Up-257/96

1.10.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. G. iz V. g., ki ga zastopajo dr. P. Č., R. Č. in A. Č., odvetniki v G. na seji senata dne 1. oktobra 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. G. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 130/96 z dne 29.5.1996 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K396/95 z dne 6.11.1995 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je bil z izpodbijano prvostopno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije (člen 217/2 KZ). Izrečena mu je bila kazen sedem let zapora in izgon tujca iz države za pet let. Z izpodbijano drugostopno sodbo je sodišče zavrnilo pritožbo zoper prvostopno sodbo. Pritožnik predlaga odločitev Ustavnega sodišča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev (drugi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) in začasno zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe. Nepopravljive posledice naj bi nastale z začetkom prestajanja kazni. Očitni naj bi bili kršitvi pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alinea 29. člena Ustave) in načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave). Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču.

2.V utemeljitvi kršitve pravice do izvajanja dokaza je pritožnik navedel, da (1) ni bil zaslišan niti en izmed 4806 oškodovancev; (2) da je bil zavrnjen predlog obrambe za zaslišanje tistih oškodovancev, ki avtomobile so dobili, ki jim je bil denar vrnjen ali ki niso vplačali denarja; (3) da je bil zavrnjen predlog obrambe za zaslišanje pritožnikovih sodelavcev; ti naj bi potrdili, da pritožnik poslov s tisoči ni sklepal sam, da ni mogel dajati navodil za tisoče ljudi sam, da ni obljubljal nečesa tisočim; (4) da je bil zavrnjen predlog obrambe za izločitev izvedenke finančne stroke in postavitev novega izvedenca; izvedenka naj bi sodelovala že v predkazenskem postopku, hodila naj bi na skupne sestanke s policijo, tožilstvom in stečajnim upraviteljem.

V utemeljitvi kršitve načela zakonitosti je pritožnik navedel, da dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, nima vseh znakov, ki jih kazenski zakon predpisuje za kaznivo dejanje goljufije: (1) sodišče naj bi ne ločilo fizične osebe od pravne: sodišče naj bi ne pojasnilo, kako je pritožnik spravil oškodovance v zmoto; kako naj bi deloval prek svojih uslužbencev; kaznivega dejanja goljufije naj bi ne bilo mogoče storiti na pasiven način; (2) ne obstajal naj bi (direktni) naklep; lahko bi šlo za civilno, nikakor pa ne za kazensko odgovornost.

Pritožnik je ustavno pritožbo sklenil z očitkom političnosti sodbe, izdane tik pred volitvami, in "pohvalo" neodvisnosti sodišča, ki mu je prvotno izreklo oprostilno sodbo.

3.Ustavno pritožbo je mogoče vložiti, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

4.Pritožnik lahko zoper sodbi, ki ju izpodbija z ustavno pritožbo, vloži še zahtevo za varstvo zakonitosti (420. in 421. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP). Procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS torej ni izpolnjena. Ker zatrjevani kršitvi nista očitni, pa tudi niso podani pogoji za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev.

5.Kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave očitno ni podana. Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Določba med drugim pomeni, da so morali biti v opisu dejanja, očitanega pritožniku, biti vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja goljufije, ki jih za to kaznivo dejanje določa kazenski zakon. Vsebina pritožnikovega očitka pa ni v tem. Pritožnik ne zatrjuje, da bi v opisu kaznivega dejanja manjkal kateri izmed znakov kaznivega dejanja goljufije.

Izpodbija pravilnost ugotovitev sodišča o obstoju vseh znakov očitanega mu kaznivega dejanja. To pa je stvar dokazne presoje.

6.Med pravnimi jamstvi v kazenskem postopku Ustava vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alinea 29. člena). Že v odločbi št. Up- 34/93 z dne 8.6.1995 (OdlUS IV, 129) je Ustavno sodišče navedlo, da (1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo popolnoma neprimerno ali nedosegljivo. V luči povedanega kršitev pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist ni očitna.

7.Izpodbijani odločbi sta na vse štiri pritožnikove očitke, nanašajoče se na izvedbo dokazov, argumentirano odgovorili.

Oporekali sta jim njihovo materialnopravno relevantnost: izvedeni listinski dokazi in izpovedbe prič naj bi zadostovali za zanesljiv sklep o obstoju kaznivega dejanja. Nekaterim od dokaznih predlogov sta poleg tega očitali tudi zavlačevalni namen.

8.Ker eden izmed pogojev za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev ni podan, obstoja drugih ni bilo potrebno preveriti. Po navedenem je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

9.Eden od pogojev za ugoditev predlogu za začasno zadržanje je sprejem ustavne pritožbe (58. člen ZUstS). Ker je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo, o pritožnikovem predlogu za začasno zadržanje izpodbijane sodbe ni bilo mogoče odločiti.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in sodnika dr. Peter Jambrek ter dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič