je bil dne 13. 9. 2011 opravljen ogled zemljišča na obeh parcelah, o katerem je bil napisan zapisnik, stanje pa fotografirano. Pri ogledu je bilo ugotovljeno, da se na obravnavanih parcelah nahaja večja količina različnih komunalnih odpadkov in drugega materiala, ki so bili zavrženi oziroma jih je potrebno zavreči. Zapisniško je bilo ugotovljeno, da gre v celoti za komunalne odpadke, saj so bili zaznani izključno odpadki, ki izvirajo iz gospodinjstva oziroma odpadki, ki so po naravi in sestavi podobni odpadkom iz proizvodnje, trgovine, storitvene in druge dejavnosti. Skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je bil na zaslišanje povabljen tožnik, vendar pa se je na vabilo odzvala njegova žena, ki je povedala, da prevzema nase odgovornost. Kljub temu je kasneje ugovarjala odločbi, da je določena ona kot zavezanka, zato je bila prvotna odločba nadomeščena z novo. Pri ogledu torej ni bilo ugotovljeno nobenega predmeta ali snovi, ki ga ne bi bilo potrebno zavreči kot odpadek. S strani tožnika oziroma imetnika odpadkov ni bilo predloženo nobenega soglasja ali dovoljenja pristojnega organa za tovrstno kopičenje odpadkov na parcelah. Obremenitev okolja oziroma onesnaževanje okolice sta razvidna iz ugotovitev zapisnika, predvsem pa iz fotografij, iz katerih je mogoče razbrati kaotično situacijo, zaradi katere ni mogoče zaključiti, da gre za organizirano, ekonomično in gospodarno skladiščenje uporabnega materiala. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ zaključil, da se na obeh parcelah nahajajo izključno in samo komunalni odpadki, ki kot taki onesnažujejo okolje in motijo okolico in jih je potrebno odstraniti v celoti. Pri določitvi roka za odstranitev je bilo potrebno upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti (tretji odstavek 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru).
Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi meni, da je določitev 120-dnevnega roka za odstranitev materiala prekratka in da je s tem kršeno načelo sorazmernosti. Tožnik je invalidski upokojenec in hud bolnik, star blizu 90 let in je v zadnjem času hudo zbolel. Tudi njegova zakonska partnerica je pred dnevi utrpela poškodbe v prometni nesreči. Razen tega je odločba tudi neizvršljiva, ker obveznost zavezanca ni dovolj specificirana in individualizirana do te mere, da bi mu bilo znano, katere stvari bi moral odstraniti in katere lahko pusti. Iz odločbe tudi ne izhaja, kateri materialni predpis daje občinskemu inšpektoratu pravno podlago in pristojnost za to, da izda tako odločbo. Razen tega se na obeh parcelah nahajajo stvari, ki nikakor ne izpolnjujejo kriterijev za to, da bi jih bilo mogoče opredeliti za odpadek. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, kateri predmeti predstavljajo gradbeni material v vrednosti več kot 3.000,00 EUR in se pri tem sklicuje na cenitev sodnega izvedenca z dne 27. 11. 2011. Tožnik na zemljišču hrani tudi 8 m3 drv in lesa v vrednosti 240,00 EUR za potrebe ogrevanja prostorov, v katerih biva skupaj z ženo in sinom. Pri tem ne gre za odpadek, ampak je to tožniku nujno potrebno za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb, kot je ogrevanje prostora. Tožnik ima na zemljišču parkirano tudi tovorno vozilo, rezervno kabino za to vozilo in tovorno prikolico, vse v skupni vrednosti 1.850,00 EUR. Gre za stvari, ki ne onesnažujejo okolja in ne predstavljajo odpadka. Prvostopenjski organ bi moral gradbeni material, drva in vozila izvzeti iz izpodbijane odločbe. Tožnik tudi dvomi, če je sploh lahko stranka v postopku zaradi svojega psihofizičnega stanja. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožnik je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. I U 600/2012-4 z dne 7. 5. 2012 odložilo izvršitev izpodbijane odločbo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo našteva pravne podlage, ki jih ima prvostopenjski organ za izdajo izpodbijane odločbe. Nadalje citira relevantne člene iz Zakona o varstvu o okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Med drugim se sklicuje tudi na določila petega odstavka 157.a člena ZVO-1, ki določa, da če so odpadki nezakonito odloženi na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, odredi odstranitev komunalnih odpadkov občinska, drugih odpadkov pa državna inšpekcija lastniku ali drugemu posestniku zemljišča. V skladu z določili 27. člena Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Jesenice je lastnik zemljišča dolžan odstraniti nezakonito odložene odpadke. Če so odloženi komunalni odpadki in če občinska inšpekcija odkrije povzročitelja nezakonito odloženih odpadkov, ga z odločbo zadolži, da je odpadke dolžan na svoje stroške odstraniti in oddati izvajalcu javne službe, kar mora dokazati z ustreznim potrdilom izvajalca. Dikcija, ki jo vsebuje izrek prvostopenjske odločbe, je jasna in nedvoumna. Tožnik je dolžan odstraniti vse odložene predmete na obeh parcelah, snovi in odpadke, ki onesnažujejo okolje in motijo okolico. Ne glede na navedbe, da tožnik hrani gradbeni material za gradnjo objekta in drva za kurjavo, je iz slikovnega gradiva inšpekcijskih služb jasno in nedvoumno ugotovljeno, da gre za komunalne odpadke in gradbene odpadke, kosovne odpadke, naravne odpadke, del pa je tudi nevarnih odpadkov. Zemljišče je vidno zanemarjeno, na njem so odmetani različni materiali in komunalni ter drugi odpadki. Sklicevanje tožnika na cenitev sodnega izvedenca ne more spremeniti odločitve, saj je že iz cenitve same razvidno, da gre za deponijo različnega materiala v takšnih količinah, vrednostih in starosti, da ni mogoče šteti, da gre za uporabni material, ki bi zavezancu pri gradnji stanovanjske hiše lahko še kaj koristil. Kar se tiče tovornega vozila pa tožena stranka navaja, da so lahko v skladu z Odlokom o ureditvi cestnega prometa v Občini Jesenice vozila in tovorna vozila in avtobusi parkirani samo na za to določenih in s prometno signalizacijo označenih parkirnih površinah (drugi odstavek 12. člena odloka). Zemljišče ne izpolnjuje pogojev za parkiranje tovornih vozil, saj sta obe parceli kategorizirani kot travnik. V zvezi s tožbenimi navedbami o odloženem lesu pa tožena stranka zatrjuje, da ima Občina Jesenice s tožnikom ter ostalimi uporabniki stanovanja sklenjeno najemno pogodbo za stanovanje in stanovanje, v katerem tožnik prebiva, ima vse najnujnejše prostore za bivanje ter tudi leseno drvarnico v izmeri 4,9 m2, ki mora njemu kot tudi drugim najemnikom v celoti zadoščati za njegove potrebe, to je skladiščenje drv in gre za objekt, ki je temu izključno namenjen. Rok, ki je bil tožniku odrejen, je dovolj dolg, da izprazni oziroma očisti predmetno površino komunalnih odpadkov, prav tako mu pri tem pomagata žena in sin. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.
