Jedro

Davčni organ je bil v postopku obnove postopka odmere dohodnine vezan na odločbo o odmeri davka od osebnih prejemkov, in je pravilno upošteval davčno osnovo, ugotovljeno s to odločbo, zato se sodišče do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na, po mnenju tožeče stranke napačno upoštevanje vrste davka, ki pa po povedanem niso predmet tega postopka, v tej sodbi ne opredeljuje.

V obnovljenem postopku odmere dohodnine je bila odločba z dne 15. 7. 2009 izdana v okviru absolutnega zastaralnega roka. Med izdajo posameznih aktov v davčnem inšpekcijskem nadzoru prejemkov od opravljanja poslov, ki so našteti v prvostopenjski odločbi ni poteklo več kot pet let, kar pomeni, da tudi določba o relativnem zastaralnem roku ni bila kršena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Maribor (upravni organ) je s sklepom ustavil postopek odmere dohodnine za leti 1996 in 1997 (I. točka izreka), z izpodbijano odločbo (točka II. izreka) pa tožeči stranki odmeril dohodnino: za leto 1998 v znesku 27.360,45 EUR (prvi odstavek 1. točke izreka), odločbo o odmeri dohodnine za leto 1998 št. 32 02651 0 z dne 10. 8. 1999 odpravil (drugi odstavek 1. točke izreka), odločil, da mora biti razlika med odmerjeno dohodnino in med odmerjeno oziroma obračunano akontacijo dohodnine, ki znaša 12.155,95 EUR in se poveča za že izvršeno vračilo po odpravljeni odločbi v višini 121,78 EUR, skupaj 12.277,73 EUR, plačana v 30-ih dneh po prejemu odločbe (tretji odstavek 1. točke izreka); in za leto 1999 v znesku 47.239,96 EUR (prvi odstavek 2. točke izreka), odločbo o odmeri dohodnine za leto 1999 št. 20 00659 0 z dne 31. 8. 2000 odpravil (drugi odstavek 2. točke izreka), odločil, da mora biti razlika med odmerjeno dohodnino in med odmerjeno oziroma obračunano akontacijo dohodnine, ki znaša 23.196,20 EUR in se zmanjša za že izvršeno plačilo po odpravljeni odločbi v višini 1.380,96 EUR, skupaj 21.815,24 EUR, plačana v 30-ih dneh po prejemu odločbe (tretji odstavek 2. točke izreka), po poteku roka bodo zavezancu obračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (četrti odstavek 2. točke izreka) ter odločil, da zavezanec nosi svoje stroške in da organ trpi stroške, ki ga bremenijo (III. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je po pravnomočnosti odmernih odločb za dohodnino za leto 1996, 1997, 1998 in 1999 organ izvedel, da je zavezanec v teh letih prejemal obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi za odmero dohodnine ni napovedal, pri odmeri pa niso bili upoštevani, ker organ zanje ni vedel. S sklepom št. 401-DOH-64/71 z dne 3. 10. 2001 je organ začel postopek obnove odmere dohodnine za navedena leta. Upravni organ navaja, da je pri davčnem zavezancu opravil inšpekcijski pregled o izkazovanju prejemkov od opravljenih poslov iz naslova nelegalnega izkoriščanja mineralnih rudnin oziroma pravilnosti in pravočasnosti obračuna davkov od osebnih prejemkov ter na podlagi svojih ugotovitev in pripomb davčnega zavezanca dne 17. 3. 2003 izdal odločbo o odmeri davka od osebnih prejemkov. Po pritožbi zavezanca je drugostopni organ odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. V času od 24. 1. do 30. 3. 2007 je upravni organ opravil ponovni inšpekcijski nadzor in na podlagi ugotovitev ter po proučitvi pripomb davčnega zavezanca dne 27. 7. 2007 izdal novo odločbo, v kateri je dejanski izkop mineralnih surovin ugotovil po izstavljenih računih. Pritožbo davčnega zavezanca zoper to odločbo je drugostopenjski organ zavrnil, to sodišče pa je s sodbo opr. št. U 185/2008 -11 z dne 2. 9. 2008 zavrnilo tožbo zoper prvostopno odločbo. V postopku odmere dohodnine je upravni organ dne 11. 5. 2009 izdal zapisnik. Na ugovore, podane na zapisnik, se upravni organ glede zastaranja sklicuje na 126. člen ZDavP-2. Ugotavlja, da je bila odločba o odmeri dohodnine za leto 1998 zavezancu vročena 18. 8. 1999, odločba za leto 1999 pa 11. 9. 2000, zaradi česar absolutni rok zastaranja pravice do odmere dohodnine za ti dve leti ni potekel. Potekel tudi ni relativni rok, saj je davčni organ z namenom pravilne odmere dohodnine v obdobju od dneva izdaje sklepa o obnovi postopka storil vrsto dejanj s postopki davčnega inšpekcijskega nadzora prejemkov od opravljanja poslov iz naslova nelegalnega izkoriščanja mineralnih rudnin: dne 20. 1. 2003 je izdal zapisnik o inšpekcijskem pregledu in dne 17. 3. 2003 odločbo, dne 10. 11. 2006 je drugostopenjski organ pritožbi ugodil, prvostopenjski organ pa je dne 30. 3. 2007 izdal zapisnik ter dne 27. 7. 2007 odločbo, drugostopenjski organ je z odločbo z dne 19. 12. 2007 zavrnil pritožbo zoper novo prvostopenjsko odločbo, to sodišče pa je s sodbo z dne 2. 9. 2008 zavrnilo tožbo. Upravni organ še pojasnjuje, da morebitna kazenska odgovornost davčnega zavezanca ni podlaga za odmero davčne obveznosti. V obnovljenem postopku odmere dohodnine je upravni organ ugotovil, da je bil zakonski rok za odmero davka za leti 1996 in 1997 zamujen, zato je postopek obnove odmere dohodnine za ti dve leti ustavil. Za leto 1998 pa je ugotovil osnovo za dohodnino: katastrski dohodek 639.144, prispevki 123.457, višina osnove 515.687; pogodbeni posli 15.621.800, normirani stroški 1.562.180, višina osnove 14.059.620, dohodek najemnin 304.440, višina osnove 304.440 in skupaj 16.565.384, prispevki 123.457, normirani stroški 1.562.180, višina osnove 14.879.747. Po 7. členu ZDoh je bila osnova za dohodnino zmanjšana za 208.651 SIT, po 9. členu pa je bila zmanjšana za 3%, tj. 28.500 SIT. Osnova pa je bila zmanjšana še za znesek z odločbo odmerjenega posebnega prispevka za popotresno obnovo in spodbujanje razvoja Posočja, plačanega do 31. 12. 1998, v višini 1.471 SIT. Osnova za dohodnino znaša 14.641.125 SIT. Od osnove je bila po stopnjah, določenih v 12. členu ZDoh odmerjena dohodnina v višini 6.556.657 SIT. V letu 1998 so bili zavezancu odmerjeni oziroma obračunani kot akontacija dohodnine davki v višini 3.643.606 SIT. Razlika med odmerjeno dohodnino in odmerjeno oziroma obračunano akontacijo dohodnine, ki se poveča za že izvršeno vračilo dohodnine po odpravljeni odločbi in znaša 2.942.234 SIT, mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe. Za leto 1999 je upravni organ ugotovil osnovo za dohodnino: pogodbeni posli 24.995.270, normirani stroški 2.499.527, višina osnove 22.495.743; katastrski dohodek 690.943, prispevki 133.493, višina osnove 557.450; dobiček 1.283.135, višina osnove 1.283.135; dohodek najemnin 324.177, višina osnove 324.177 in skupaj 27.293.525, prispevki 133.493, normirani stroški 2.499.527, višina osnove 24.660.505. Po 7. členu ZDoh je bila osnova za dohodnino zmanjšana za 228.683 SIT, po 9. členu pa je bila zmanjšana za 3%, tj. 116.175 SIT. Osnova za dohodnino znaša 24.315.647 SIT. Od osnove je bila po stopnjah, določenih v 12. členu ZDoh odmerjena dohodnina v višini 11.320.538 SIT. V letu 1999 so bili zavezancu odmerjeni oziroma obračunani kot akontacija dohodnine davki v višini 5.761.846 SIT. Razlika med odmerjeno dohodnino in odmerjeno oziroma obračunano akontacijo dohodnine, ki se zmanjša za že izvršeno plačilo dohodnine po odpravljeni odločbi in znaša 5.227.804 SIT, mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe. Po poteku 30 dnevnega roka bodo zavezancu zaračunane zamudne obresti. Če zavezanec dohodnine ne bo plačal v predpisanem roku, bo davčni organ začel davčno izvršbo. Upravni organ je opravil še preračun v EUR. Odločitev o stroških je oprl na 116. člen ZUP in 79. člen ZDavP-2. Nesuspenzivnost pritožbe je določena v prvem odstavku 87. člena ZDavP-2. