Jedro

Tožena stranka je dokazala resne in utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je iz predloženih bilanc je razvidno, da je imela izgubo pri poslovanju, zaradi česar je ukinila delovno mesto tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek na Ptuju, je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je s sklepom z dne 28.5.2003 podal direktor tožene stranke tožeči stranki; da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki dne 12.9.2003 ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati in vrniti nazaj na delo na ustrezno delovno mesto v 8 dneh, pod izvršbo; da je tožena stranka za čas od 13.9.2003 dalje dolžna tožeči stranki vpisati v delovno knjižico delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanje in ji obračunati nadomestilo plače za obdobje od 13.9.2003 do vrnitve na delo, v višini bruto plače, ki bi ji bila obračunana, če bi v tistem obdobju delala pri toženi stranki na delovnem mestu "splošno kadrovski referent", plačati predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v 8 dneh pod izvršbo (tč. 1 izreka sodbe).

Obenem pa je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. 2 izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je tožeča stranka izpovedala, da je bilo poslovanje tožene stranke že dalj časa negativno in sicer že od dneva njene zaposlitve dalje pri toženi stranki. Sodišče je pri tem oprlo svojo odločitev na izgubo tožene stranke v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, poleg tega pa zgolj bilanca stanja za leto 2002 in izpovedbe zaslišanih prič, niso zadosten dokaz za odločitev sodišča, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka nepravilna. Poleg tega ni tožena stranka z ničemer dokazala dejanskih okoliščin, ki utemeljujejo obstoj resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni ugotavljala, ali jo je možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji, in sicer na drugih delih, pa tudi ne, ali jo je bilo možno, ali pa ne, prekvalificirati za opravljanje drugega dela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno in prepričljivo zavrnilo zahtevek tožeče stranke ter s takimi dejanskimi, kot tudi pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša. Tožeča stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bil lahko povzročil drugačno ugotovitev te dokazne ocene, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki iz poslovnih razlogov po 1. alinei 1. odst. 88. čl. ZDR/02, s tem, da je delovno mesto tožeče stranke "splošni kadrovski referent" ukinila. Ukinjeni pa sta še drugi dve delovni mesti v finančno računovodski službi. Vse to tudi izhaja iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 28.5.2003 (dokaz A6), v kateri je jasno navedeno, da delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpoveduje zaradi ukinitve delovnega mesta splošno kadrovskega referenta. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazala, da gre za resne in utemeljene razloge ter da ti resni in utemeljeni razlogi onemogočajo nadaljevanje delovanje delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem (2. odst. 88. čl. ZDR). Ob tem pa soglaša pritožbeno sodišče s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izvedla predpisan postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki iz poslovnih razlogov in tudi dokazala, da so bili glede na izgubo pri toženi stranki in izvedenih poslovnih ukrepov tožene stranke, podani resni in utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke. Bilanca stanja tožene stranke jasno izkazuje izgubo pri poslovanju tožene stranke, kar je enako potrdil tudi direktor tožene stranke, pa tudi ostale zaslišane priče, med njimi tudi predsednik sindikata Leopold Orešek. Poleg tega ni odločilna pritožbena navedba tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni preverjalo resne razloge za odpoved te pogodbe in sicer, ali so podani resni in utemeljeni razlogi, saj iz obrazložitve te sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delodajalec podal resne in utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki iz poslovnega razloga, ker je tožena stranka imela izgubo pri poslovanju, poleg tega pa je tudi ukinila delovno mesto tožeči stranki, zato so dokazani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa tudi razlogi o tem, da ni možno več nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Zaradi tega je tudi neutemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da tožena stranka ni preverjala po določbi 3. odst. 88. čl., ali jo je možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih, ali pa jo je mogoče dokvalificirati oz. prekvalificirati za drugo delovno mesto, saj iz izpovedbe same tožeče stranke, zaslišane kot stranke, jasno izhaja, da ni bilo nobenega prostega delovnega mesta pri toženi stranki, da pa je pripravljena delati marsikaj, kar je že pokazala v preteklosti, in sicer bi tudi opravljala tajniška dela. Poleg tega je bila tudi pripravljena delati na delovnem mestu, za katero se zahteva nižja strokovna izobrazba.

Iz izpovedbe direktorja tožene stranke pa izhaja, da za njo ni bilo nobenega drugega dela, torej ni bilo nobenega dela, ki bi bilo za njo ustrezno, pa tudi ne neustreznega delovnega mesta glede na njeno strokovno izobrazbo. Tako ji tožena stranka ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in jo tudi ni bilo možno zaposliti na delovnem mestu tajnice, saj tudi le-ta ni bila polno zaposlena pri toženi stranki, poleg tega pa si tožena stranka ni mogla privoščiti dveh tajnic. Iz izpovedb obeh strank jasno izhaja, da je tožena stranka postopala po določbi 3. odst. 88. čl. ZDR/02. Zaradi navedenega ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka, ker ni s pritožbo uspela (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.