Jedro

Če se delavec po zaključku bolniškega staleža, potem ko mu tožena stranka odobri še koriščenje celotnega letnega dopusta, ne vrne na delo, delavec naklepno ali iz hude malomarnosti hujše krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja zakoniti razlog za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Če se delodajalec v preabmuli izredne odpovedi PZ sklicuje na napačno alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR, to ne vpliva na zakonitost podane odpovedi, če je v obrazložitvi odpovedi ustrezni odpovedni razlog pravilno obrazložen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvi točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo z dnem vročitve sklepa o izredni odpovedi, ampak še traja in ga je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od prenehanja dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, za vmesno obdobje obračunati bruto plače za IV.

tarifni razred ter po poravnavi pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov. Nadalje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi glede na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), ter zahtevek za povračilo stroškov postopka. V drugi točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožnik, smiselno iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so bile kršene njegove pravice do nove odločbe, s katero bi ga tožena stranka razporedila na ustrezno delovno mesto po ugotovljeni invalidnosti. Poleg tega bi moral prejeti odločbo ZPIZ-a, s katero bi mu bila priznana pravica do razlike v plači - kopijo nove pogodbe o zaposlitvi bi toženka namreč morala poslati v vpogled ZPIZ-u. Ker tega ni storila, je sama pogodba ter vse nadaljnje postopanje v zvezi z izredno odpovedjo nezakonito.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, pri čemer je prerekala navedbe tožnika, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da tožnik ni pravočasno izpodbijal veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, prav tako tovrstnih zahtevkov ni podal pri toženki kot delodajalcu, zato ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo. V preostalem pa pritožba vsebuje nova dejstva, katerih navajanje v pritožbenem postopku ni več dopustno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 36/04 - v nadaljevanju ZPP-UPB2) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

O samem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter postopku, v katerem je bila odločitev delodajalca sprejeta, vsebuje izpodbijana sodba izčrpne in prepričljive razloge; sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da leži po 2. odstavku 82. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/02 - v nadaljevanju ZDR) dokazno breme glede razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca, torej tožene stranke, nadalje se je opredelilo do razloga za izredno odpoved, kot je določen v 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR (izostajanje z dela kot hujša kršitev pogodbenih obveznosti); pojasnilo, zakaj meni, da delovnega razmerja ni moč nadaljevati do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR), ter kako je bil izpeljan sam postopek. Tožena stranka je upoštevala zakonske zahteve o pisni obdolžitvi, v kateri je delavcu predočila kršitve ter ga opozorila na možnost odpovedi, omogočila mu je zagovor, na katerega pa se tožnik neopravičeno ni odzval (2. odstavek 83. člena ZDR). Poleg tega je bila odločitev o izredni odpovedi sprejeta znotraj petnajstdnevnega subjektivnega in šestmesečnega objektivnega roka, kot ju predpisuje ZDR v 2. odstavku 110. člena.

Sodišče druge stopnje ob vpogledu v sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi le ugotavlja, da se v preambuli tožena stranka neustrezno sklicuje na 5. alinejo 1. odstavka 111. člena.

V citirani alinei je kot razlog za izredno odpoved delodajalca določena situacija, ko se delavec po suspenzu pogodbe o zaposlitvi neopravičeno ne vrne na delo v roku petih delovnih dni; v konkretnem primeru pa ni bil podan suspenz pogodbe, pač pa je tožeča stranka koristila dopust, nato pa brez opravičenega razloga izostala z dela. Vendar samo sklicevanje na napačni razlog ob dejstvu, da je v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podlaga za izredno odpoved pravilno opredeljena kot hujša kršitev delovnih obveznosti, na zakonitost postopanja tožene stranke ne vpliva.

Ob presoji samih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi izrečno priznava podpis pogodbe o zaposlitvi z dne 26.7.2002; do enake ugotovitve je po izvedenem dokaznem postopku prišlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zaslišalo je samega tožnika, ki je povedal, da gre za njegov podpis ter vpogledalo v predloženo pogodbo o zaposlitvi.

Nadalje sicer tožnik glede na vsebino odločbe ZPIZ-a o priznani pravici do razporeditve na drugo ustrezno delo, ugovarja ustreznosti delovnega mesta, vendar se je že prvostopenjsko sodišče opredelilo do tovrstnih navedb; tožnik bi namreč moral najprej pri svojem delodajalcu, torej toženi stranki, podati ustrezno zahtevo za razporeditev na ustrezno delo, da bi bil upravičen do sodnega varstva. V tej smeri so njegove pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbene navedbe tožnika o nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker tožena stranka kot delodajalec le-te ni predložila ZPIZ-u v preverbo ustreznosti delovnega mesta glede na odločbo o priznani pravici do razporeditve na drugo ustrezno delo, ter iz razloga, ker tožnik ni prejel odločbe o pravici do razlike v plači, predstavljajo pritožbeno novoto. Navajanje novih dejstev in dokazov v postopku odločanja o pravnem sredstvu je po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru, ko pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave - tega pa tožnik ni izkazal. Ne glede na nedopustnost pritožbenih novot pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi tožnik po določilu 1. odstavka 98. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zarovanju - 1 (Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) pravico do nadomestila ob premestitvi moral uveljavljati pred ZPIZ-om; samo dejstvo, da sklenjena pogodba o zaposlitvi ni bila predložena ZPIZ-u, pa na njeno veljavnost ne more vplivati.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena Zakona o pravdnem postopku).