Jedro

Med ostalim sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 134/2007 z dne 25.2.2009 obsojenega M.B. spoznalo za krivega kaznivih dejanj krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena in goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu za prvo dejanje izreklo denarno kazen v višini 200 EUR, plačljivo v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Za drugo dejanje mu je po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati Z.d.d. znesek 3.549,47 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 306/2009 z dne 24.6.2009 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti K 134/2007 z dne 25.2.2009 razveljavi in s svojo sodbo obsojenca oprosti obtožbe in stroškov postopka.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njegovem stališču zahteva deloma uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, medtem ko v ostalem ocenjuje, da uveljavljane kršitve kazenskega zakona in postopkovne kršitve niso podane.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v izjavi ne soglaša z njegovimi stališči in vztraja pri navedbah, ki jih vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti.

6. Obsojenec je v zagovoru izjavil, da je policistom, ko so prišli na kraj vloma, lažno naznanil le, da mu je iz avtomobila zmanjkal tudi mobilni telefon, čeprav to ni bilo res. V zagovoru na glavni obravnavi 12.3.2008 je izjavil, da prizna kaznivo dejanje krive ovadbe, v vlogi z dne 16.12.2008 pa je navedel, da ni storil tega kaznivega dejanja in da ga kot prava neuka in nevešča stranka, ki ni pravilno razumela pomena in sodnega izrazoslovja, ni želel priznati in ga ne prizna. Na glavni obravnavi 16.12.2008 je na vprašanje, ali potem drži, da priznava samo krivo ovadbo v smeri prijave tatvine telefona, odgovoril pozitivno. V končni besedi je ponovil, da ni storil kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ niti katerokoli drugo kaznivo dejanje, ki se mu očita. Zapis v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, da je obsojenec na koncu zagovora povedal, da prizna krivo ovadbo glede prijave tatvine telefona, je v skladu z zapisnikom o glavni obravnavi z dne 16.12.2008 in zato ni podano v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano nasprotje.

7. Utemeljene niso navedbe, s katerimi vložnik zahteve nakazuje na kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), ker da bi bilo treba prijavo tatvine mobilnega telefona zaradi njegove majhne vrednosti obravnavati kot dejanje majhnega pomena. Po eni strani prezre, da mu ni očitano le, da je vložil krivo ovadbo za kaznivo dejanje tatvine mobilnega telefona, temveč da je prijavil vlomno (veliko) tatvino, po drugi strani pa je presoja o tem, ali gre za dejanje majhnega pomena (14. člen KZ), odvisna od presoje ugotovljenih dejanskih okoliščin. Le-teh pa Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom samo ne ugotavlja.

8. Izvajanja zahteve, da sodišče ni v celoti raziskalo vseh okoliščin, ki se nanašajo na osebne lastnosti obsojenca, predvsem na njegovo zdravstveno stanje ter jih ni upoštevalo v zadostni meri „v obrazložitvi sodbe glede storitve kaznivih dejanj in odgovornosti obdolženca“, so v premajhni meri konkretizirana, da bi na njihovi podlagi bilo mogoče sklepati na kršitve zakona, ki naj bi bile storjene s pravnomočno sodbo. To velja še zlasti za trditve, da sodišče ta dejstva „ni zadosti obrazložilo“ in da obstaja notranje nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe oziroma je njena obrazložitev v nasprotju s podatki spisa.

9. Zahteva z navedbami, da prvostopenjsko sodišče ni zadosti raziskalo dejanskega stanja, da bi moralo preiskati okoliščine in dejstva, ki bremenijo obsojenca in da obstaja dvom o dejstvih, pomembnih za odločitev, nakazuje na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Na zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa se nanašajo očitki, povezani s presojo izpovedb prič J.V. in D.R. in z oceno izvedenskega mnenja B.G., s katero vložnik zahteve ne soglaša. Na nepravilne dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe opozarja zahteva tudi v zvezi z zaključki sodišča, ki zadevajo položaj drobcev stekla, ki so bili najdeni v ležišču zračne blazine. Z zahtevo za varstvo zakonitosti pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč le kršitve zakona, ki so predpisane v prvem odstavku istega člena.

10. Notranje nasprotje med „odločilnimi razlogi obrazložitve izpodbijane sodbe“ naj bi bilo podano v zvezi z oceno mnenja izvedenca G. in izpovedb J.V. ter D.R. Pri tem je treba opozoriti, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP med ostalim le, če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Že glede na vsebino izvajanj zahteve, ki mnenje izvedenca G. ocenjuje kot nezanesljivo, ni mogoče sklepati na takšno nasprotje v razlogih sodbe, ki bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

11. Vložnik zahteve tudi s trditvijo, da je obrazložitev sodbe očitno nepravilna in v nasprotju z dejstvi, ki so razvidna iz kazenskega spisa glede zaključka, da naj bi Z.d.d. obsojencu izplačala znesek prijavljene škode v višini 3.549,87 EUR, uveljavlja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na ravnanje, ki mu je očitano, in ki je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ni odločilno, ali je bil znesek priznane škode nakazan neposredno obsojencu (na podlagi soglasja podjetja S. leasing je zavarovalnica lahko nakazala zavarovalnino na njegov račun ali na račun, ki ga on določi – list. št. 56) ali izvajalcu nastale škode. To velja tudi za vsa izvajanja, s katerimi vložnik zahteve prikazuje lastništvo avtomobila in da s kaznivim dejanjem goljufije ni mogel pridobiti kakršnekoli premoženjske koristi ter da niso izpolnjeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja. V položaju, ko je obsojenec prijavil škodni primer in v prijavi prikazal, da je bilo v avtomobil vlomljeno, čeprav se to ni zgodilo, in na tak način dosegel izplačilo škode, ki bi jo sicer moral sam poravnati, ni podlage za sklepanje, ki ga ponuja z navedbami v zahtevi. Dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, v skladu z njim pa so tudi ugotovitve sodišča, ima znake kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 217. člena KZ, zaradi česar ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

12. Sodišče je zavrnitev dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca za forenzično-kriminalistično-tehnične preiskave utemeljilo. Ocenilo je, da je izvedenec dopustil možnost nasilne odstranitve zračne blazine in da je za svoje mnenje navedel jasne razloge, kar je treba povezati z obrazložitvijo sodbe v delu, v katerem je opravljena ocena njegovega mnenja. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju v ustavni in tudi sodni praksi osvojene kriterije, presodilo pritožbene ugovore in soglašalo z razlogi, s katerimi je prvostopenjske sodišče zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza.

13. Med ostalim sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo. Dokazni predlog mora sprejeti le, če se izkaže, da bi predlagani dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Na podlagi navedb vložnika zahteve, ki dejansko ne soglaša s presojo izvedenskega mnenja in ob upoštevanju vseh ostalih izvedenih dokazov, ni izkazane verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko vplivala na dejstva, na katera je sodišče oprlo izrek o obsojenčevi krivdi za obravnavano kaznivo dejanje. Zato z odločitvijo sodišča niso bile kršene obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

14. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, ni ugodno. Zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).