Jedro

Izpodbijana odloča temelji na stališču, da bi toženka navedbo, da ni zavezanka za plačilo predmetnega komunalnega prispevka, lahko izkazala le s sklepom o odjavi hišne številke, rušitvenem načrtom in vlogo za izdajo odločbe o rušitvi, za kar, kot rečeno, toženka nima podlage v zakonu, razlogov, zakaj ni izvedla dokazov z vpogledom v listine, ki jih je predlagala tožnica, pa ni navedla, zato je izpodbijana odločba nezakonita.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana št. 354-323/2016-2 z dne 20. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 285,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), 9. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunale in padavinske vode, 2., 4. in 5. členom Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) in 4., 7., 9., 10., 11., 13., 14., 15., 17., 18. in 21. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Ljubljana (Ur. l. RS, št. 27/2011, v nadaljevanju Odlok) odmerila komunalni prispevek tožnici, kot lastnici enostanovanjskega objekta, zgrajenega na delu zemljišča parcela št. 733/5 k.o. ..., zaradi priključitve objekta na novo zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje - izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča, v višini 1680,62 EUR.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnica lastnica objekta št. stavbe 1703, zgrajenega na zemljišču 733/5 k.o. ..., katerega opremljenost se je izboljšala z javno kanalizacijskim omrežjem.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasnjuje, da je bila tožnica z dopisom z dne 26. 2. 2016 v zvezi z izvedbo Zaloške ceste med vzhodno avtocesto in Zadobrovško cesto, v okviru katere je predvidena tudi izgradnja nove javne kanalizacije, obveščena in pozvana, naj v roku 8 dni z namenom zagotovitve popolnosti in točnosti podatkov za odmero komunalnega prispevka posreduje ime in naslov morebitnega novega oziroma dejanskega lastnika objekta, točen naslov objekta, ki je predviden za priključitev, načrt parcele v vrisanim objektom, bruto tloris na površino objekta, neto tloris no površino objekta, gradbeno dovoljenje in projektno dokumentacijo in morebitno dokazilo o plačilu komunalnega prispevka zaradi priključitve na javno kanalizacijo. Tožnica se na obvestilo ni odzvala, zato je toženka odmerila komunalni prispevek na podlagi podatkov iz javno dostopnih evidenc. Na ugovor tožnice, da je navedeni objekt predviden za rušenje, je prvostopenjski organ tožnici predlagal, naj predloži sklep o odjavi hišne številke, rušitveni načrt in vlogo za izdajo odločbe o rušitvi, česar tožnica ni predložila. Zato ni podlage za upoštevanje tožničinih navedb, da ni zavezanka za plačilo komunalnega prispevka.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v pritožbi izpostavila, da je o stavbi decembra 2015 odločala njena gospodarska komisija, ki je sprejela sklep, da se začne s postopki za rušitev, če objekt ni statično varen. Strokovnjak gradbene stroke je podal mnenje, da je objekt v zelo slabem stanju in da ni primeren niti za uporabo niti za rekonstrukcijo. Tožnica zato vodi aktivnosti v smeri rušitve objekta, tako da do priklopa na kanalizacijsko omrežje ne bo prišlo, posledično tudi ni zavezanka za plačilo komunalnega prispevka. Pojasnjuje, da ni mogoče zahtevati ukinitve hišne številke, dokler ni zahtevan izbris stavbe iz katastra stavb, izbrisa stavbe iz katastra stavb pa ni mogoče predlagati, dokler objekt ni porušen. V nadaljnjih vlogah prilaga še dokazila o tem, da je pridobila gradbeno dovoljenje za rušenje predmetnega objekta in da je objekt dejansko porušen.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka in vsebino odločb in tožbe in podarja, da se je toženka pri odločanju oprla na dokumentacijo, s katero je razpolagala, v kateri pa ni bilo listin oziroma dokumentov, ki bi izkazovali rušenje predmetnega objekta. Zato predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Občina je upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec - v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki naj bi se na novo priključil na komunalno opremo - plača občini (prvi odstavek 79. člena in 80. člen ZPNačrt).

8. Občina lahko komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt).

9. Komunalni prispevek se ne odmerja le za potrebe gradnje (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt), temveč tudi zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt). To izhaja tudi iz 80. člena ZPNačrt, po katerem zavezanec za plačilo komunalnega prispevka ni le investitor, temveč tudi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Iz navedene določbe tudi izhaja, da je obveznost plačila komunalnega prispevka vezana na možnost priključitve objekta na komunalno opremo. Možnosti priključitve objekta na novo komunalno opremo pa prav gotovo ni, če objekta v času nameravane priključitve na novo komunalno opremo ni več.

10. Prav to pa je tožnica zatrjevala že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, torej takoj, ko je dobila možnost, da se do svoje obveznosti plačila komunalnega prispevka za predmetni objekt na naslovu A. izjasni, saj se dopis z dne 26. 2. 2016, na katerega se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi, nanaša na objekt B. Za dokazovanje svojih navedb o nameravani rušitvi predmetnega objekta je priložila zapisnik seje gospodarske komisije z dne 8. 12. 2015 in Strokovno mnenje C. d.o.o. 11. Toženka pa se do njenih dokazov ni opredelila zaradi napačnega stališča, da bi podlago za upoštevanje tožničinih navedb, da ni zavezanka za plačilo komunalnega prispevka, lahko predstavljali le sklep o odjavi hišne številke, rušitveni načrt in vloga za izdajo odločbe o rušitvi. Za takšno stališče toženka ni imela zakonske podlage. Noben zakon namreč ne omejuje dokazov, s katerimi lahko oseba dokazuje, da ni zavezanka za plačilo komunalnega prispevka.

12. Načelo proste presoje dokazov iz 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Kot dokazilo oziroma dokazno sredstvo se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru (drugi odstavek 164. člena ZUP), razen če poseben zakon ne določi za posamezno zadevo, da se določena dejstva lahko dokazujejo samo z določenimi dokazi (t.i. formalna dokazna pravila). Omejevanje možnosti dokazovanja na določene vrste dokazov je poseg v ustavno določbo o enakem varstvu pravic strank v vseh postopkih pred državnimi organi (22. člen Ustave), zato je omejevanje možnosti dokazovanja določenih dejstev zgolj na določene vrste dokazov mogoče le na podlagi zakona, in to le tedaj, če je tak poseg ustavno dopusten, torej skladen z ustavnim načelom sorazmernosti.

13. Navedeno pomeni, da prosta presoja dokazov ne pomeni samovoljnega ocenjevanja, kateri dokaz lahko neko dejstvo potrjuje, ampak tudi presojo, zakaj predlagani dokaz nekega dejstva ne more dokazati, če ga organ ne izvede. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi morala toženka pojasniti, zakaj ni izvedla predlaganih dokazov z vpogledom v listine, ki jih je predlagala tožnica.

14. Ker izpodbijana odloča temelji na stališču, da bi toženka navedbo, da ni zavezanka za plačilo predmetnega komunalnega prispevka, lahko izkazala le s sklepom o odjavi hišne številke, rušitvenem načrtom in vlogo za izdajo odločbe o rušitvi, za kar, kot rečeno, toženka nima podlage v zakonu, razlogov, zakaj ni izvedla dokazov z vpogledom v listine, ki jih je predlagala tožnica, pa ni navedla, je izpodbijana odločba nezakonita.

15. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče je stroške odmerilo v višini priglašenega zneska 285,60 evrov (500 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), ki ne presega pavšalnega zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).