Jedro

Pravica do zakonitega sodnika pomeni pravico, da v konkretni zadevi odloči sodnik, ki mu je zadeva dodeljena na podlagi vnaprej določenih pravil. Po 4. odstavku 230. člena Sodnega reda se prednostno določajo obravnave v nujnih zadevah in v zadevah, v katerih postopek traja že dalj časa. Pri slednjem je pomemben čas trajanja postopka na sodišču, ne pa pri sodniku, kateremu je bila zadeva (pre)dodeljena.

Med tehtne razloge za izločitev postopka po 1. odstavku 33. člena ZKP spada tudi okoliščina, da bi utegnilo nastopiti zastaranje kazenskega postopka za katero od obravnavanih kaznivih dejanj, čeprav je glede tega stvar zrela za razsojo, če postopek za to dejanje ne bi bil izločen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 18.01.2001 obsojenega M.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ in mu na podlagi 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 303. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojencu v določeno kazen vštelo pripor od 19.03. do 29.03.1995. Po 1. odstavku 69. člena KZ je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je odvzelo montirno železo, ki ga je uporabil pri storitvi kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 06.03.2001 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je bilo v postopku pred prvostopenjskim sodiščem kršena obsojenčeva pravica do naravnega sodnika, saj da zadeva ni bila razporejena po vrstnem redu, sodišče pa je glede na bližajoče se zastaranje kršilo pravila o dodeljevanju in razpisovanju glavnih obravnav. Po mnenju vložnika je sodnica odločala po hitrem postopku, čeprav ji je bil spis pred kratkim dodeljen. Poudarja, da je bila glavna obravnava razpisana v nasprotju s sodnim redom, kar kaže, da postopek ni bil pošten. Vložnik vidi kršitev kazenskega postopka tudi v tem, ker je obsojenec dobil vabilo na glavno obravnavo v kazenskem postopku, v katerem je postopek tekel po dveh obtožnih predlogih, nato pa je bil postopek po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 19.07.1995 izločen, na ta način pa da je sodišče "zlorabilo" ZKP. Izpostavlja tudi, da sodišči prve in druge stopnje nista popolnoma rešili predmeta obtožbe, da sta kršili določbe 2. odstavka 5. člena in 17. člena ZKP ter 3. odstavka, točke d, 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP navaja, da v zahtevi očitane kršitve niso izkazane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevane kršitve iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik ne obrazlaga in je zato tudi ni mogoče preizkusiti. Navedba v zahtevi, da je bilo kršeno "načelo do naravnega sodnika", češ, da bi prišlo do zastaranja, če bi bila zadeva "razporejena" po vrstnem redu, ni utemeljena. Pravice do zakonitega (naravnega) sodnika ni mogoče povezovati prednostnim obravnavanjem zadeve, tako kot to stori vložnik, saj gre za dve različni vprašanji.

Pravica do zakonitega sodnika pomeni pravico, da v konkretni zadevi odloči sodnik, ki mu je zadeva dodeljena na podlagi vnaprej določenih pravil. V našem pravnem redu je to splošno pravilo predpisano v 160. členu Sodnega reda. Glede zatrjevanja te kršitve ostaja vložnik na ravni splošne, z ničemer konkretizirane trditve, zato utemeljenosti te navedbe sploh ni mogoče preizkusiti.

Po 15. členu ZKP si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jo imajo udeleženci v postopku.

Prizadevanje sodišča, da prepreči neupravičeno zavlačevanje postopka, da ne pride do zastaranja, pomeni ravnanje, ki je v skladu navedeno določbo. Tudi po 4. odstavku 230. člena Sodnega reda se prednostno določajo obravnave v nujnih zadevah in v zadevah, v katerih postopek traja že dalj časa. Pri tem je pomemben čas trajanja postopka na sodišču, ne pa pri sodniku, kateremu je bila zadeva (pre)dodeljena. Okrajna sodnica je ravnala v skladu s temi kriteriji in zato ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da postopek ni bil pošten, pa tudi ne njegovi razlagi, ki očitno izhaja iz podmene, da bi bila sicer obtožba zoper obsojenca zavrnjena, če bi sodišče zadeve ne obravnavalo prednostno.

Katero obsojenčevo pravico naj bi sodišče kršilo s tem, da je na glavni obravnavi zoper njega kazenski postopek po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 19.07.1995 izločilo in odločilo, da ga bo dokončalo posebej, vložnik tudi ne pove.

Po 1. odstavku 33. člena ZKP lahko sodišče, ki je pristojno po prejšnjem členu istega zakona, do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej ali pa odstopi drugemu pristojnemu sodišču. Med take tehtne razloge spada tudi okoliščina, da bi utegnilo nastopiti zastaranje kazenskega postopka za katero od obravnavanih kaznivih dejanj, čeprav je glede tega stvar zrela za razsojo, če postopek za to dejanje ne bi bil izločen. Sodišče je tak sklep sprejelo na glavni obravnavi, na kateri je obsojencu sodilo v nenavzočnosti, pri čemer je bil navzoč tudi njegov zagovornik. Da bi ne bili podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti po 1. odstavku 442. člena ZKP, zahteva niti ne zatrjuje. Prav tako tudi ne pove, zakaj bi bila pravica do obrambe kršena, ker sodišče ni odločilo o obeh, pač pa le o enem od obsojencu očitanih kaznivih dejanj. Zgolj zato, ker je sodišče na glavni obravnavi predmet odločanja skrčilo le na kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 24.03.1995 obsojenčeve pravice do obrambe ni prekršilo. Kakšnih drugih razlogov, ki bi utemeljevali trditev v zahtevi, da je na ta način sodišče zlorabilo ZKP, obsojenčev zagovornik niti ne navaja. Zatrjevana kršitev zato ni podana.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, ko navaja, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ker je zavrnilo predlog za zaslišanje priče V.Š. Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, za katerega je sodišče obsojenca spoznalo za krivega, je popolnoma enak izreku v obtožbi, tako da je že na tej podlagi razvidno, da ni podana bistvena kršitev po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče s sodbo popolnoma rešilo predmet obtožbe.

Kolikor vložnik z zatrjevanjem, da je sodišče ravnalo v nasprotju s 3. odstavkom, točka d, 6. člena EKČP, ki določa minimalno obdolženčevo pravico, da zaslišuje oz. zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče ter določbe 2. odstavka 5. člena in 17. člena ZKP, mu tudi ni mogoče pritrditi. Ta očitek po vsebini pomeni tudi zatrjevanje, da je sodišče prekršilo določbo 3 alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki med pravnimi jamstvi obdolžencu v kazenskem postopku ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Taka pravna ureditev pa še ne pomeni, da mora sodišče izvesti prav vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Pravica sodišča presojati, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (načelo proste presoje dokazov). Predlagani dokaz mora biti materialno-pravno relevanten, obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, pa tudi če je predlog nejasen, nepopoln ali če je po dotedanjem teku stvari očitno, da je predlog usmerjen na znatno zavlačevanje postopka.

Sodišče prve stopnje je v skladu z 7. odstavku 364. člena ZKP obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče V.Š. (četrti odstavek na strani 7 sodbe), takemu stališču pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vložnik pa v zahtevi ne obrazloži, zakaj bi bilo zaslišanje te priče v skladu z navedenimi merili potrebno, in tudi ne, zakaj je zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na zakonitost sodbe. S tem pa se izkaže, da trditve v zahtevi, da je bil obsojencu kršena pravica do poštenega sojenja in da mu je bilo onemogočeno dokazovanje dejstev, ki so mu v korist in da je zato postopek prišel do absurda, niso utemeljene.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega M.V., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98. a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.