Jedro

Kolo z motorjem po 27. točki 10. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 50/88-11/91 - sogl. Ur.l. RS, št. 13/91) res ni motorno vozilo. Vendar pa opredelitev motornega vozila po ZTVCP za uporabo 178. člena ZOR ni pravno odločilna. ZOR definicije motornega vozila sicer nima, vendar pa uvršča 178. člen v poglavje o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Stvari, ki jih poganja motor, so nevarne stvari, ker delovanje motorja lahko povzroči škodo tudi povsem neodvisno od človekovega ravnanja. Ker so torej vozila na motorni pogon, kamor sodi tudi kolo z motorjem, nevarne stvari, je treba 178. člen ZOR uporabiti tudi za kolo z motorjem, če je udeleženo v prometni nesreči (nesreči premikajočih se motornih vozil).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine za škodo, ki jo je pretrpela v prometni nesreči dne 26.9.1987. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je lahko izvedenčeva ocena hitrosti le relativna in da je zato treba računati z zaokrožitvijo vsaj 10% navzgor ali navzdol. To pa pomeni, da je zavarovanec tožene stranke lahko vozil tudi 60 km/h, kar pa je bilo za tedanje prometne razmere prehitro. Če bi vozil s primerno hitrostjo, bi speljal križišče brez problemov in ne bi prišlo do neprimernega reagiranja z zavijanjem na levi prometni pas. Če bi vozil s hitrostjo 35 km/h, bi lahko celo ustavil. Zato sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko nista ugotovili toženčeve soodgovornosti. Ni mogoče uporabiti 1. odstavka 178. člena ZOR, ker tožnica ni izključno odgovorna. Poleg tega kolo z motorjem ni motorno vozilo po 178. členu ZOR, ker ga ni treba registrirati. Ne glede na to pa je iz dokaznega gradiva mogoče sklepati, da gre za obojestransko krivdo oziroma da ni kriv nobeden. Zato bi po 3. odstavku 178. člena ZOR morala odgovarjati po enakih delih. Takšno razmerje narekuje tudi pravičnost. Gre za trčenje osebnega vozila, ki je bistveno težje in dosega mnogo večje hitrosti, s kolesom s pomožnim motorjem, ki se niti ne registrira. Zato tožnica predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijanje dejanskega stanja po 3. odstavku 385. člena ZPP na revizijski stopnji prepovedano. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da se je zavarovanec tožene stranke približeval kraju prometne nezgode s hitrostjo 47,6 km/h, je dejanska ugotovitev. Ugovora tožeče stranke zoper to ugotovitev zato revizijsko sodišče ni smelo upoštevati. Pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe je moralo šteti, da je bilo dejansko stanje prometne nesreče pravilno in popolno ugotovljeno.

Na ugotovljeno dejansko stanje pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Odločitev o izključni odgovornosti tožnice je pravilna.

Revident zmotno trdi, da kolo z motorjem (moped) ni motorno kolo in da zato (so)odgovornosti za škodo, ki je predmet tega postopka, ni mogoče presojati po 178. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Kolo z motorjem po 27. točki 10. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 50/88-11/91 - sogl. Ur.l. RS, št. 13/91) res ni motorno vozilo. Vendar pa opredelitev motornega vozila po ZTVCP za uporabo 178. člena ZOR ni pravno odločilna. ZOR definicije motornega vozila sicer nima, vendar pa uvršča 178. člen v poglavje o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Stvari, ki jih poganja motor, so nevarne stvari, ker delovanje motorja lahko povzroči škodo tudi povsem neodvisno od človekovega ravnanja. Ker so torej vozila na motorni pogon, kamor sodi tudi kolo z motorjem, nevarne stvari, je treba 178. člen ZOR uporabiti tudi za kolo z motorjem, če je udeleženo v prometni nesreči (nesreči premikajočih se motornih vozil). Da z nevarnostjo takšnih vozil v prometu računa tudi ZTVCP, izhaja iz določb o prometnih pravilih (sem sodita tudi 50. in 51. člen), v katerih ureja varno vožnjo "vozil", in ne "motornih vozil". Iz enakih razlogov za uporabo 178. člena ZOR tudi ni pomembno, ali se vozilo z motorjem registrira ali ne.

Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno ravnali, ko sta (so)odgovornost tožnice in zavarovanca tožene stranke presojali po 178. členu ZOR. Ko sta ugotovili, da zavarovanec tožene stranke ni kršil nobenega predpisa (tudi ni vozil prehitro), medtem ko je tožnica kršila 50. in 51. člen ZTVCP s tem, ko se je nepravilno vključevala v promet na križišču iz neprednostne na prednostno cesto, sta pravilno presodili, da zavarovanec tožene stranke za prometno nesrečo ni soodgovoren.

Revident se tudi zmotno sklicuje na pravičnost po 3. odstavku 178. člena ZOR, ki naj bi zahtevala porazdelitev odgovornosti na oba udeleženca v enakem obsegu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da bi se tožnica nanjo lahko sklicevala le tedaj, če za škodo tudi sama ne bi bila kriva. Ker v konkretnem primeru ni tako, te določbe ni mogoče uporabiti.

Revident končno nima prav, ko trdi, da je za odločitev o soodgovornosti zavarovanca tožene stranke pomembna tudi vrsta vozila in njegova nevarnost glede na težo in hitrost, ki jo lahko doseže. Ta dejstva bi bila pomembna, če bi bil zavarovanec tožene stranke soodgovoren za nastalo škodo. Če trčita dve motorni vozili, ki sta po svoji teži, hitrosti in drugih lastnostih izrazito različni, pogosto ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica ravnanja enega in drugega. Sodišče v takšnih primerih upošteva vse okoliščine primera. Mednje bi lahko sodile tudi tiste, ki jih navaja revident (2. odstavek 192. člena ZOR). Toda, kot je že bilo navedeno, v konkretnem primeru ne gre za deljeno odgovornost, temveč za izključno odgovornost tožeče stranke.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).