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo zavezanca zoper prvostopno odločbo. Glede virov dohodnine se sklicuje na 2. člen ZDoh. Pojasnjuje, da se viri med letom obdavčujejo z davki, določenimi s tem zakonom kot podvrstami dohodnine, odmerjeni oziroma obračunani davki pa se odštejejo od dohodnine. Da se po določbi 15. člena ZDoh med osebne prejemke štejejo tudi prejemki, doseženi z izkopavanjem gramoza, je v konkretni zadevi potrdilo to sodišče. (Pri)tožniku je bil davek od osebnih prejemkov za sporni leti pravnomočno odmerjen. Ti dohodki v dohodnino niso bili vključeni, zato je upravni organ utemeljeno postopek obnovil in v novo odločbo vključil tudi dohodek iz pogodbenih poslov, ki je bil kot tak opredeljen s posebno odločbo, pri tem pa je bil pri odmeri upoštevan tudi v postopku odmere davka od osebnih prejemkov že obračunani davek. S temi razlogi je drugostopni organ odgovoril na pritožbene ugovore, da ni pojasnjeno, zakaj so prihodki razvrščeni med osebne prejemke in ne med dohodke iz dejavnosti. To je bilo že pojasnjeno v postopku odmere davka od osebnih prejemkov, drugostopenjski organ pa je še ponovil, da je (pri)tožnik dohodke pridobival z dejavnostjo, ki ni bila registrirana, zato glede na določbe 37. člena ZDoh ni bilo podlage, da bi se sporni dohodki obdavčili z davkom od dohodkov iz dejavnosti, zlasti zato, ker mora biti davčna obravnava zavezancev, ki so v enakem ekonomskem položaju, konkretno tistih, ki pridobivajo dohodke s poslovanjem, čim bolj enaka. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbene ugovore glede nepriznavanja stroškov. Pravico do priznavanja le-teh je (pri)tožnik zamudil, saj bi moral prejemke po 133. členu ZDavP napovedati do 10. v mesecu za pretekli mesec, ker ni vložil tovrstne davčne napovedi, pa tudi ni uveljavljal dejanskih stroškov. V skladu s 16. členom ZDoh so mu bili priznani normirani stroški v višini 10 %. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je odmera dohodnine osnovana na sistemu sintetične obdavčitve, kar pomeni, da zavezanec od posameznih dohodkov med letom plačuje akontacijo dohodnine, pri letni odmeri pa se vsi dohodki vštejejo v eno osnovo, od katere se odmeri dohodnina, ki se nato poračuna z med letom plačanimi akontacijami. Ker je bilo v inšpekcijskem nadzoru s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da je zavezanec prejel osebne prejemke, višine teh prejemkov v postopku odmere dohodnine ni bilo treba ponovno ugotavljati. Drugostopenjski organ je zavrnil tudi ugovor o zastaranju, saj je bil sklep o obnovi postopka izdan v zakonitem roku, dohodnina pa je bila v ponovnem postopku odmerjena v okviru absolutnega zastaralnega roka.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu. Postopkovno kršitev naj bi oba organa storila s tem, da odločbe nista obrazložila v skladu s 214. členom ZUP, in sta s tem zagrešila tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prvostopenjski organ se sklicuje na posamezne druge odločbe, ki se nanašajo na zavezanca, kar pa organ ne razbremeni dolžnosti obrazložitve odločitve v skladu s predpisi. Obrazložitve posameznih odločb pa tudi nimajo učinkov pravnomočnosti oziroma dokončnosti, saj tak postane le izrek. Prvostopni organ ni obrazložil, zakaj je prihodke iz naslova nelegalnega izkoriščanja mineralnih surovin razvrstil med osebne prejemke in ne npr. med dohodke iz dejavnosti. Drugostopenjski organ se glede tega sklicuje na sodno prakso tega sodišča, brez konkretnih navedb sodne odločbe, zato se tudi ta odločba ne da preizkusiti. Prezreti namreč ne gre, da je Glavni davčni urad tožeči stranki leta 1997 posredoval pojasnilo, da je prodaja gramoznega materiala podvržena davčnemu režimu po zakonu o prometnem davku. V konkretnem primeru tudi ne gre za delo na črno oziroma opravljanje neregistrirane dejavnosti, saj je tožeča stranka vršila kmetijske operacije z namenom pridobitve najboljših kmetijskih zemljišč, teh pa ni moč opredeliti kot delo na črno, niti jih ni moč registrirati. Prvostopenjski organ ni pojasnil, na podlagi katerih dejstev ter predpisov je zavzel stališče, da je vršila nelegalno črpanje mineralnih surovin, da bi to presojal, pa tudi nima nikakršnih pristojnosti. V nobenem sodnem ali prekrškovnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi storila karkoli nelegalnega. V skladu s predpisi in načeli davčnega postopka davčna organa ne bi smela nedokazanih dejstev in okoliščin upoštevati v njeno škodo. Ne gre prezreti, da so v vseh postopkih ravnanje tožeče stranke pristojni organi šteli za dejavnost, zato je tudi iz tega razloga dohodke treba razvrstiti med dohodke iz dejavnosti oziroma dohodke iz kmetijske dejavnosti. Da gre za dejavnost, dokazujejo tudi iz njene strani izdani računi. Glede narave dohodkov bi davčni organ moral upoštevati (tudi) določila 38. člena in ostalih ZDoh, določila 35.a in ostalih Zakona o davčni službi ter določila drugih relevantnih predpisov, ter na njihovi podlagi dohodke šteti za dohodke iz dejavnosti. Upoštevajoč tedaj veljavne predpise so bili od teh prejemkov izplačevalci teh dohodkov (prejemniki mineralnih surovin) dolžni obračunati in plačati davek po odbitku. Tožeča stranka teh prejemkov ni bila dolžna napovedati pri pristojnem davčnem organu, niti ni zakonske podlage, da se na zavezanca prevali obveznost plačila tega davka. Tožeča stranka ugovarja tudi, da se odločba ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na njen ugovor o zastaranju. Davčni organ prve stopnje od 3. 10. 2001 do 11. 5. 2009 glede odmere dohodnine za leti 1998 in 1999 ni opravil nobenega uradnega dejanja z namenom odmere dohodnine in o katerem bi bil zavezanec obveščen, torej je pravica do odmere davka za ti dve leti relativno zastarala. Do te njene pripombe na zapisnik z dne 20. 5. 2009 se davčni organ ni opredelil in se zato odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Ker prvostopenjski organ ni navedel relevantnih predpisov, se njegova obrazložitev v delu, ko navaja, kdaj sta bili odmerni odločbi za leti 1998 in 1999 vročeni zavezancu in nato zaključuje, da absolutni rok zastaranja pravice do odmere dohodnine za ti dve leti ni potekel, ne da preizkusiti. Organ ni obrazložil, kako je pričetek roka za zastaranje vezan na datum vročitve odločbe, veljavni predpisi pa določajo oziroma so določali povsem drug časovni trenutek za začetek relativnega in absolutnega zastaralnega roka. Drugostopenjski organ je storil enake kršitve. Ta organ se ni opredelil do večine njenih pritožbenih navedb. Tako se ni opredelil oziroma individualiziral o „drugih pogodbenih poslih“ in o „posebni odločbi“. Pavšalno se sklicuje na „pravnomočno odločbo v inšpekcijskem nadzoru, kjer je bilo ugotovljeno...“ Zagrešil je iste postopkovne kršitve glede obrazložitve kot prvostopni organ. Glede uveljavljanja stroškov je zavzel stališče, da jih tožeča stranka ni pravočasno uveljavljala, kar pa ne drži. Tožeča stranka ni bila dolžna napovedati dejanskih stroškov skupaj s prejemki, ker ni tekel noben davčni postopek, kjer bi to morala ali lahko storila. Glede ugovora o poteku relativnega zastaralnega roka se organa nista opredelila. Prvostopni organ je nezakonito določil pričetek teka absolutnega zastaralnega roka, drugostopenjski organ se do tega pritožbenega ugovora ni opredelil. Glede na določbe ZDavP-2 (125. in 126. člen) o zastaranju bi se upravna organa morala opredeliti do dejstev, na katera ti določbi vežeta zastaralne roke. Na podlagi pavšalnih ugotovitev pa se odločb ne da preizkusiti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče po izvedeni obravnavi, na kateri naj zasliši tožečo stranko, odpravi obe odločbi, podrejeno pa, da po odpravi zadevo vrne prvostopnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri zaključkih, razvidnih iz obeh odločb in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obnovljenem postopku odmere dohodnine za leti 1998 in 1999 je davčni organ v osnovo za dohodnino štel tudi dohodke, ki jih je tožnik prejel s prodajo mineralnih surovin, katere v napovedi za odmero dohodnino ni navedel in v osnovnih odmernih odločbah (za leto 1998 odločba št. 32 02651 0 z dne 10. 8. 1999, za leto 1999 odločba št. 20 00659 0 z dne 31. 8. 2000) niso bili upoštevani. Gre za vir dohodnine, ki se med letom obdavčuje z davki, določenimi z ZDoh (za navedeni leti relevanten ZDoh Uradni list RS, št. 71/93, 2/95, 7/95, 14/96, 18/96, 44/96, 68/96, 82/97 in 87/97) kot podvrstami dohodnine (3. člen ZDoh). Glede teh dohodkov je upošteval davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka od osebnih prejemkov št. DT 0610-410/2006-17-0905-43 z dne 27. 7. 2007, pravnomočno v zvezi s sodbo tega sodišča opr. št. U 185/2008-11 z dne 2. 9. 2008. Opredelitev teh dohodkov kot osebnih prejemkov iz tretje alinee 15. člena ZDoh (prejemki, doseženi na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi) in določitev osnove po 16. členu ZDoh je bila stvar tega postopka. Zato po mnenju sodišča tožeča stranka v postopku obnove postopka odmere dohodnine nima več ugovora zmotne uporabe materialnega prava glede vrste davka.

Sodišče ocenjuje, da je bilo tožeči stranki v upravnem postopku ustrezno pojasnjeno, da je davčni organ v obnovljenem postopku odmere dohodnine upošteval davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka od osebnih prejemkov. Prvostopenjski organ je akte, izdane v postopku odmere davka od osebnih prejemkov identificiral s številkami in datumi izdaje, drugostopenjski organ pa je odločitve vsebinsko povzel, zato tožbeni ugovor, da z obrazložitvama upravnih odločb ni bilo zadoščeno standardom ustrezne obrazložitve po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku, ne vzdrži sodne presoje.

Ker je bil davčni organ v postopku obnove postopka odmere dohodnine vezan na odločbo o odmeri davka od osebnih prejemkov, in je pravilno upošteval davčno osnovo, ugotovljeno s to odločbo, se sodišče do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na, po mnenju tožeče stranke napačno upoštevanje vrste davka, ki pa po povedanem niso predmet tega postopka, v tej sodbi ne opredeljuje.

Na tožbene ugovore o zastaranju pravice do odmere davka sodišče odgovarja naslednje: Določbe, ki urejajo zastaranje odmere davka, so materialnopravne narave. Glede na načelo zakonitosti iz prvega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se za zastaranje uporabljajo določbe, ki so veljale v času, ko je o odmeri davka odločal prvostopenjski organ. V obravnavanem primeru je prvostopni organ dohodnino za leto 1998 odmeril z odločbo št. 32 02651 0 z dne 10. 8. 1999, za leto 1999 pa z odločbo št. 20 00659 0 z dne 31. 8. 2000. Za zastaranje odmere dohodnine so tedaj veljale določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, ZDavP).

V prvem odstavku 96. člena tega zakona je bilo določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba odmeriti davek. Po določbi prvega odstavka 97. člena ZDavP je tek zastaranja pravice do odmere davka ustavilo vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je bila namenjena odmera davka in je bilo dano v vednost zavezancu. Pri vsaki ustavitvi teka zastaranja je zastaralni rok začel teči znova. Pravice do odmere davka pa ni bilo več možno uveljavljati, ko je poteklo dvakrat toliko časa, kot je bilo določeno v členu 96 (četrti odstavek). Po določbi petega odstavka 97. člena je zastaranje nastopilo v vsakem primeru, ko je poteklo deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Glede na določbo prvega odstavka 96. člena ZDavP je zastaranje odmere dohodnine za leto 1998 začelo teči 1. 1. 2000. Po določbi petega odstavka 97. člena ZDavP bi odmera dohodnine za to leto zastarala 1. 1. 2010. Zastaranje odmere dohodnine za leto 1999 pa je prvič začelo teči 1. 1. 2001 in bi odmera absolutno zastarala 1. 1. 2011. V obnovljenem postopku odmere dohodnine je bila torej odločba z dne 15. 7. 2009 izdana v okviru absolutnega zastaralnega roka. Takšen zaključek sta sprejela tudi oba upravna organa.

V nadaljevanju se sodišče opredeljuje še glede relativnih zastaralnih rokov. Iz upravnega spisa in iz, v izpodbijani odločbi povzetih ugotovitev je razvidno, da je bil zastaralni rok za odmero dohodnine večkrat ustavljen. Prvič je bil ustavljen s sklepom o obnovi postopka št. 401-DOH-64/71 z dne 3. 10. 2001, ki je bil tožeči stranki vročen dne 4. 10. 2001. V zvezi s tem sklepom sodišče še ugotavlja, in kar tudi med strankama ni sporno, da je bil izdan v zakonitem roku za začetek postopka obnove (drugi in četrti odstavek 263. člena tedaj veljavnega ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Po ponovnem začetku teka zastaralnega roka je bilo, kot pravilno navaja prvostopni organ, zastaranje pravice do odmere dohodnine ustavljeno z dejanji in akti, ki jih je davčni organ izdal in vročil tožeči stranki v postopku odmere davka od osebnih prejemkov. Inšpekcijski postopek nadzora prejemkov od opravljenih poslov se je vodil zaradi določitve davčne osnove, ki se je upoštevala pri odmeri dohodnine, zato so v njem opravljena dejanja in izdani akti povzročili ustavitev postopka odmere dohodnine. Glede na to stališče sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da davčni organ od 3. 10. 2001 do 11. 5. 2009 glede odmere dohodnine za leti 1998 in 1999 ni opravil nobenega uradnega dejanja. Med izdajo posameznih aktov v davčnem inšpekcijskem nadzoru prejemkov od opravljanja poslov, ki so našteti v prvostopenjski odločbi (dne 20. 1. 2003 izdan zapisnik o inšpekcijskem pregledu, dne 17. 3. 2003 izdana prvostopenjska odločba, dne 10. 11. 2006 izdana drugostopenjska odločba, dne 30. 3. 2007 v ponovnem inšpekcijskem nadzoru izdan zapisnik, dne 27. 7. 2007 izdana nova prvostopenjska odločba, dne 19. 12. 2007 izdana drugostopenjska odločba – po podatkih v upravnih spisih so bili vsi akti tudi vročeni tožeči stranki) ni poteklo več kot pet let, kar pomeni, da tudi določba o relativnem zastaralnem roku ni bila kršena. Tudi prvostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe ugotavlja, da relativno zastaranje ni nastopilo.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v svoji odločbi navedel dejstva, ki so relevantna glede relativnega in absolutnega zastaralnega roka in se odločba da preizkusiti. Kolikor je začetek teka roka navedel napačno, to ni vplivalo na odločitev, njegovo stališče pa je bilo tudi v korist tožeče stranke. Glede na navedeno tožeča stranka tudi z ugovori o zastaranju pravice do odmere dohodnine ne more biti uspešna.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in da je odločba pravilna in zakonita. Sodišče je odločitev sprejelo na seji in ni opravilo glavne obravnave, kot je predlagala tožeča stranka, ker njeno zaslišanje, kar je predlagala kot dokaz, ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.