Jedro

Določba 2. alinee 1. odstavka 31. člena v zvezi s 1. odstavkom 20. člena ZOro ne postavlja pogoja kaznovanosti za prekršek zoper javni red in mir oz. pravnomočne sodbe zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja, temveč samo pravico presoje upravnega organa o tem, ali je ravnanje uporabnika orožja in streliva v tolikšni meri neprimerno, da po njegovi presoji narekuje odvzem že pridobljene pravice do orožja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.9.1999, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote S.K. z dne 1.7.1999, s katero je bilo tožniku odvzeto strelivo, lovska puška znamke B., lovska puška znamke C.Z. ter orožni list. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bilo na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi materialno pravo zmotno uporabljeno, glede na to, da je pristojni organ tožniku odvzel orožje in dovoljenje zanj iz razlogov, navedenih v 2. alinei 1. odstavka 31. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in 44/97 ZOro). Kljub sicer nespornim dejstvom, da sta bila zoper tožnika pri sodniku za prekrške uvedena postopka zaradi kršitve javnega reda in miru že v letih 1996 in 1997, kot tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da so bili vsi postopki zaradi zastaranja ustavljeni oziroma, da je tožnik odklonil preizkus z alkotestom in odvzem krvi, pa je mogoče zaključiti, da že okoliščine same po sebi, v katerih so se ta dejanja, tudi z elementi nasilja (kršitve zoper javni red in mir), odvijala, izkazujejo zakonsko dejansko stanje, opredeljeno v 1. odstavku 20. člena ZOro in s tem tudi upravičenost izreka ukrepa po 2. alinei 1. odstavka 31. člena tega zakona. Navedena zakonska določba v povezavi s 1. odstavkom 20. člena namreč ne postavlja pogoja kaznovanosti za prekršek zoper javni red in mir oziroma pravnomočne sodbe zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja, temveč samo pravico presoje upravnega organa o tem, ali je ravnanje uporabnika orožja in streliva v tolikšni meri neprimerno, da po njegovi presoji narekuje odvzem že pridobljene pravice do orožja, pri čemer sodišče še poudarja, da v spisu niso izkazane okoliščine, ki so pogojevale dodelitev te pravice. Te okoliščine, v katerih je tudi sicer splošna tožnikova odklonilna osebnostna naravnanost izkazana z zaslišanjem prič, med katerimi sta tudi pooblaščeni uradni osebi (policista PP S.K.), so po presoji sodišča v tolikšni meri izkazane, da ne dopuščajo nobenega dvoma o pravilnosti odločitve tožene stranke. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da je upravni organ kršil postopkovne določbe glede na to, da tožniku ni dal možnosti sodelovanja pri zaslišanju prič, ker so bile izpovedbe vseh prič skladne in tudi potrjene z navedenimi postopki o prekrških zoper javni red in mir.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je nesprejemljivo, da se ga brez, da bi bil kdajkoli pravnomočno obsojen za kršitev javnega reda, že vnaprej spoznava za krivega in dejansko prejudicira njegovo krivdo in ga okvalificira kot osebo neprimerno za posest orožja. Posebej je to storilo prvostopenjsko sodišče, ko v obrazložitvi sodbe navaja, da naj bi kršil javni red z elementi nasilja. Res je, da je zoper njega bil podan predlog zaradi kršitve javnega reda pri sodniku za prekrške, vendar je tožeča stranka že v sami tožbi dovolj jasno in nazorno obrazložila, v kakšnih okoliščinah so se dogodki zgodili.

Nesprejemljivo tudi je, da se prvostopenjsko sodišče sklicuje na podane predloge v letu 1996 in 1997 in s temi predlogi utemeljuje pravilnost odločitve tožene stranke. Da zadeva le ni tako jasna, kot to utemeljuje prvostopenjsko sodišče, pa v tej zadevi pojasnjuje tudi ta okoliščina, da je tožniku v letu 1998 Upravna enota v S.K. izdala dovoljenje za nabavo orožja in streliva. Takrat je dejansko tudi upravna enota ugotavljala tožnikovo primernost za nošenje orožja in v tem postopku ni ničesar ugotovila, kar bi preprečevalo izdajo orožnega lista. Že takrat na njegovo oceno o primernosti niso vplivali podani predlogi za prekrške zaradi kršitve javnega reda in miru v letu 1996 in 1997. Kršene postopkovne določbe so bile, ker mu ni bila dana možnost, da bi sodeloval pri zasliševanju prič. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZOro v 2. alinei 1. odstavka 31. člena določa, da se orožni list, dovoljenje za posest orožja, orožje in strelivo odvzamejo, če pristojni organ ugotovi okoliščine, zaradi katerih bi bo 1. odstavku 20. člena tega zakona odklonil izdajo dovoljenja za nabavo orožja, dovoljenje za posest orožja oziroma orožnega lista. Po 1. odstavku 20. člena ZOro pa pristojni organ lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja ali streliva, orožni list ali dovoljenje za posest orožja, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje oziroma strelivo, če tako narekujejo koristi javnega reda in mira, ali če so zaradi okoliščin, v katerih prosilec živi, utemeljeni pomisleki zoper izdajo dovoljenja ali orožnega lista.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da so bile v obravnavani zadevi izkazane takšne okoliščine, zaradi katerih je bila utemeljena uporaba zgoraj navedenih določb ZOro in je bilo tožniku odvzeto orožje. Te okoliščine pa izhajajo, kot je razvidno iz predloženih spisov, iz skladnih izjav vseh v upravnem postopku zaslišanih prič in iz podane prijave PP S.K. zaradi kršitve javnega reda in miru v letu 1999. Ker gre za uporabo določbe 2. alinee 1. odstavka 31. člena v zvezi s 1. odstavkom 20. člena ZOro, se kot neopravičeni razlog za posest orožja lahko šteje že prijava zaradi kršitve javnega reda in miru, torej ni potrebno pravnomočno kaznovanje za prekršek, kot v primeru uporabe 1. alinee 1. odstavka 31. člena v zvezi s 3. alineo 19. člena ZOro. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati to, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo poleg prijave, podane v letu 1999, še na prijave zaradi kršitve javnega reda in miru v letu 1996 in 1997. Tudi ne gre za bistveno kršitev določb postopka, če tožniku ni bila dana možnost, da bi sodeloval pri zaslišanju prič, saj je bil v postopku sam zaslišan in tudi seznanjen z izjavami prič. Glede na povsem skladne izjave prič o okoliščinah, pomembnih za odločitev v tej zadevi, in s tem o nevarnosti, da bi tožnik imel v posesti orožje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Orožje se namreč po navedenih določbah ZOro lahko odvzame, če tako narekujejo koristi javnega reda in miru. Posest in nošenje orožja naj bi namreč predstavljalo veliko in konkretno nevarnost za javni red in mir ter za varnost ljudi, če je v rokah posameznika, ki ni sposoben obvladovati sebe in svojega ravnanja, ali od katerega ni mogoče pričakovati, da bo ravnal v skladu z veljavnim pravnim redom. Ugotovitev, da so v obravnavani zadevi podani razlogi, zaradi katerih koristi javnega reda in miru terjajo odvzem orožja, temelji na presoji vseh izvedenih dokazov, ki je v izpodbijani upravni odločbi navedena. Na podlagi te ugotovitve sta bili tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeni določbi 1. odstavka 20. člena in 2. alinee 1. odstavka 31. člena ZOro. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.