Up-75/94

31.5.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A.N. iz L., ki jo zastopa J.S., odvetnik v M. na seji senata dne 31.5.1996 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A.N. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U - 1285/93 - 4 z dne 21.4.1994 v zvezi z odločbo Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora št. 351/D-189/93 z dne 27.8.1993 in sklepom Sekretariata za gospodarski razvoj, finance in urejanje prostora občine Mozirje št. 35101-9/93-08 z dne 22.6.1993 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica z ustavno pritožbo, vloženo dne 6.8.1994, izpodbija v izreku navedene odločbe, s katerimi ni uspela doseči denacionalizacije stavbnega zemljišča, ki je bilo podržavljeno njeni materi M.N. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58).

Navaja, da je njena mati obdržala v zasebni lasti nepremičnine, na zemljiščih pa je imela pravico uporabe. Še pred smrtjo je z darilno pogodbo prenesla nepremičnine nanjo in njenega brata.

Hkrati je nanju, v skladu s tedanjimi predpisi, prešla tudi pravica uporabe na zemljišču. Pritožnica se ne strinja s stališčem, zavzetim v izpodbijani sodbi in upravnih odločbah, da v njenem primeru ni mogoče uporabiti 31. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 24/95 - odl. US, 37/95 - odl. US in 42/95 - odl. US; v nadaljevanju:ZDen). To, da naj bi vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču ne bila mogoča v korist pravnih naslednikov oziroma oseb, ki so nepremičnino pridobile na podlagi pravnega posla, je po mnenju pritožnice povsem nelogično. Meni, da je povsem jasno, da bi denacionalizacijski upravičenec prenesel z darilno pogodbo poleg stavbe, ki je bila v njegovi zasebni lasti, tudi zemljišče, na katerem je ta stavba stala, če bi to glede na predpise mogel storiti.

2.Navaja, da so ji bile z izpodbijano sodbo v zvezi z upravnima odločbama kršeni 14., 15. in 33. člen Ustave. Enakost pred zakonom naj bi Vrhovno sodišče prekršilo, ker izpodbijana sodba ne zagotavlja enakosti pred zakonom. Kolikor bi bila upravičenka še živa in bi sama vložila zahtevo za denacionalizacijo, bi bilo sporno zemljišče denacionalizirano in reprivatizirano ter bi prešlo v last pritožnice. Na ta način naj bi ne bila zagotovljena enakost pokojne denacionalizacijske upravičenke v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci, ki so še živi in so lahko sami vložili denacionalizacijsko zahtevo. V zvezi s kršitvijo 33. člena Ustave pritožnica navaja, da naj bi bil smisel ZDen v tem, da se vrne podržavljeno premoženje in samo iz tega vodila bi bilo treba izhajati pri tolmačenju zakona, da ne bi prišlo do kršitve z Ustavo zagotovljene pravice do zasebne lastnine. Ta pravica naj bi bila pritožnici kršena, ker ni lastnica zemljišča pod stavbo, čeprav je lastnica oziroma solastnica stavbe. Razlog za takšno stanje pa naj bi bil v neustavni nelastninski koncepciji Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in iz tega zakona izhajajočega predpisa, ki je uvedel "zemljiško knjižno telo I in zemljiško knjižno telo II, torej na isti nepremičnini dva lastninska režima, ki sta si v popolnem nasprotju. Kršitev 15. člena Ustave pa pritožnica utemeljuje s trditvijo, da bi sodišče in upravna organa morali odločiti njej v prid, saj se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Pravica do zasebne lastnine pa je ena od teh pravic, zato je bilo po mnenju pritožnice ob spornem tolmačenju čl. 31. ZDen to določilo očitno kršeno.

B.

3.ZDen v 31. členu določa, da se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima prejšnji lastnik pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Navedeni člen se nanaša na stavbna zemljišča v družbeni lasti, ki so še vedno vpisana s pravico uporabe v korist prejšnjega lastnika - upravičenca, če je ta živ ali, če je umrl, če ni bila izvedena zapuščinska obravnava. Po oceni Ustavnega sodišča je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da v primeru, če je zapustnik za časa življenja pravico uporabe s pravnim poslom že prenesel na krog upravičencev, določen z zakonom, ali če je bilo dedovanje navedenih pravic na stavbnih zemljiščih že izvedeno, to pomeni, da je pravica že bila konzumirana in po ZDen ponovno vzpostavljanje prejšnjega pravnega stanja ni mogoče.

4.Po 67. členu ZDen se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja in le izjemoma, če so izpolnjeni pogoji iz 12. člena ZDen, na osebe, ki jih določa ZDen. Če je oseba, na katero se glasi odločba o denacionalizaciji, umrla ali če je bila razglašena za mrtvo, zapuščinski postopek po tej osebi pa je že bil pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju premoženja, ki pripade tej osebi po odločbi o denacionalizaciji, se v skladu s 74. členom ZDen po njej opravi zapuščinski postopek po določbah Zakona o dedovanju. Vzpostavitev lastninske pravice v korist prejšnjega lastnika bi v tem primeru pomenila, da bi se, ne glede na pogodbo o prenosu te pravice na določeno osebo in ne glede na pravnomočni sklep o dedovanju, na podlagi katerega je določena oseba pridobila pravico uporabe stavbnega zemljišča, to zemljišče štelo kot del zapuščine, o kateri še ni bilo odločeno. Dediči tega premoženja bi postali vsi zakoniti dediči. Na ta način bi se posredno poseglo v pravne naslove, ki so bili podlaga za pridobitev pravic na stavbnih zemljiščih, neposredno pa v pravice nosilcev pravice uporabe na teh zemljiščih. Taka rešitev bi bila v popolnem nasprotju s 83. členom ZDen, ki določa, da v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ni dopustno posegati, lahko pa bi bila v nasprotju tudi z 80. in 81. členom ZDen, katerih ustavnost je Ustavno sodišče že ocenjevalo in ugotovilo, da niso v neskladju z Ustavo.

5.Za lastninjenje stavbnih zemljišč drugih fizičnih oseb, ki imajo na njih pravico uporabe, je zakonodajalec predvidel poseben zakon, ki je že v parlamentarni obravnavi.

6.V skladu z navedenim je očitno, da človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnice niso bile kršene, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in člana dr.Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

Predsednik senata

dr. Lovro Šturm