Jedro

Sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi ničnost izjave z dne 1. 3. 2014, s katero tožnica toženi stranki odpušča del dolga v višini 8.698,51 EUR iz naslova odpravnine (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v višini 8.474,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2014 dalje do plačila in znesek 18,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2015 dalje do plačila ter tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 1.440,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, v 15 dneh in pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh njenih relevantnih trditev. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 63/08-19 (pravilno Up 63/03-19) in sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/2008 izhaja, da se delavec ne more odpovedati pravici do odpravnine v času pred odpovedjo ali istočasno ob odpovedi. Tožnici je bila odpoved z dne 9. 12. 2013 vročena 10. 12. 2013, dne 1. 3. 2014 pa je podala enostransko izjavo, da se odpoveduje delu odpravnine. Tožnica se ni odpovedala pravici do odpravnine, ampak le delu odpravnine, potem, ko je že pridobila pravico do odpravnine. Ustavno sodišče RS je odločilo, da se delavec ne more odpovedati pravici, ki je še ni prejel, ne pa, da se ne sme odpovedati pravici, ki jo je že pridobil. Tožnica je poslovno sposobna oseba, ki ima vso pravico razpolagati s svojim premoženjem, to pravico pa ji je sodišče prve stopnje vzelo. Sodba se ne opredeli do ugovorov tožene stranke glede vprašanja istočasnosti. Sodba se sklicuje tudi na sodbo višjega sodišča opr. št. Pdp 2/2015, ki pa ne odraža enake situacije, kot je v konkretnem primeru. Sodišče bi moralo uporabiti 240. člen OZ. Ker zakonske zamudne obresti niso institut delovnega prava, se je tožnica obrestim lahko veljavno odpovedala. Sodba je nasprotju s 33., 67. in tudi z 2. členom Ustave RS, saj bi morala biti v zakonu izrecno določena prepoved odpovedati se pravici do odpravnine ali višini te pravice. Tožena stranka pa posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka zatrjuje v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede tega spora, v katerem je ključno vprašanje, ali se lahko delavec po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti veljavno odpove delu odpravnine, do katere je sicer upravičen po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013).

7. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2) z dne 9. 12. 2013 izhaja, da pripada tožnici odpravnina v višini 13.210,69 EUR. Iz izjave tožnice datirane s 1. 3. 2014 pa, da se brezpogojno in nepreklicno odpoveduje delu odpravnine v višini 8.698,51 EUR, ki je zapadla v plačilo 28. 2. 2014. Med strankama sicer ni bilo sporno, da je bil tožnici del odpravnine v višini 4.736,25 EUR izplačan 28. 2. 2014 ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na to je tožnica v tem individualnem delovnem sporu poleg razlike v odpravnini vtoževala še plačilo zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanega dela odpravnine.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožnica dne 1. 3. 2014 izjave ni podala, saj je bila tega dne sobota in tožnica s toženo stranko tega dne ni bila več v delovnem razmerju. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da ni razumnega razloga, da bi se dober teden po podpisu listin vrnila na sedež toženke in v soboto 1. 3. 2014 podpisala s strani toženke vnaprej pripravljeno izjavo o odpovedi odpravnini in utemeljeno štelo, da je bila izjava podpisana ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 20. 2. 2014. Taka izjava pa je nična, saj nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom (86. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up‑63/19 z dne 27. 1. 2005, sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010 in sodbo VDSS opr. št. Pdp 2/2015 z dne 17. 4. 2015, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.

9. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevaje dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnopravnem razmerju, se je v sodni praksi (kar izhaja tudi iz zgoraj omenjenih odločb) oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Tega stališča ne more spremeniti pritožbeno zavzemanje za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini. Pritožba neutemeljeno navaja, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi), da torej stališče o nedopustni odpovedi odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje pa ni relevantne pravne podlage. Ta ni podana niti v 33. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), ki določa pravico do zasebne lastnine, niti v 67. členu Ustave RS, ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. 2. člen Ustave RS (ki določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država) pa je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko poudarja enega od namenov odpravnine (zagotavljanje socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost). To pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ne bi bil uresničen.

10. Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS ne izhaja (enako velja za sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010), da je odločilni razlog za priznanje razlike odpravnine v istočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi odpravnine. Pri tem ne drži navedba tožene stranke, da v spornem primeru ni šlo za istočasnost, ker je bila tožnici najprej vročena odpoved, šele nato pa se je odpovedala delu odpravnine.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2014 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti v višini 18,20 EUR od osemnajst dni prepozno plačanega dela odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Datum pričetka teka zakonskih zamudnih obresti je pravilno določen, saj gre za naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja in hkrati za dan delnega poplačila odpravnine s strani tožene stranke (299. člen OZ, 378. člen OZ). Nebistvene so pritožbene navedbe, da je odločitev v obrestnem delu napačna še posebej zato, ker zakonske obresti niso institut delovnega prava, da bi tudi zanje lahko veljalo stališče, da se jim tožnica ne more veljavno odpovedati. Z izjavo se tožnica obrestim sploh ni izrecno odpovedala. Prav tako ni uporabljiva določba 240. člena OZ, na katero se sklicuje pritožba, ki določa, kdaj je dolžnik prost odgovornosti za škodo, kar pa ni predmet tega spora.

12. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ni priglasila.