Jedro

Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da sta revidentu pomoč in postrežba potrebna pri opravljanju treh življenjskih potreb od šestih (148. člen ZPIZ), revident ne izpolnjuje pogojev, ki jih za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo določa 22. člen ZVojI.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 3. 2004, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi revidenta zoper odločbo Upravne enote Kamnik z dne 28. 3. 2003 in je navedeno odločbo odpravila in odločila, da se revidentu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo II. stopnje v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od 1. 6. 1999 do 17. 11. 2000 ter da mu dodatek od 1. 6. 1999 pripada v višini 20.110,19 SIT z nadaljnjimi uskladitvami, kot so se usklajevale pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju do 17. 11. 2000. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o vojnih invalidih – ZVojI (Ur. l. RS, št. 63/95, 62/96 – sklep US, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97), Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe. Navaja, da glede na izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje in glede na določbo 22. člena ZVojI, tožnik tudi po presoji sodišča ne potrebuje pomoči in postrežbe pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, določenih v 148. členu ZPIZ. Tudi po presoji sodišča je mnenje zdravniške komisije dovolj jasno obrazloženo, da je lahko tožena stranka presodila, da tožniku na njegovi podlagi pripadajo uveljavljane pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v času zdravljenja, katerega zaključek je bil v času odločanja že znan.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da nasprotuje ugotovitvam zdravniške komisije II. stopnje, saj ne temeljijo na osebnem pregledu revidenta in tako ne odražajo dejanskega zdravstvenega stanja revidenta. Revident je kot 80 % invalid nesposoben samostojno opravljati osnovne življenjske potrebe, saj potrebuje stalno pomoč in postrežbo, ki pa je postala še večja zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči 5. 11. 1998. Po njegovem mnenju vojne poškodbe in poškodbe iz navedene prometne nesreče predstavljajo odločilna dejstva, na podlagi katerih mu pripada zahtevana pravica, od zahteve dalje ter za nedoločen čas.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (oporekanje dejanskim ugotovitvam zdravniške komisije, presoja zdravstvene dokumentacije), ki pa ni dovoljen revizijski razlog (enako je po določbi petega odstavka 72. člena ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja), zato se Vrhovno sodišče do tovrstnih navedb ni opredeljevalo.

9. Revizijski razlog bistvenih kršitev določb upravnega spora revident navaja le v uvodu revizije (zgolj formalno), v nadaljevanju pa ga ne konkretizira. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo.

10. Vrhovno sodišče je tako po uradni dolžnosti preizkusilo pravilnost uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi in ugotovilo, da izpodbijana sodba s to kršitvijo ni obremenjena.

11. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je urejena v določbah 22., 23. in 25. člena ZVojI ter v 148. členu ZPIZ. Po določbi 22. člena ZVojI ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo vojni invalid najmanj V. skupine, ki mu je glede na njegovo celovito invalidnost, ne glede na njen izvor, neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine življenjskih potreb, ali stalno nadzorstvo, ki je slep ali nepokreten. Po določbi 148. člena ZPIZ pa sta pomoč in postrežba invalidu neogibno potrebna za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne more opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja.

12. Za pravilno presojo v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev zdravniške komisije II. stopnje (izvid in mnenje z dne 16. 12. 2003 in 3. 2. 2004), da sta revidentu pomoč in postrežba potrebna pri opravljanju treh življenjskih potreb (oblačenje in slačenje, obuvanje in sezuvanje ter skrb za osebno higieno) od šestih (148. člen ZPIZ). Glede na takšno dejansko ugotovitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pritrdilo presoji tožene stranke, ki je glede na določbo 22. člena ZVojI, ki med drugim izrecno zahteva, da je potrebno za priznanje te pravice izkazati, da sta invalidu potrebna pomoč in postrežba pri opravljanju večine življenjskih potreb, presodila, da revident ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za priznanje te pravice. Glede na določbo 97. člena ZVojI je pravilno stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, ki sta izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje upoštevali kot podlago za svojo odločitev o revidentovi upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo, ob ugotovitvi, da sta izvid in mnenje popolna in dovolj jasno obrazložena za odločitev v obravnavani zadevi. Zdravniška komisija II. stopnje pa je bila tudi pravilno sestavljena iz petih članov zdravnikov specialistov, kot to določa 99. člen ZVojI.

13. Revizijska ugovora, ki ju revident ponavlja v reviziji, da revident v postopku pred navedeno zdravniško komisijo ni bil zaslišan ter da mnenje in izvid nista podpisana, sta pravilno zavrnila že sodišče prve stopnje in tožena stranka.

14. Ob tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da izvid in mnenje zdravniške komisije predstavljata listinski dokaz. Gre za listino, ki jo je izdal z zakonom določen izvedenski organ, katerega ugotovitev je dokončna (četrti odstavek 100. člena ZVojI), torej drugega izvedenca v tej zadevi ni mogoče postaviti. Ker revidentu v upravnem postopku ni uspelo dokazati, da so bile ugotovitve zdravniške komisije neresnične, je bila odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi materialnopravno pravilna.

15. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti.