Jedro

Položaj, ko obdolženec zaradi zdravstvenega stanja ne bi bil sposoben sodelovati pri sojenju oziroma na naroku za preklic pogojne obsodbe, sodišče pa bi ga kljub temu opravilo, bi pomenil kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP. Za uveljavljanje te kršitve z zahtevo za varstvo zakonitosti, pa mora biti izkazano, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Izrek

Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 15.11.2000 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi tretjega odstavka 50. člena KZ je bil določen tudi posebni pogoj, in sicer da mora obsojenec v roku treh mesecev po pravnomočnosti navedene sodbe plačati oškodovancu 81.280,00 SIT. Tega ni storil, zato je sodišče preklicalo pogojno obsodbo in odredilo izvršitev (pravilno: izreklo) kazni treh mesecev zapora. V plačilo mu je naložilo stroške postopka, plačila povprečnine pa ga je oprostilo. Obsojenec se je zoper to sodbo pritožil, vendar je višje sodišče pritožbo zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da mora plačati povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Obsojenec je dne 27.6.2002 vložil ugovor zoper navedeno sodbo višjega sodišča, ki ga je 23.7.2002 dopolnil. Ker sta bili vlogi vloženi v roku za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in ker se v drugi omenja varstvo zakonitosti, ju je Vrhovno sodišče obravnavalo kot navedeno izredno pravno sredstvo. Obsojenec v njej izrecno ne navaja zakonskih razlogov, zaradi katerih jo vlaga. Predlaga, da se izvršitev sodbe prekine, ker bo v roku enega meseca plačal dolg.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) meni, da je ta neutemeljena, saj obsojenec ne navaja nobenega od razlogov iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka).

V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti obsojenec navaja: a) da zaradi močnega glavobola (vrtelo se mu je v glavi) ni bil sposoben za sojenje oz. odgovarjati na razna vprašanja. To je povedal sodnici in bi to lahko preverila v bolnišnici in ambulanti B. Zaradi psihiatričnih težav je bil invalidsko upokojen. V sami sodbi se razen na enem mestu nevropsihiater sploh ne omenja, njegova nesposobnost za sojenje pa je ostala enostavno prikrita. Svoje težave je obrazložil tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, česar pa višje sodišče ni upoštevalo; b) da skrbi za nepokretno in bolno mater in da je obema priznan status žrtev vojnega nasilja; c) da sta z mamo lastnika okrepčevalnice, v kateri sam po odločbi sicer ne sme delati, a jo bo moral zapreti in odpustiti dva delavca.

K točki a) Položaj, ko obdolženec zaradi zdravstvenega stanja ne bi bil sposoben sodelovati pri sojenju oziroma v konkretnem primeru na naroku za preklic pogojne obsodbe, sodišče pa bi ga kljub temu opravilo, bi pomenil kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Če se ta kršitev uveljavlja v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, pa je pogoj, da je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka). To pomeni, da bi obsojenec moral navesti okoliščine, ki bi jih v zvezi s preklicem pogojne obsodbe še uveljavljal oz. izkazal, če njegova sposobnost spremljanja poteka naroka ne bi bila okrnjena in ki bi (lahko) vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Take vzročne povezave obsojenec v pritožbi ni zatrjeval. Zato tudi višje sodišče, ki sicer v obrazložitvi svoje sodbe presodi navedbe pritožbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb v zvezi z obsojenčevim zdravstvenim stanjem.

Če se obravnavana kršitev pravice obrambe, ki sodi v okvir razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, pa mora biti izkazano, da je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Kot je rečeno že v zvezi s pritožbo, obsojenec v zahtevi ne navaja dejstev in okoliščin, ki jih ni mogel uveljavljati, ki pa bi vplivale na zakonitost sodbe. Pri tem Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da je iz zapisnika o poteku naroka za preklic pogojne obsodbe (l. št. 32 - 36) razvidno, da je obsojenec izjavil, da se bo sam zagovarjal, podal je zagovor, odgovarjal na vprašanja tožilstva, pooblaščenca oškodovanca in sodnice, šele v zaključni besedi pa je navedba, da nima kaj povedati in da tudi ni sposoben.

K točki b) in c) Navedene okoliščine predstavljajo razloge, zaradi katerih se po obsojenčevem mnenju izrečena zaporna kazen ne bi smela izvršiti. V tem primeru ne gre za razloge, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj se nanašajo na izvršitev kazni. Iz spisa je razvidno, da je bila obsojencu z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 9.7.2002 prav zaradi skrbi za mamo odložena izvršitev kazni do 22.10.2002. Poleg tega pa je treba dodati, da omenjene okoliščine ne sodijo v okvir upravičenih razlogov v smislu 54. člena KZ, zaradi katerih obsojenec ni mogel izpolniti svoje obveznosti iz pogojne obsodbe.

Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, zato jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). V takem primeru ni podlage, da bi Vrhovno sodišče v okviru njenega reševanja odredilo, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine (četrti odstavek 423. člena ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri njeni odmeri v minimalnem znesku je bila v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevana stopnjo težavnosti postopka, ki ni bil zapleten, in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (solastnik hiše, brez preživninskih obveznosti, prejema relativno nizko pokojnino).