Tožba ni utemeljena.
ZVO-1 v petem odstavku 157.a člena določa, da če so odpadki nezakonito odloženi na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, odredi odstranitev komunalnih odpadkov občinska, drugih odpadkov pa državna inšpekcija, lastniku ali drugemu posestniku zemljišča. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Prvi odstavek 27. člena Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Jesenice (Uradni list RS št. 52/2010) pa določa, če so na zemljišču v zasebni lasti, lasti občine ali države nezakonito odloženi komunalni odpadki in če občinska inšpekcija odkrije povzročitelja nezakonito odloženih odpadkov, ga z odločbo zadolži, da je odpadke dolžan na svoje stroške odstranitvi in oddati izvajalcu javne službe, kar mora dokazati z ustreznim potrdilom izvajalca. Če tega ne stori, jih odstrani na njegove stroške izvajalec javne službe na podlagi odločbe občinske inšpekcije. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu je razvidno, da je bilo pri ogledu ugotovljeno, da gre pri predmetih in snoveh, ki se nahajajo na parcelah, za odpadke. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo. V drugostopenjski odločbi sta v obrazložitvi tudi navedeni obe pravni podlagi za izdajo odločbe, tako peti odstavek 157.a člena kot ZVO-1 kot 27. člen Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Jesenice.
Sodišče tudi meni, da pri določitvi roka 120 dni za odstranitev materiala ni bilo kršeno načelo sorazmernosti, saj meni, da je to primeren rok za odstranitev odpadkov. Če je bilo zavezancu naloženo, da je dolžan v roku 120 dni odstraniti odpadke, to ne pomeni, v kolikor zaradi zdravstvenih težav to ne zmore, kot to sam navaja, da bi moral prav on sam to storiti, pač pa je po mnenju sodišča potrebno odločbo razlagati tako, da je dolžan poskrbeti za to, da bodo odpadki odstranjeni. Ne glede na navedeno pa se je tožniku s tem, ko je sodišče izdalo začasno odredbo, hkrati tudi podaljšal ta rok.
Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da bi bil izrek odločbe premalo specificiran in individualiziran. V izreku odločbe je govora o odvrženih, puščenih in odloženih predmetih, snoveh in odpadkih, ki kot taki onesnažujejo okolje in motijo okolico. Iz obrazložitve odločbe je natančno razvidno, za kakšne odpadke gre, zaradi česar sodišče meni, da je odločba dovolj razumljiva in podrobno obrazložena, da jo je možno izvršiti. Prav tako sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da naj ne bi šlo za odpadke. Iz slikovnega gradiva inšpekcijskih služb je razvidno, da gre za komunalne odpadke. Prav tako iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu izhaja, da gre za odpadke. Tudi glede lesa za ogrevanje sodišče meni, da bi moral biti skladiščen v prostoru, ki je zato namenjen. V zvezi s tovornim vozilom pa sodišče ugotavlja, kot je navedla že tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, da so v skladu z drugim odstavkom 12. člena Odloka o ureditvi cestnega prometa v Občini Jesenice (Uradni list RS št. 103/2009) lahko tovorna vozila in avtobusi parkirani samo na za to določenih in s prometno signalizacijo označenih parkirnih površinah.
Prav tako pa sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da tožnik ne bi mogel biti stranka v postopku. Skladno s prvim odstavkom 42. člena ZUP je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na to, da zaradi svojega psihofizičnega stanja dvomi, ali je lahko stranka v postopku. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da tudi kdor zaradi psihofizičnega stanja ne more sam sodelovati, je zaradi tega še vedno stranka v postopku. V kolikor bi bila taki osebi odvzeta procesna sposobnost, sodeluje v postopku preko zastopnika. Vendar tožnik ni predložil dokazila, da bi mu bila odvzeta procesna sposobnost. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, tožba ni utemeljena in je sodišče zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, naj sodišče tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Sodišče te navedbe ni štelo kot zahtevek za povračilo njenih stroškov, saj tožena stranka tega ni navedla niti ni stroškov prijavila ali specificirala, zato sodišče ni posebej odločalo o stroških postopka, saj njihove vrnitev tudi tožnik posebej ni zahteval.