Jedro

Ob ugotavljanju okoliščin v zvezi z osumljenčevo osebnostjo se lahko sodišče opre tudi na podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani. Ta okoliščina kaže na osumljenčev način življenja in odnos do izvrševanja kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega K. L. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Osumljenec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da osumljenec v zahtevi uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovi zagovornici. Slednja se o odgovoru vrhovne državne tožilke ni izjavila, osumljenec pa v izjavi izraža nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke ter na kratko ponavlja že v zahtevi podane navedbe.

B.

5. Osumljenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je pripor zoper njega odredila ista preiskovalna sodnica, ki je izdala tudi odredbe za hišno in osebno preiskavo. Preiskovalna sodnica je te posege odredila kljub temu, da ima osumljenec majhnega otroka, ki je bil prizadet zaradi policijskega nasilja. Po osumljenčevem zatrjevanju policisti ob hišnih preiskavah niso našli ničesar, kar bi bilo posredno ali neposredno povezano s kaznivim dejanjem, navedenim v odredbah preiskovalne sodnice. Policisti naj bi osumljencu v neformalnem razgovoru povedali, da so mu vse namestili, da bi ga lahko zaprli, kar po osumljenčevem mnenju pomeni, da so se policisti in tožilstvo zavedali, da ravnajo protipravno ter da so zavedli sodišče, da je izdalo omenjene odredbe. Zato osumljenec meni, da je navedba njegove zagovornice o „abstraktnih dokazih“ utemeljena in prepričljiva, da utemeljen sum ni podan ter da gre pri vsem skupaj za konstrukt tožilstva. V nadaljevanju osumljenec izpodbija tudi razloge sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ob tem navaja, da zoper njega vložena pravnomočna obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Kt/1/ 121/10 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 sama po sebi nič ne pomeni, dokler ni izrečena pravnomočna sodba. Omenjena obtožnica je irelevantna tudi zato, ker gre za kaznivo dejanje izpred treh let, vse do danes pa osumljenec ni storil novega kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru ne obstaja nobena dejanska, resnična in verodostojno preverljiva ponovitvena nevarnost. 6. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je razvidno, da je sodišče obstoj utemeljenega suma v odločilni meri oprlo na izsledke prestreženih telefonskih pogovorov ter poročila o izvajanju tajnega opazovanja, poleg tega pa tudi na zapisnike in potrdila o zasegu predmetov, uradne zaznamke o ogledu kraja kaznivega dejanja ter ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja ter na poročila o preiskavi NFL Ljubljana. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora na straneh od 3 do 5 navedla konkretne prepise telefonskih pogovorov in poročila o izvajanju tajnega opazovanja ter njihovo vsebino. Zato vložnikovo zatrjevanje, da utemeljen sum ni podan in da temelji na abstraktnih dokazih, ker ob hišni preiskavi pri njem ni bilo nič najdeno (na izsledke hišnih preiskav se izpodbijani sklep niti ne opira), ni utemeljeno. V spisu ni najti podlage za vložnikove trditve o policijskem nasilju ob opravljanju hišnih preiskav ter da gre pri vsem skupaj za konstrukt tožilstva. Iz zapisnikov o hišnih preiskavah, opravljenih pri osumljencu, ni razvidno, da bi osumljenec imel pripombe v zvezi z delom policistov, ki so preiskave opravljali. V preiskavi in morebitnem kazenskem postopku bo vložnik imel možnost dokazati domnevne izjave policistov, dane v neformalnem razgovoru, da mu je bilo vse „nameščeno“.

7. Vložnik tudi ne more uspeti z ocenjevanjem okoliščin, na katerih temelji ugotovitev obstoja ponovitvene nevarnosti. Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljila tako s konkretno navedbo objektivnih okoliščin (opisala je način preprodaje prepovedanih drog, njihovo količino, višino zagrožene zaporne kazni ter navedla, da heroin kot ena najnevarnejših drog predstavlja hudo nevarnost za zdravje ljudi), prav tako je navedla subjektivne okoliščine (osumljenec je brez zaslužka, prejema le denarno nadomestilo, zaradi česar ocenjuje, da s preprodajo drog, ki omogoča sorazmerno hiter in dober zaslužek, pridobiva dodatna sredstva za preživljanje, zoper njega pa je tudi vložena pravnomočna obtožnica iz leta 2009 zaradi prodaje heroina). Ob ugotavljanju okoliščin v zvezi z osumljenčevo osebnostjo se lahko sodišče opre tudi na podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani, saj je podan utemeljen sum, da je storil še drugo kaznivo dejanje. Ta okoliščina kaže na osumljenčev način življenja in odnos do izvrševanja kaznivih dejanj. S podajanjem lastne ocene okoliščin, s katerimi je preiskovalna sodnica utemeljila obstoj ponovitvene nevarnosti, osumljenec uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega zakona in kazenskega postopka. Zato je osumljenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.