Jedro

Skladno z drugim in tretjim odstavkom 350. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke proti osebno odgovornim družbenikom; to pravico pridobi stečajni upravitelj. Po začetku stečajnega postopka torej lahko zahtevke iz naslova spregleda pravne osebnosti zoper družbenika stečajnega dolžnika uveljavlja le stečajni upravitelj, in to v korist stečajne mase. Gre za izpeljavo načela paritete upnikov v stečaju. Ker tožnik po uvedbi stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom ne more več v svojo korist uveljavljati poplačila terjatve od družbenika dolžnika, je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 51.366,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 3. 2011 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo,“ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 9.865,74 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženec) na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti (8. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1) zahteva plačilo za podjetju N., d. o. o., ki je šlo v stečaj, dobavljeno blago.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 0000/2014-II z dne 31. 8. 2017 tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Zavrnilo je ugovor zastaranja in ugotovilo zlorabe družbe N., d. o. o., ki jih je subsumiralo pod 1., 2. in 4. alinejo prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Višje sodišče je s sklepom II Cp 536/2018 ugodilo pritožbi toženca in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložilo je, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem (sui generis), za katero velja 5-letni zastaralni rok in da so določena stališča prvega sodišča v zvezi z očitki o spregledu pravne osebnosti materialnopravno zmotna, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno in je sodba v večjem delu neobrazložena.

3. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek ter ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku; navedlo je enake razloge kot prvič, dodalo je (le skopo) oceno izvedenih dokazov.

**Pritožba in odgovor nanjo**

4. Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali pa jo samo spremeni. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo jasnih napotkov, ki jih je dalo višje sodišče v razveljavitvenem sklepu. Materialnopravno zmotno je stališče glede dolžine zastaralnega roka, dejansko stanje glede zatrjevanega pretrganja zastaranja je ostalo neugotovljeno, sodba glede tega nima razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi s spregledom pravne osebnosti sodišče prve stopnje zgolj na splošnem in abstraktnem nivoju povzema stališča pravne teorije in sodne prakse, ne navede pa konkretnih okoliščin, kako naj bi se elementi zlorabe manifestirali v obravnavanem primeru. Izpodbija dokazno oceno izpovedb strank in prič. Poudarja, da prokuristka tožene stranke ni sprejemala poslovnih odločitev in ni imela vpliva na vodenje poslov družbe N., d. o. o., družbo je vodil direktor.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril. V celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

**Presoja višjega sodišča**

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni upoštevalo jasnih napotkov višjega sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava. Ponovno ni ugotovilo vseh, za presojo glede ugovora zastaranja zahtevka relevantnih dejstev, niti dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale spregled pravne osebnosti. Tudi v pravilnost ocene izpovedb zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank in prič je pritožba uspela vzbuditi dvom. Kot je višje sodišče navedlo že v sklepu II Cp 536/2018, je predpostavka odgovornosti družbenikov zaradi spregleda pravne osebe zloraba, ki je bistveno povezana z družbeniki, premoženje družbe v stečaju pa je treba presojati skozi prizmo pravil stečajnega postopka in ugotoviti, ali je zaradi ravnanj družbenika prišlo do zmanjšanja stečajne mase. V konkretnem primeru bi moral tožnik za uspeh s tožbenim zahtevkom dokazati, da do poplačila upnikov družbe N., d. o. o. ni prišlo, ker je bila stečajna masa zaradi zlorab toženca, ki je sindikalna organizacija, premajhna. Tako dejansko stanje iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kar bi narekovalo ponovno razveljavitev sodbe ali izvedbo dokaznega postopka na pritožbeni stopnji. Ker pa je višje sodišče ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da iz nespornih dejstev izhaja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, je lahko meritorno odločilo.

8. Nesporno je, da je šla pravna oseba, kateri je tožnik dobavljal razno blago, v stečaj in je tožnik uveljavljal plačilo 51.366,93 EUR, to je plačilo istih 70 faktur kot v tem postopku, iz stečajne mase, a ni bil poplačan. Stečaj nad družbo N., d. o. o. se je tekom tega postopka zaključil. V tem postopku tožnik plačilo navedenega zneska zahteva od družbenika stečajnega dolžnika, to je pravne osebe, ki ni njegov dolžnik. Ker je premoženje kapitalske družbe in njenih družbenikov ločeno, lahko družbeniki za dolgove družbe odgovarjajo le v primeru osebne odgovornosti; v primeru spregleda pravne osebnosti je to zloraba družbe s strani družbenika. Skladno z drugim in tretjim odstavkom 350. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pa z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke proti osebno odgovornim družbenikom; to pravico pridobi stečajni upravitelj. Po začetku stečajnega postopka torej lahko zahtevke iz naslova spregleda pravne osebnosti zoper družbenika stečajnega dolžnika uveljavlja le stečajni upravitelj, in to v korist stečajne mase.1 Gre za izpeljavo načela paritete upnikov v stečaju.

9. Ker tožnik po uvedbi stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom ne more več v svojo korist uveljavljati poplačila terjatve od družbenika dolžnika, je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je višje sodišče odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik v postopku ni uspel in mora tožencu povrniti vse stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP) in jih je toženec specificirano priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP). Tožba je bila vložena v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), zato je skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife višje sodišče stroške odmerilo po določbah ZOdvT. Priznalo je: nagrado za postopek 2 krat 956,80 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 2 krat 883,20 EUR (tar. št. 3102), nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom 2 krat 1.177,60 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek za administrativne storitve po tar. št. 6002 (priglašeno je bilo 2 krat po 20 EUR), 22 % DDV na vse priznane odvetniške storitve in sodno takso za pritožbo 2 krat 1.227,00 EUR. Priznani stroški postopka toženca znašajo 9.865,74 EUR. Dosojene stroške je tožnik dolžan tožencu povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP), če jih ne bo, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (378. in 299. člen Obligacijskega zakonika).

1 Sodba VS RS III Ips 107/2016, sklepi VSL II Ip 2399/2012, III Ip 1216/2016, III Ip 145/2016, sodba VSK Cpg 142/2016 in številne druge odločbe.