Jedro

Za prenos vodne pravice je bistveno, kdo ima objekte in naprave, s katerimi se izvaja vodna pravica v posesti, in ne v lasti, zato zgolj na ugotovitvi, da ima prizadeta stranka v lasti 40% delež objektov ribogojnice, ni mogoče utemeljiti njenega upravičenja do delnega prenosa vodne pravice, če se ne ugotovi, da ima naveden delež objektov tudi v posesti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35529-94/2009-7 z dne 24. 6. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo (delnim vodnim dovoljenjem) dovolila tožniku in A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov – salmonidnih vrst rib, razen soških postrvi in njenih križancev, z odvzemom iz neimenovanega potoka – pritoka Divjega potoka v količini 30 l/s za ribogojnico, ki je na zemljišču parc. št. 2132 k.o. ..., in določila mesto odvzema in izpusta vode, odločila, da pripada vodna pravica tožniku v višini 60 % in prizadeti stranki v višini 40 %, določila pogoje izvajanja vodne pravice in obveznosti po prenehanju vodnega dovoljenja, določila dobo veljavnosti vodnega dovoljenja, odločila, da bo o ekološko sprejemljivem pretoku odločeno z dopolnilno odločbo, odločila o prenehanju odločbe Vlade RS o izbiri koncesionarja št. 324-06/97-2 z dne 13. 11. 1997 in odločila o stroških postopka.

Izpodbijano delno vodno dovoljenje je toženka izdala na podlagi prvega odstavka 88. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 57/08, v nadaljevanju ZV-1A). Pri odločitvi o delnem prenosu vodne pravice na prizadeto stranko se je sklicevala na 121. člen Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 in naslednji, v nadaljevanju ZV-1) in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 47/2001 z dne 7. 7. 2003, iz katere izhaja, da predstavlja objekt ribogojnice, stoječ na zakupljenem zemljišču, last SKZG, skupno premoženje tožnika in prizadete stranke v deležu 60% v korist tožnika in 40% v korist prizadete stranke. Glede na tako ugotovljene deleže je toženka prizadeti stranki podelila tudi vodno pravico. Ugotovila je še, da je zemljišče parc. št. 2132, na katerem se nahajajo vzrejni bazeni ribogojnice, v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS in da je iz vpogleda v seznam zakupov kmetijskih zemljišč razvidno, da je to zemljišče dano v zakup tožniku. Ker do izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni predložil soglasja prizadete stranke, ki je solastnica objektov ribogojnice, je toženka vodno pravico razdelila po deležih, ki so razvidni iz citirane sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede pridobivanja koncesije in najema zemljišča, na katerem je ribogojnica, je pojasnil, da njegova dosedanja koncesija, ki je bila nadomeščena z vodno pravico, ne pomeni ovire za podelitev vodne pravice prizadeti stranki in da njuna medsebojna razmerja in vrednost ribogojnice ne vplivajo na podelitev vodne pravice za odvzem vode za gojenje sladkovodnih organizmov.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da bi morala toženka že sklenjeno koncesijsko pogodbo zgolj spremeniti v vodno dovoljenje. Toženka je vodno pravico deloma prenesla na prizadeto stranko kljub temu, da z njene strani ni prejela pravilno vložene vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in drugih podatkov, kot je to predpisano v ZV-1 in ZV-1A. Šele pravilno vložena vloga za pridobitev vodnega dovoljenja je lahko pravna podlaga za nadaljnje odločitve upravnega organa. Poleg tega toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ni ugotavljala stvarne služnosti in pridobljene služnostne pravice. Vse objekte in naprave, s katerimi se izvaja vodna pravica, ima v izključni posesti tožnik, ki je dosedanji enoviti nosilec vodne pravice. Poleg tega ZV-1 in ZV-1A v nobenem določilu ne navajata več imetnikov vodne pravice. Delitev vodnega dovoljenja za tako majhno ribogojnico po zakonu ni dopustna. V konkretnem primeru bi bila s tem narejena velika materialna škoda, saj prizadete stranke ribogojnica ne zanima, niti za vzrejo salmonidnih rib ni ustrezno strokovno usposobljena. Ribogojnica bo uničena, s čimer bodo nastale dolgoročne in trajne posledice uničenje vzrejnih salmonidnih vrst rib. Toženka je kršila 130. člen ZV-1A, ki natančno določa začetek postopka za spremembo vodnega dovoljenja. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, opisuje ravnanja tožnika po razvezi zakonske zveze in potek sodnih in upravnih postopkov v zvezi s tem. Med drugim opozori, da je bila odločba o izbiri koncesionarja izdana še v času obstoja zakonske zveze in da je do sklenitve koncesijskih pogodb prišlo z goljufijo ter da ne drži, da bi bili vsi objekti in naprave, s katerimi se izvaja vodna pravica, v posesti tožnika. Z njimi namreč upravlja njegova žena. Zanika trditve, da je ribogojnica ne zanima in da za delo na njej ni strokovno usposobljena. Ne strinja pa se tudi s trditvijo, da bo zaradi izdaje vodnega dovoljenja njej uničena. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bilo istočasno odločeno o spremembi koncesije, ki je bila podeljena tožniku, v vodno dovoljenje na podlagi 88. člena ZV-1A in o delnem prenosu vodne pravice na prizadeto stranko na podlagi 121. člena ZV-1. V zadevi ni sporna sprememba koncesije v vodno dovoljenje ter trajanje, obseg in pogoji izvajanja vodne pravice, ki izhaja iz delnega vodnega dovoljenja. Sporen je delen prenos vodne pravice na prizadeto stranko na podlagi 121. člena ZV-1. Po prvem odstavku 121. člena ZV-1 se lahko vodna pravica v celoti ali deloma prenese na drugo fizično ali pravno osebo, ki izpolnjuje pogoje in merila, predpisana za njeno pridobitev. Vodna pravica se prenese z izdajo novega vodnega dovoljenja oziroma izdajo nove odločbe, če gre za koncesijo.

