Jedro

Pogoj za posestno varstvo pa ni mirna posest, zato tudi pritožbena navedba, da tožnik ni imel mirne posesti, zaključka sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I ugotovilo način motenja zadnje mirne posesti tožnika na parceli 246/4 k.o. ... s tem, ko je toženka v dneh od 22. 8. do 28. 8. 2019 zamenjala ključavnico obešanko na stebru in verigi ob lokalni cesti na parceli 246/4, in s tem dejanjem onemogočila tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) neomejen prosti dostop do hiše A. 31. Nadalje je sodišče toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer od nameščene ključavnice obešanke na stebru in verigi ob lokalni cesti na parceli 24/4 k.o. ... izročiti ključ tožniku. Pod točko II je sodišče zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v delu, s katerim je zahteval ugotovitev motenja zaradi namestitve kovinske pletene mreže, speljane skozi izdolbljeno odprtino v ometu stene objekta hiše A. 31 in pritrjeno v notranjosti objekta na severovzhodno steno gospodarskega dela te hiše na parceli 246/2, s čimer je onemogočen tožniku dotedanji neomejen prehod vzhodno od hiše, predvsem pa pravico hoje vzhodno od stanovanjske hiše in vinograda zaradi dostopa do parcel 255, 250 in 247 in prosti dostop do objekta A. 31. Nadalje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da toženka odstrani kovinsko pleteno mrežo. Pod točko III je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz I. točke v presežku. Pod točko IV pa je odločilo, da je tožnik dolžan toženki, oziroma zaradi dodeljene brezplačne pravne pomoči na račun Okrožnega sodišča na Ptuju plačati stroške v višini 419,68 EUR.

2. Zoper citirani sklep vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej očita, da je odločitev o ugotovljenem motenju glede zamenjave ključavnice ter naložitve toženki, da vzpostavi prejšnje stanje, napačna. V dokaznem postopku je izkazano, da je tožnik odstranil vse ovire, sklicujoč se na začasno odredbo. Tudi verige med stebrom ob cesti in obešanke ni več. Sodišče bi zato moralo tudi ta del tožbenega zahtevka pod točko I zavrniti. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno kot napačno in nelogično. Na podlagi poravnave, ki je bila sklenjena v delitvenem postopku, v katerem so si tožnik, njegov oče in brata razdelili premoženje, je ugotoviti, da tožniku in njunima pravnima naslednicama ne pripadajo pravice na katere se v tem in drugih postopkih sklicuje. Meni, da sodišče ni naredilo logične analize izvedenih dokazov. V nadaljevanju opisuje bivanje tožnika od leta 1974 do leta 2008. Trditve tožnika, da je prijavljen začasno na naslovu A., so neresnične. V A. je pričel tožnik bolj redno prihajati šele po letu 2005, ko je na podlagi izdatka poravnave prevzel več parcel v A., do njih pa vedno dostopal, kot je bilo dogovorjeno v izdatku poravnave. Nadalje s svojo presojo dokazov pritožba izpodbija dokazni zaključek glede vprašanja, ali je tožnik razpolagal s ključi ključavnice, ki jo je na kovinskem drogu na verigi med dvema drogovoma namestil njegov oče. Dokazna ocena ne upošteva, da je bila leta 2012, ko naj bi tožnikov oče med dvema kovinskima drogovoma namestil verigo in ključavnico ter ključ izročil tožniku, lastnica parcele 246/4 toženka. Tudi glede na dolgotrajne zelo slabe odnose med tožnikom in njegovim očetom je neustrezna dokazna ocena, da je tožnik dobil ključ od svojega očeta. V nadaljevanju pritožba povzema poravnavo, ki je bila med tožnikom očeti in bratoma sklenjena ter postopek delitve nepremičnin med leti 2002 in 2005. Iz teh dokumentov po mnenju pritožbe jasno izhaja, da tožnik vse od leta 1998, ko je umrla njegova mama, pa do leta 2018 ni imel neomejenega dostopa z javne lokalne ceste preko dvorišča sedanje parcele 246/4 do parcel 246/2, 246/1 in 246/7, 250 in 255. Tožnik si je pravico hoje do teh parcel izgovoril na vzhodni strani. Sodišče samo ugotavlja, da sta bila tožnik in oče sprta, zato ni logično, da bi oče tožniku izročil ključ in tudi toženka, ki je leta 2010 postala lastnica parcele 246/4, bi nasprotovala in že tudi takrat poskušala preprečiti hojo in vožnjo po tej njeni parceli. Do spora med pravdnima strankama je dejansko prišlo šele leta 2019, ko je tožnik začel samovoljno uporabljati za hojo dvorišče na parceli 246/4. V nadaljevanju pritožba podaja svoje nestrinjanje z zaključki sodišča glede dostopa tožnika iz parcele 246/4 na parcelo 246/2, ker je ta prehod preprečeval kovinski steber na katerega je bila nameščena kovinska ograja. Ta kovinski steber je tožnik odstranil šele marca leta 2020, kar je toženka prijavila na policijsko postajo. Tožnik tudi na ogledu ni pokazal, kako je snel kovinsko mrežo iz stebra in si omogočil vožnjo s traktorjem na parcelo 246/2. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je že ob prvi pritožbeni obravnavi poudarilo, da uveljavlja tožnik zahtevke v postopku motenje posesti, kjer je obravnavanje tožbe omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih. V okvir navedenega sodi tudi ta pritožbena presoja, ki se omejuje na razloge o odločilnih dejstvih.

