Jedro

Čeprav je v pogodbi med JLA in A. ter dodelitveni odločbi izgovorjena in poudarjena začasna uporaba kot bistveni element, ta okoliščina ob takratni zakonodaji ni mogla doseči drugačnega učinka kot tega, da je tožnica navzlic temu pridobila stanovanjsko pravico. Stopila je torej v trajno razmerje, kar ji je prineslo status imetnice stanovanjske pravice in s tem pravice do odkupa stanovanja po privatizacijskih predpisih stanovanjskega zakona. Omejitve, ki jih je prevzel A. s pogodbo z JLA o prepustitvi stanovanja v začasno uporabo, potemtakem na pridobitev tožničine stanovanjske pravice niso mogle vplivati, po drugi strani pa se tudi tožnica sama ni mogla odpovedati svoji pravici do trajne uporabe stanovanja (razen seveda, če bi se izselila).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka skleniti s tožnico prodajno pogodbo za stanovanje v K., S., sicer bo pogodbo in vknjižbeno dovoljenje nadomestila sodba. V zvezi s spornim dejstvom, ali je imela tožnica ob uveljavitvi stanovanjskega zakona status imetnika stanovanjske pravice, je ugotovilo, da je podjetje A., ki je leta 1975 pridobilo razpolagalno pravico od JLA na obravnavanem stanovanju, le-tega v nasprotju s takrat veljavnim zakonom o stanovanjskih razmerjih oddalo tožnici v začasno uporabo. Če bi ji bilo dodeljeno v skladu z zakonom, bi pridobila stanovanjsko pravico. Tožnica prebiva v stanovanju že 20 let in ob drugačni rešitvi bi bila prizadeta v primerjavi z drugimi imetniki stanovanjske pravice.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Zavzelo je stališče, da morebitne omejitve iz pogodbe med JLA in A. v tej pravdi niso pomembne. Določilo v pogodbi o dodelitvi stanovanja začasno je bilo glede na takratno zakonodajo nično. Tožnica je zato pridobila imetništvo stanovanjske pravice.

Tožena stranka je proti tej sodbi v zvezi s prvostopno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj revizijsko sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Trdi, da je za sporni sklep A. o začasni dodelitvi stanovanja tožnici, ki ni bil izdan po določilih zakona o stanovanjskih razmerjih, potrebno uporabiti zakon o obligacijskih razmerjih kot lex generalis na tem področju in njegova določila ob zakupu. V tej pogodbi kot že poprejšnji med JLA in A. je bila bistvena sestavina začasnost razmerja. JLA si je izgovorila 6-mesečni odpovedni rok, če bi potrebovala stanovanje. Tožnica se je z vsem tem strinjala in ni zahtevala kakšne drugačne ureditve svojega statusa. Za varnost pravnega prometa mora ostati pogodbena volja strank v veljavi.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ključno vprašanje v tem sporu med strankama je ali je tožnica pridobila status imetnice stanovanjske pravice s tem, da ji je podjetje, v katerem je združevala delo - A., dodelilo z odločbo leta 1975 obravnavano stanovanje v začasno uporabo. Takratna stanovanjska zakonodaja (zakon o stanovanjskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 18/74 in 10/76 - ZSR/74) je seveda črpala svojo ureditev, kar zadeva stanovanja v družbeni lastnini, za kar gre v tej zadevi, iz določbe takratne ustave SRS iz leta 1974, po kateri je bilo občanu zajamčeno, da pridobi stanovanjsko pravico na stanovanju, ki je družbena lastnina. S to pravico pa mu je bilo zagotovljeno, da je trajno uporabljal stanovanje za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb (prvi odstavek 206. člena ustave). Ustava je torej postavila načelo trajnosti stanovanjske pravice na stanovanju v družbeni lastnini, drugačno ureditev pa dopustila le v primerih uporabe stanovanja, na katerem je imel kdo lastninsko pravico (drugi odstavek navedenega člena). Prej opisano načelo je seveda sprejel tudi ZSR/74 (v tretjem odstavku 1. člena). Takrat se je pač štelo, da temelji stanovanjska pravica na minulem delu. Zakon je sicer poznal tudi izjeme omenjenega načela oziroma pravila, ko je bilo mogoče skleniti stanovanjsko pogodbo za določen čas, vendar za povsem specifične primere (za funkcijska stanovanja - 15. člen, za solidarnostna stanovanja - 46. člen, za stanovanja, za katera se je smela stanovanjska skupnost prosto dogovarjati o višini stanovanjske najemnine - 47. člen, za stanovanja v hiši, ki jo je bilo potrebno podreti - 48. člen, in za stanovanje, ki ga je imetnik stanovanjske pravice začasno uporabljal, dokler mu stanodajalec ni preskrbel dogovorjenega stanovanja - 49. člen). Med te izjeme tožničin primer ne sodi. Iz povedanega sledi po eni strani, da stanovanjske pravice ni bilo mogoče uvrstiti med klasične premoženjske pravice, po drugi strani pa, da s stanovanji v družbeni lastnini ni bilo mogoče drugače (razen v naštetih izjemah) razpolagati, kot jih dodeliti v trajno uporabo (1. in 10. člen ZSR/74). To je po drugi strani pomenilo, da tudi, če je bilo stanovanje dodeljeno za določen čas, do preklica ali podobno, je takšna določba veljala kot nezapisana in tudi v takšnih primerih je bil pravni učinek v tem, da je bila stanovanjska pravica pridobljena z zakonito vselitvijo na podlagi stanovanjske pogodbe trajno. Skratka za stanovanja v družbeni lastnini niso veljala pravila premoženjskega prava, kar je zadevalo pridobitev stanovanjske pravice.

Torej, čeprav je v pogodbi med JLA in A. ter dodelitveni odločbi izgovorjena in poudarjena začasna uporaba kot bistveni element, ta okoliščina ob takratni zakonodaji ni mogla doseči drugačnega učinka kot tega, da je tožnica navzlic temu pridobila stanovanjsko pravico. Stopila je torej v trajno razmerje, kar ji je prineslo status imetnice stanovanjske pravice in s tem pravice do odkupa stanovanja po privatizacijskih predpisih stanovanjskega zakona. Omejitve, ki jih je prevzel A. s pogodbo z JLA o prepustitvi stanovanja v začasno uporabo, potemtakem na pridobitev tožničine stanovanjske pravice niso mogle vplivati, po drugi strani pa se tudi tožnica sama ni mogla odpovedati svoji pravici do trajne uporabe stanovanja (razen seveda, če bi se izselila). Takšna je bila pač takratna zakonodaja.

Ne uveljavljani ne uradno preizkušeni revizijski razlog nista podana, zato je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.