Jedro

Absolutno zastaranje izvršitve denarne kazni je nastopilo dne 4.10.1998 oziroma s pretekom štirih let od pravnomočnosti sodbe. Ker je sodišče izdalo izpodbijani sklep o izvršitvi denarne kazni (na ta način da se spremeni v zaporno) po preteku tega roka, je s tem v škodo obsojenca kršilo 5. točko 372. člena ZKP v zvezi s 6. točko 97. člena in 5. odstavkom 99. člena KZ SFRJ.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki spremeni tako, da se obsojenemu B.D. izrečena denarna kazen 50.000 SIT ne izvrši.

Obrazložitev

B.D. je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Škofji Loki z dne 3.10.1994 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 71. člena KZ RS. Izrečena mu je bila denarna kazen v znesku 50.000 SIT, ki jo je bil dolžan plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 3.000 SIT denarne kazni določil en dan zapora. Ker so se stranke pravici do pritožbe odpovedale, je sodba postala pravnomočna istega dne kot je bila razglašena. Obsojenec denarne kazni, ki mu je bila izrečena, ni plačal, zaradi česar je bil zoper njega vložen izvršilni predlog s prisilno izterjavo, vendar je bilo ugotovljeno, da obsojenec nima rubljivih predmetov. Okrajno sodišče v Škofji Loki je glede na navedeno na podlagi 6. točke 38. člena KZ sklenilo, da se obsojencu izrečena denarna kazen izvrši tako, da se spremeni v zaporno kazen v trajanju petih dni zapora. Ta sklep je postal pravnomočen dne 18.8.2004. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sklep o izvršitvi kazni) je vložila vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se denarna kazen, izrečena obsojencu, ne spremeni v zaporno kazen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

S spremembo denarne kazni v zaporno je namreč sodišče v škodo obsojencu kršilo materialni zakon, in sicer 97. člen Kazenskega zakona SFRJ (KZJ), po katerem se izrečena denarna kazen ne sme več izvršiti, če sta pretekli dve leti od obsodbe (relativno zastaranje), v vsakem primeru pa, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje izvršitve kazni (absolutno zastaranje - 5. odstavek 99. člena KZJ).

V obravnavani kazenski zadevi je postala sodba, s katero je bila obsojencu izrečena denarna kazen, pravnomočna dne 3.10.1994, absolutno zastaranje izvršitve denarne kazni pa je nastopilo dne 4.10.1998 oziroma s pretekom štirih let od pravnomočnosti sodbe. Ker je sodišče izdalo izpodbijani sklep o izvršitvi denarne kazni (na ta način da se spremeni v zaporno) po preteku tega roka (dne 8.6.2004), je s tem v škodo obsojenca kršilo 5. točko 372. člena ZKP v zvezi s 6. točko 97. člena in 5. odstavkom 99. člena KZ SFRJ. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je odločilo, da se izrečena denarna kazen zaradi nastopa absolutnega zastaranja ne izvrši.