6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu pritožbenih navedb ter uradnem preizkusu, kot ga nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ga ustrezno materialnopravno okvalificiralo, pri tem pa ni storilo kršitev pravil postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Kot bistvena za posestno motitveno pravdo je ugotavljalo dejstva očitanega motenja z zamenjavo ključavnice obešanke na stebru in verigi ob lokalni cesti ter z namestitvijo kovinske pletene mreže na kovinski drog ograje na prehodu iz parcele 246/4 in 246/2, ali so tožniku onemogočila dotedanji i dostop do hiše A. ter prehod vzhodno od hiše, predvsem pa hojo vzhodno od stanovanjske hiše in vinograda zaradi dostopa do parcel 255, 250 in 247 vse k.o. ... ter kdo je očitana dejanja storil. Na podlagi skrbne in natančne dokazne ocene, v katero je povezalo vsa za odločitev pravno relevantna dejstva, je delno ugodilo ugotovitvenemu in dajatvenemu tožbenemu zahtevku zoper toženko in sicer, da vzpostavi prejšnje stanje tako, da od nameščene ključavnice, obešanke na stebru in verigi ob lokalni cesti, izroči ključ tožniku. Glede ugotovljenega motilnega dejanja (pod točko II. izreka) pa je ugotovilo, da ograja v trenutku odločanja več ne stoji, zato je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, z zaključkom, da je bil tudi v tem delu zahtevek v času vložitve tožbe utemeljen.

7. Bistveni pritožbeni očitek toženke se nanaša na nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, tako glede dejanskih ugotovitev, da je tožnik pred motilnim dejanjem razpolagal s ključi ključavnice, ki jo je na kovinskem drogu na verigi med dvema kovinskima drogovoma pred leti namestil njegov oče, kot ugotovitve, da je tožnik za potrebe dostopa do hiše na parcelni št. 246/2 po potrebi ključavnico odklenil ter tako vstopal preko parcele v lasti toženke do hiše A., kot glede zaključka, da je toženka zamenjala ključavnico obešanko na stebru in verigi ob lokalni cesti. Pritožba graja kot neprepričljiv tudi zaključek, da je toženka z namestitvijo kovinske pletene mreže motila tožnika v njegovi zadnji posesti, ker mu je onemogočila dotedanji prosti prehod med parcelama 246/2 in 246/4. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče za vsa pravno relevantna dejstva navedlo v točkah od 17 do 21 ter v točki 24, jasne in razumsko argumentirane razloge, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema in se nanje sklicuje, na izrecne pritožbene očitke pa dodaja:

8. Velik del pritožbenih očitkov se nanaša na dejstva, ki so relevantna za ugotavljanje tožnikove oziroma toženkine pravice do posesti na spornih zemljiščih. To so vse navedbe, ki povzemajo poravnavo, ki so jo tožnik, njegov oče in brata sklenili v delitvenem postopku po smrti matere. Te navedbe v odgovoru na tožbo ter tudi v pritožbi pa izkazujejo, da je tožnik po sklenjeni poravnavi postal lastnik parcel 246/1 in 246/2 in si „na njuni vzhodni strani izgovoril pravico hoje do teh in do parcel 247, 250 in 255“. Tudi oče tožnika je na zaslišanju potrdil, da po poti na vzhodni strani tožnik ni mogel dostopati s traktorjem in z avtom. Iz teh navedb tudi izhaja, da je tožnik v A. pričel bolj redno prihajati po letu 2005, ko je na podlagi izdatka poravnave prevzel več parcel. Pritožba sicer doda, da je tožnik do svojih nepremičnin „dostopal kot je dogovorjeno v poravnavi“. Vendarle pa je dokazni postopek potrdil, da je po „dogovorjenem“ dostopu bila mogoča le peš hoja, kar tudi potrjuje dejanski zaključek sodišča o tožnikovi posesti, ki jo pritožba še vedno graja, a neutemeljeno.

9. Tudi očitki pritožbe, da sodišče ni upoštevalo, da je bila leta 2012 lastnica zemljišča na katerem je bila postavljena sporna ograja že toženka, ter da ni upoštevalo, da sta bila tožnik in njegov oče v slabih odnosih ter tudi očitki, „da je bilo nemogoče prepeljati s traktorjem s parcele 246/4 na parcelo 246/2, saj je bilo na eni in drugi strani kovinskega stebra prostora največ 1,5 metra“, dokaznega zaključka sodišča ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je na te očitke odgovorilo že samo v točki 18 obrazložitve in sicer z dovolj prepričljivo in logično oceno izpovedb prič in izpovedbe tožnika. V točki 17 je pojasnilo, da je ustrezno upoštevalo tako sorodstvena razmerja prič do strank in družinski spor med njimi. Ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin, pa je sodišče prve stopnje tudi razumsko sprejemljivo pojasnilo zakaj ni sledilo izpovedbam toženke ter njenih prič. Sodišče druge stopnje še dodaja, da dejanski zaključek zadnjega posestnega stanja potrjujejo tudi navedbe toženke, da je tožnik „začel šele leta 2019 samovoljno in neupravičeno uporabljati za hojo dvorišče stanovanjske hiše na parceli 246/4, čeprav do tega leta ni imel mirne posesti in s tem, ko mu je toženka preprečila hojo po njenem dvorišču, ni motila te mirne posesti“. Slednje tudi potrjuje, da je tožnik vendarle prehajal preko dvorišča na parceli 246/4 do svojih nepremičnin. Zato dejstvo, ki je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila ograja z obešanko postavljena v letu 2012, potrjuje zaključek sodišča, da je tožnik moral imeti ključ, da je verigo odstranil. Pogoj za posestno varstvo pa ni mirna posest, zato tudi pritožbena navedba, da tožnik ni imel mirne posesti, zaključka sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

10. Tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je bilo „tekom dokaznega postopka izkazano, da je tožnik odstranil vse ovire, sklicujoč se na izdano začasno odredbo“. Sodišče je pravilno odločalo po stanju na dan glavne obravnav, te navedbe zato predstavljajo tudi nedovoljene pritožbene novote. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).