Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Regresna terjatev Slovenskega zavarovalnega združenja GIZ proti lastniku nezavarovanega vozila in povzročitelju zastara v splošnem zastaralnem roku petih let.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 90684/2008 z dne 3.11.2008 v veljavi v 1., 3. in 4. odstavku izreka. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati nadaljnje stroške postopka v znesku 202,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne prvemu sodišču v novo obravnavanje. Glede zastaranja regresne terjatve najprej povzema stališče sodišča prve stopnje, nato pa navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tolmačenje, ki razlikuje med terjatvijo, ki izhaja zavarovalnici v primeru plačila po zavarovalni pogodbi in med terjatvijo, ki izhaja Zavarovalnem združenju na podlagi plačila po Zakonu o obveznem zavarovanju v prometu, je zavajajoče in omogoča pravni nered. ZOZP v 38. čl. navaja, da Združenje v primeru, če povzroči škodo voznik nezavarovanega vozila, odgovarja tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje, zato ta terjatev ne more imeti drugačne pravne narave. Smisel konkretnih določb ZOZP namreč ni razlikovati in bolj kaznovati tiste povzročitelje in lastnike vozil, ki imajo vozila nezavarovana, ampak je smisel določbe zaščititi oškodovance. Plačilo odškodnine iz škodnega sklada ima torej enako pravno osnovo, kot plačilo po zavarovalni pogodbi in je zahtevek za povračilo izplačanega zneska lahko samo enako pojmovan kot zahtevek, ki izvira iz plačanega zneska po zavarovalni pogodbi, torej je to odškodninski zahtevek. Razlaga prvostopnega sodišča temelji na zastarelem načelnem stališču Zveznega sodišča SFRJ z dne 7.5.1981, da za regresne terjatve velja petletni zastaralni rok, vendar odškodninski zahtevki zastarajo v treh letih, odkar je upravičenec izvedel za škodo. Tožena stranka se tudi ne strinja z navajanjem v obrazložitvi, da ZOZP-B ne določa roka, v katerem mora plačati združenje odškodnino in da gre za odnos med oškodovanko in združenjem in njeno možnostjo zahtevka s tožbo, kar ni pravilno. Za začetek teka zastaralnega roka je potrebno uporabiti naslednji dan po treh mesecih, kar je analogno sodni praksi pri zahtevkih za odškodnine, plačane po zavarovalnih pogodbah. Nasprotno bi lahko pomenilo popolni pravni nered in ustvarjalo veliko negotovost v pravnem prometu. Tožeča stranka je vedela, kako velika je škoda najkasneje na dan poravnave z oškodovanko, to je 26.10.2005, kdaj je odškodnino plačala za tek zastaralnega roka ni relevantno.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena.
Pritožba ni utemeljena.
Neutemeljene so pritožbene navedbe o napačnem tolmačenju sodišča glede zastaranja regresne terjatve Združenja proti lastniku nezavarovanega vozila in povzročitelju, glede česar je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da za to terjatev ni določen poseben zastaralni rok ter zato zastara v splošnem zastaralnem roku petih let. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, nasprotno pa so neutemeljene drugačne pritožbene navedbe. Res Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS št. 70/94 in spremembe, ZOZP) v 38. členu določa, da v primeru, če povzroči škodo voznik nezavarovanega motornega vozila, Združenje odgovarja tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje, vendar se navedeno nanaša na razmerje med Združenjem in oškodovanci, kar v nadaljevanju pravilno navaja tudi pritožba, torej, da je smisel določbe zaščititi oškodovance v takih nesrečah. Vendar to ne pomeni, da ima izplačilo odškodnine iz škodnega sklada enako pravno osnovo kot izplačilo po zavarovalni pogodbi. Nasprotno, v konkretnem primeru ni šlo za zavarovalno pogodbo, pač pa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, izplačilo odškodnine iz škodnega sklada predstavlja izplačilo na podlagi zakona, torej drugo pravno podlago. Sklicevanje na triletni zastaralni rok, odkar je upravičenec izvedel za škodo, je zato za konkretno zadevo nepravilno.
Glede na petletni zastaralni rok so nepomembne ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na začetek teka zastaralnega roka, glede na to, da tudi če bi, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevali rok, katerega zatrjuje tožena stranka, to je 18.4.2005, bi bil predlog za izvršbo (30.10.2008) vložen pravočasno. Pri tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je sicer pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da zastaranje za regresno terjatev Združenja proti lastniku nezavarovanega vozila in povzročitelju začne teči prvi dan po izplačilu odškodnine (v konkretnem primeru je bila ta oškodovanki izplačana dne 3.11.2005). Zastaranje ne more začeti teči, preden je nastala terjatev tožeče stranke, ta je nastala z izplačilom odškodnine.
Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo pravilno uporabilo. Tožena stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar teh ne konkretizira in ne pojasni, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in spremembe ZPP) pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje (353. čl. ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. čl. ZPP).