Po drugem odstavku istega člena zahtevo za prenos vodne pravice poda zainteresirana pravna ali fizična oseba, če je pridobila v posest objekte in naprave, s katerimi se izvaja vodna pravica.

Kaj pomeni posest, izhaja iz 24. člena Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest), ima pa jo tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakšnega pravnega naslova (posredna posest).

Iz navedenega izhaja, da lastninska pravica na stvari ne pomeni nujno tudi posesti. Ker pa je glede na citirano določbo za prenos vodne pravice bistveno, kdo ima objekte in naprave, s katerimi se izvaja vodna pravica v posesti, in ne v lasti, zgolj na ugotovitvi, da ima prizadeta stranka v lasti 40% delež objektov ribogojnice, ni mogoče utemeljiti njenega upravičenja do delnega prenosa vodne pravice, če se ne ugotovi, da ima naveden delež objektov tudi v posesti. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi imela prizadeta stranka svoj 40% delež objektov ribogojnice tudi v posesti, kar pa je v zadevi bistveno, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Poleg tega je iz citiranega prvega odstavka 121. člena ZV-1 razvidno, da je pogoj za prenos vodne pravice na drugo osebo izpolnjevanje pogojev in meril, predpisanih za njeno pridobitev. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka preizkusila, ali prizadeta stranka izpolnjuje pogoje in merila za pridobitev vodnega dovoljenja.

Če je za izvajanje vodne pravice potrebno tudi vodno, priobalno ali drugo zemljišče, mora imetnik vodne pravice, ki sam ni lastnik tega zemljišča, po prvem odstavku 120. člena ZV-1 pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice oziroma pridobiti služnostno ali stavbno zemljišče. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je za izvajanje predmetne vodne pravice potrebno tudi zemljišče parc. št. 2132, na katerem se nahajajo vzrejni bazeni obravnavane ribogojnice in ki je v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (pravilno Republike Slovenije). Ne glede na to, da je toženka ugotovila, da ima navedeno zemljišče v zakupu izključno tožnik, in ne tudi prizadeta stranka, je prizadeti stranki v nasprotju s citirano določbo 120. člena ZV-1 deloma prenesla vodno pravico kljub temu, da ni izkazala upravičenja do razpolaganja z navedenim zemljiščem. Zato mora prizadeta stranka v ponovnem postopku, v kolikor bodo podani ostali pogoji za prenos vodne pravice nanjo, izkazati, da ima pravico razpolagati z zemljiščem parc. št. 2132. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, se tožniku priznajo priglašeni stroški v višini 40,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana taksa pa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.