Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odst. 213. čl. ZPP). Predlagane dokaze, za katere sodišče misli, da niso pomembni za odločbo, senat (oziroma sodnik posameznik) zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odst. 287. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: (1.) ugotovilo, da sta prvi in drugi toženec motila tožečo stranko v mirni soposesti zemljišča in garaže, stoječe na parc. št. 330/5, z.k. vložek 1205 k.o. S., s tem, da je drugi toženec dne 14.02.2004 posekal sadno drevje, okrasno grmičevje in trto, dne 03.03.2004 pa začel z gradnjo zidu, vse brez dovoljenja tožeče stranke, (2.) prvemu in drugemu tožencu naložilo, da v roku 8 dni vzpostavita prejšnje posestno stanje, tako da odstranita gradbeni material, ki se nahaja na parceli tožeče stranke ob zidu, ki poteka od garaže navpično proti javni poti, (3.) odločilo, da sta se prvi in drugi toženec dolžna vzdržati takih in podobnih motilnih dejanj, s katerimi bi tožeči stranki onemogočila ali oteževala mirno soposest nepremičnine na parc. št. 330/5, z.k. vložek 1205 k.o. S., (4.) odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške, odmerjene na 504.536,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.04.2006 dalje.

Zoper sklep se po pooblaščenki pritožujeta toženi stranki iz vseh pritožbenih postopkov. V pritožbi navajata, da drugi tožnik ni aktivno legitimiran v predmetni zadevi, niti ni pooblastil nikogar za urejanje svojih premoženjskih zadev. Tudi sicer ne gre zanemariti okoliščine, da je ta umrl, zaradi česar ne more biti več stranka v postopku. Po mnenju pritožnic ne drži, da sta prva tožnica in drugi tožnik izvajala posest na spornem zemljišču, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da posesti že kar nekaj časa nista imela. Navedeno je toliko bolj logično glede na okoliščino, da obstaja velika višinska razlika med nepremičnino tožeče stranke oziroma prve tožnice in spornim zemljiščem in se ni moč enostavno povzpeti na sporno zemljišče, v kar vse bi se lahko sodišče prepričalo, če bi bil izveden ogled na kraju samem, saj je glede na konfiguracijo terena mogoče povsem logično zaključiti, da gre verjeti navedbam tožene in ne tožeče stranke. Razlogom, ki jih navaja izpodbijani sklep glede posesti, ne gre enostransko slediti, saj se je tožena stranka do izdaje sklepa na prvi stopnji zastopala sama, zaradi česar kot prava neuka stranka svojih navedb ni znala spraviti v pravni jezik ter ji navedeno ne more iti v škodo. Sodišče bi moralo toženo stranko že pred izdajo prvega sklepa pozvati, da dodatno konkretizira in opredeli svoje navedbe, kar pa ni storilo in je s tem kršilo načelo pomoči prava neuki stranki. Pritožba nadalje opozarja, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, ko na eni strani ugotavlja, da je prva tožnica izpovedala, da je stanje na spornem zemljišču bilo od leta 2000 pa do leta 2004 nespremenjeno, nakar pa ugotovi, da spornega zemljišča ni intenzivno obdelovala, pač pa je obirala sadje. Navedenega prva tožnica ni z ničemer potrdila in tovrstne navedbe niso bile podane v tožbi pač pa šele na glavni obravnavi, kar še dodatno kaže, da bi sodišče moralo slediti predlogu tožene stranke glede zaslišanja pravdnih strank. Tudi sicer prva tožnica ni imela posesti na spornem zemljišču, pač pa iz njenega zaslišanja izhaja, da je kvečjemu izvrševala dejansko oblast (obiranje sadja, ko zakonca S. zaradi bolezni in starosti tega nista mogla) za drugega in se je bila takrat dolžna ravnati tudi po njunih navodilih, zaradi česar ni bila posestnik, temveč detentor, ki mu ne gre posestno varstvo in je v tem delu napačno uporabljeno materialno pravo. Kar pa se tiče druga tožnika le ta ni bil zaslišan in motilno dejanje zanj ni bilo ugotovljeno glede na veljavno načelo neposrednosti. V zvezi s samim motilnim dejanjem pritožba nadalje navaja, da prvi toženec ni bil tisti, ki bi izvajal motilno dejanje, niti ni bil on tisti, ki je naročil drugemu tožencu, da posege na spornem zemljišču izvaja ter o nasprotnem ne obstajajo dokazi. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot tudi kršilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s tem, ko ni zaslišalo drugega toženca, ki bi lahko povedal po čigavem navodilu je izvajal posege na spornem zemljišču. Po mnenju pritožnikov bi bilo potrebno zaslišati prvega toženca, saj sta si izjavi tožnikov in tožencev o okoliščini, ali je drugi tožnik dovolil toženi stranki graditi sporni zid oziroma ali je v to privolil, nasprotujoči, kajti prva tožnica zatrjuje, da tega soglasja ni bilo, medtem ko prvi toženec pravilno zatrjuje, da je to soglasje bilo, zaradi česar je sodišče glede te okoliščine dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovilo oziroma se v ugotavljanje tega dejstva niti ni spustilo. Prav tako bi bilo potrebno predhodno zaslišati pričo A.B., ki je bila skrbnica predmetnega premoženja in se glede njega tudi vodi denacionalizacijski postopek, o čemer pa so bili prav tako predlagani dokazi, ki se niso izvedli. Povsem enako je neutemeljeno zavrnjen tudi dokaz z zaslišanjem priče M.S.. Pritožnika nadalje zatrjujeta, da prvi toženec ni bil tisti, ki je izvršil sporno motilno dejanje, niti ni posekal drevja, zaradi česar je zaključek izpodbijanega sklepa, da je on tisti, ki je motil posest tožeče stranke napačen in preuranjen. Celo sama prva tožnica ni izpovedala, da bi bil prvi toženec tisti, ki je izvajal motilno dejanje. Izpodbijani sklep je tudi zanemaril okoliščino, da je imel prvi toženec vsa potrebna soglasja za gradnjo zidu. Teh soglasij pa ne bi dobil, če bi bil zid na parceli tožeče stranke, kar še dodatno potrjuje, da meja poteka dejansko tako, kot zatrjuje prvi toženec. S tem, ko so bili s strani tožene stranke predlagani dokazi zavrnjeni, pa je bila podana tudi kršitev načela neposrednosti in javnega obravnavanja iz 4. čl. ZPP, saj bi se bilo potrebno pred odločitvijo o zadevi seznaniti z neposrednim stanjem na terenu, dejanskim potekom meje, zaslišati kot pričo drugega toženca itd. Izpodbijani sklep tudi ni obrazložil, zakaj je poklonil vero izpovedi druge (pravilno: prve) tožnice, ki je postala lastnica ½ nepremičnine, ki meji na parcele, ki so v uporabi skrbnice premoženja A.B. in njenega moža (prvega toženca) in ne izpovedbi prvega toženca, zgolj ugibanja, zakaj je tožena stranka gradila zid, pa te kršitve ne odpravijo, poleg tega pa so ugibanja in zaključki v tej smeri tudi napačni. Glede na vse navedeno pritožnika menita, da tožena stranka ni mogla motiti prve tožnice in drugega tožnika v njuni zadnji mirni posesti, ker le te nista imela, poleg tega navedene posesti toliko bolj ni mogla imeti prva tožnica, ker je postala solastnica parc. št. 330/5 šele kasneje, ko je umrla žena drugega tožnika. Izpodbijani sklep je tudi napačno zaključil, zakaj je tožena stranka gradila sporni zid. Prav tako iz zaslišanja prve tožnice in prvega toženca ne izhaja, da bi pri gradnji zidu imel kaj tudi drugi toženec oziroma kakšna je bila njegova vloga in v tej smeri niso izvedeni nobeni dokazi, pač pa je izpodbijani sklep poklonil obema tožencema enako vlogo, zaradi česar ugotovitev, da je bil drugi toženec tisti, ki je posekal drevesa, grmičke in trte, nakar pa začel z izgradnjo zidu, ni v ničemer podprta z dokazi, prav tako pa z dokazi ni niti podprto, kakšno vlogo je pri tem imel prvi toženec ali morda ga. A.B.. Pritožba nadalje opozarja, da tožena stranka gradbenega materiala, ki se ne nahaja na parceli tožeče stranke, ne more odstraniti, ker le tega ni in je zaključek izpodbijanega sklepa tudi v tem delu preuranjen. Tudi sicer pa je izrek izpodbijanega sklepa nelogičen, ko na eni strani ugotavlja motilno dejanje tožene stranke s posekanjem trt in drevja, potem pa v točki dva izreka navaja, da je tožena stranka dolžna zgolj odstraniti gradbeni material, ki ga sicer ni, niti ga tožeča stranka ne zatrjuje v svojem zaslišanju. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj je tožena stranka s pritožbo uspela in je neutemeljeno priznano tožeči stranki plačilo odvetniških stroškov za odgovor na pritožbo in sodno takso. Tudi sicer pa vsi nastali stroški niso potrebni. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen in neargumentiran je očitek v pritožbi, da drugi tožnik ni aktivno legitimiran v predmetni zadevi in da za urejanje premoženjsko pravnih zadev ni nikogar pooblastil. V spisu se nahaja pooblastilo, s katerim je drugi tožnik pooblastil odvetnika D.G. za vložitev tožbe v predmetnem pravdnem postopku, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki tudi ni našlo nobenih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pristnost pooblastila in jih tožena stranka tudi sicer ni zatrjevala (ne v postopku na prvi stopnji, kot tudi ne v pritožbi). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je po materialnem pravu podana tudi aktivna legitimacija drugega tožnika (da gre torej za posestnika spornega zemljišča, ki mu gre posestno varstvo), kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je drugi tožnik umrl, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je imel pooblaščenca (sprva odvetnika D.G. - A/1 in nato odvetnika mag. G.V. - A/25), ki ima v skladu s 100. čl. ZPP po smrti stranke še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, pri čemer lahko dediči pooblastilo prekličejo, kar pa v dani zadevi ni bilo storjeno.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zavrnitev določenih dokaznih predlogov (ogled kraja dogodka, zaslišanje drugega tožnika in drugega toženca ter zaslišanje prič A.B. in M.S.). Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odst. 213. čl. ZPP). Predlagane dokaze, za katere sodišče misli, da niso pomembni za odločbo, senat (oziroma sodnik posameznik) zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odst. 287. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je dokazna predloga po zaslišanju prič A.B. ter M.S. zavrnilo kot nepotrebna, ker ne bi prispevala k drugačni ugotovitvi pravno relevantnega dejanskega stanja, saj predlagane priče očitanim motilnim dejanjem niso prisostvovale in tako o neposrednih dejanjih ne bi vedele povedati, pritožba pa v zvezi z zaslišanjem predmetnih dveh prič ni konkretizirana. Tako ne pove, v čem bi zaslišanje priče A.B. spremenilo ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi ne, zakaj naj bi bilo zaslišanje priče M.S. zavrnjeno neutemeljeno. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ogled ni bil potreben in je bilo dejansko stanje, vezano na konfiguracijo terena, ki ga izpostavlja pritožba, jasno razvidno iz predloženih fotografij. V zvezi z zaslišanjem drugega tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njegovo zaslišanje ni bilo možno, kar izhaja iz zdravniškega potrdila v prilogi A/29. Smiselno enako velja tudi glede zaslišanja drugega toženca (priloga B/7). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bilo z zavrnitvijo predmetnih dokazov kršeno načelo neposrednosti in javnega obravnavanja po 4. čl. ZPP. V zvezi s tem gre tožeči stranki pojasnilo, da se navedeni načeli ne nanašata na vprašanje, katere predlagane dokaze je sodišče izvedlo in katere ne, temveč je vsebina načela neposrednosti ta, da sodno odločbo izda sodnik, ki je sodeloval pri glavni obravnavi, na kateri sta stranki postavljali svoje trditve in na kateri je sodišče izvajalo dokaze, načelo javnosti pa se nanaša na javnost sodnih postopkov in tudi ni v neposredni povezavi z (ne)izvajanjem dokazov. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s sicer nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da je bilo kršeno načelo pomoči prava neuki stranki. Predmetno načelo določa 12. čl. ZPP, ki pravi, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pritožba ne pove, katerih procesnih pravic tožena stranka ni uporabila, kot tudi ne, s katerimi pravicami materialnega prava ni bila seznanjena (v kolikor načelo pomoči prava nevešči stranki ne razlagamo ozko gramatikalno temveč širše).

Zgolj pavšalen je nadalje očitek pritožbe, da je podana bistvena kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sklepa pa nasprotuje izvedenim dokazom ter listinam, saj se pritožbeno sodišče do tako nekonkretiziranega pritožbenega razloga niti ne more opredeliti.

Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo nepopolno oziroma nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tako ne drži, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnika posesti nista imela, niti je nista izvajala. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine primera (nemožnost zaslišanja drugega tožnika in drugega toženca) o posestnem stanju sicer res zaključilo zlasti na podlagi izpoved prve tožeče stranke, vendar je obsežno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je v zvezi s predmetnim spornim vprašanjem sledilo njeni izpovedi (in ne izpovedi prvega toženca), iz katere izhaja, da je bilo sporno zemljišče v posesti tožeče stranke. Pri tem je tudi pravilno obrazložilo, da se posesti ne izgubi, če posestnik neodvisno od svoje volje, začasno ne more izvrševati dejanske oblasti nad stvarjo (v danem primeru drugi tožnik zaradi zdravstvenih razlogov). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo sporno zemljišče tudi v posesti prve tožnice, ne more ovreči niti pritožbeni očitek, da je ta zgolj izvajala dejansko oblast za drugega (za zakonca S.) in se je bila dolžna ravnati po njegovih navodilih, zaradi česar gre za detentorja, ki nima posestnega varstva. Gre za nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337. čl. ZPP), poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je prva tožnica na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju leta 2003 (t.j. še pred motilnim dejanjem tožeče stranke) postala (so)lastnica sporne nepremičnine (ki jo je tudi posedovala) in vsaj od tega trenutka dalje tudi ni več moč govoriti o imetništvu. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, ko na eni strani ugotavlja, da je prva tožnica izpovedala, da je bilo stanje na spornem zemljišču od leta 2000 do 2004 nespremenjeno, nakar pa ugotovi, da spornega zemljišča ni intenzivno obdelovala, pač pa je obirala sadje. Pritožbeno sodišče v takšni obrazložitvi, iz katere jasno izhaja, da je bilo sporno zemljišče od leta 2000 do 2004 v posesti tožeče stranke, ne vidi neskladja, pri čemer samo dejstvo, kakšna je bila intenzivnost izvrševanja posesti (obdelovanja spornega zemljišča) v posameznem obdobju s strani tožnikov, na vprašanje posestnega stanja tudi ne vpliva.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil drugi toženec tisti, ki je neposredno izvedel motilna dejanja, ni dokazno podprta. Navedeno v postopku na prvi stopnji ni bilo prerekano, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je ne glede na to o neposrednih motilnih dejanjih drugega toženca zaključilo tudi na podlagi zaslišanja pravdnih strank.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z vlogo prvega toženca pri izvršitvi motilnega dejanja. O sledenjem je sodišče prve stopnje zaključilo predvsem na podlagi izpovedi prve tožnice, pri čemer je prepričljivo pojasnilo, zakaj je sledilo njeni izpovedi in tudi zakaj gre prvega toženca obravnavati kot motitelja, čeprav motilnih dejanj sama neposredno ni izvajala. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih dokazov, o katerih je podalo prepričljivo dokazno oceno, popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vlogo prvega toženca kot naročnika izvršenih motilnih dejanj, česar pritožba z golim negiranjem tega dejstva ne more ovreči, ko pa izpostavlja (ne)zaslišanje drugega toženca, pa ne trdi niti tega, da bi slednji izpovedal npr. o tem, da naročnik del ni bil prvi toženec.

Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je imela tožena stranka dovoljenje za gradnjo spornega zidu. Da takšnega dovoljenja ni bilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi prve tožnice in za svojo dokazno oceno v zvezi s tem navedlo prepričljive razloge. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je imel prvi toženec za gradnjo zidu (kot enega od motilnih dejanj) vsa potrebna soglasja, kar naj bi sodišče prve stopnje zanemarilo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da soglasij ni predložil, kar pa bi skladno s 1. odst. 226. čl. ZPP moral storiti oziroma pojasniti, zakaj jih ne more predložiti. Poleg tega naj bi soglasje po pritožbenih navedbah dokazovalo, kje naj bi potekala meja med zemljišči pravdnih strank, kar pa je za odločanje v sporu zaradi motenja posesti povsem nerelevantno. Brezpredmeten je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je poklonilo vero drugi (pravilno: prvi) tožnici, zakaj je tožena stranka gradila zid in da so zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem napačni, saj slednje na varstvo pred motenjem posesti nima nobenega vpliva.

Pritožbena navedba, da toženca gradbenega materiala, ki se nahaja na parceli tožnikov, ne moreta odstraniti, ker le tega ni, predstavlja nedopustno navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku po 1. odst. 337. čl. ZPP.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijanega sklepa nelogičen, ko na eni strani ugotavlja motilno dejanje tožene stranke s posekanjem trt in drevja, potem pa v točki dva izreka navaja, da je tožena stranka dolžna zgolj odstraniti gradbeni material. Tožena stranka v zvezi s tem očitno spregleda, da je sodišče prve stopnje v prvi točki izreka izpodbijanega sklepa ugotovilo tudi, da sta toženca motila tožnika v mirni posesti spornega zemljišča tudi s tem, da je drugi toženec dne 03.03.2004 začela z gradnjo zidu brez dovoljenja tožnikov, zaradi česar je logičen drugi odstavek prve točke izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z odstranitvijo gradbenega materiala. Postavitev zahtevka, ki naj bi se glasil tudi na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja v zvezi s posekom sadnega drevja, okrasnega grmičevja in trte, pa je v domeni stranke (načelo dispozitivnosti, 2. čl. ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka v delu, ki pravi, da je tožena stranka s pritožbo uspela in je zato tožeči stranki neutemeljeno priznano plačilo odvetniških stroškov za odgovor na pritožbo in sodno takso, saj se stroški postopka obračunajo glede na končni uspeh v pravdi. Pritožbeni očitek, da tudi sicer vsi nastali stroški niso bili potrebni, pa je nekonkretiziran in ne omogoča preizkusa.

Ker pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. čl. ZPP).