Jedro

Sodišče pravilno navaja, da je materialnopravno izhodišče za presojo te zadeve določilo 2. odstavka 67. člena Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah, ki določa, da je telefonski naročnik odgovoren za uporabo telefona, ki ga uporablja, in za plačilo telefonskih storitev, opravljenih s tem telefonom. Dokaz, ali so bile telefonske storitve opravljene s telefonom naročnika, je torej na strani PTT organizacije oziroma ponudnika telefonskih storitev. Če je tako, je telefonski naročnik odgovoren oziroma zavezan za plačilo teh storitev. Telefonski naročnik pa se lahko oprosti obveznosti, če dokaže nasprotno, oziroma da telefonske storitve niso bile opravljene preko njegove telefonske naprave ali pa v primeru, da je bila ta zlorabljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo svoj sklep o izvršbi z dne 11.6.1996, po katerem je bil toženec dolžan plačati tožeči stranki glavnico v znesku 443.838,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega zneska, ter sklep o izvršbi z dne 10.10.1996, po katerem je bil toženec dolžan plačati tožeči stranki glavnico v znesku 59.083,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov dalje in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da tožena stranka v tem postopku ni dokazala zlorabe. Pavšalno se je sklicevala na članke v časopisu Delo o možnih zlorabah. Te navedbe je tožeča stranka pojasnila in ovrgla z mnenjem izvedenca dr. G. K. in pričo T. V. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da ni izključiti, da je prišlo do zlorabe, vendar pa te domneve ni z ničemer utemeljilo. Sodba ne more temeljiti na domnevi, ampak na konkretnih dokazih. Ta del obrazložitve je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča o dokaznem bremenu. V konkretnem primeru nihče ne dvomi v to, da so bile storitve, ki so bile zaračunane v vtoževanih računih, dejansko opravljene. Sodišče v sodbi hkrati ugotavlja, da zunanji priklop na linijo tožene stranke ni bil mogoč, po drugi strani pa navaja, da zloraba ni izključena. Sodišče je dalo vso težo izpovedbam tožene stranke in prič M. in M. J.. Pregled listinske dokumentacije pa pokaže, da njihove izpovedbe nimajo podlage v materialnih dokazih. Zet toženca je bil dokazano doma ravno v času, ko so bili opravljeni klici na komercialne številke. Napačna je ocena, da zet ni klical, ker je bil njegov dopust koriščen zaradi bolezni otroka. Ob majhnem otroku, ki je veliko spal, je lahko klicati. Klici na komercialne linije v večjem obsegu so se pojavili tudi pri koriščenju zetovega letnega dopusta. Sodišče v obrazložitvi sodbe izpostavlja dneve, ko zet ne bi mogel klicati. Pri tem pa prihaja v nasprotje samo s seboj. Dopoldanski klici so bili namreč opravljeni ob dnevih njegove odsotnosti z dela ali pa ob sobotah in nedeljah. Za popoldanske klice pa ni dvoma, da jih je lahko opravil. Ugotovitev sodišča, da se ni moglo klicati, ker sta bila doma zet in hčerka toženca, ne vzdrži. Sodišče je prezrlo možnost, da sta za klice morda vedela oba, pa tudi dejstvo, da nista mogla biti cele popoldneve skupaj v stanovanju. Tako za dan 15.6.1995 sodišče ugotavlja, da iz dnevnika delovnih ur izhaja, da je bil zet v službi, prezre pa dejstvo, da so bili sporni klici opravljeni v poznih popoldanskih oziroma večernih urah. Za dneva 20.7. in 21.7. sodišče v obrazložitvi ugotavlja, da so bili klici opravljeni tudi dopoldan, ko naj bi bili vsi odsotni, hkrati pa ugotavlja, da je zet tožene stranke v tem času koristil letni dopust. Za noben dan, ki je naštet v sodbi, ni izključena možnost klicanja iz telefona tožene stranke. Klicev pa ni bilo v času, ko ni bilo nikogar doma. Neverjetno je, da bi nekdo vedel za obdobje desetih mesecev, kdaj so pri toženi stranki doma in bi klical ravno takrat. Ob pravilni oceni posameznih izvedenih dokazov bi moral slediti povsem nasproten zaključek oziroma zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da z njenega telefona ni nihče klical komercialnih številk.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče pravilno navaja, da je materialnopravno izhodišče za presojo te zadeve določilo 2. odstavka 67. člena Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah, ki določa, da je telefonski naročnik odgovoren za uporabo telefona, ki ga uporablja, in za plačilo telefonskih storitev, opravljenih s tem telefonom. Dokaz, ali so bile telefonske storitve opravljene s telefonom naročnika, je torej na strani PTT organizacije oziroma ponudnika telefonskih storitev. Če je tako, je telefonski naročnik odgovoren oziroma zavezan za plačilo teh storitev. Telefonski naročnik pa se lahko oprosti obveznosti, če dokaže nasprotno, oziroma da telefonske storitve niso bile opravljene preko njegove telefonske naprave ali pa v primeru, da je bila ta zlorabljena. Toženčevo upiranje plačilu je temeljilo na trditvah, da naprave niso zanesljiv pokazatelj koriščenja telefonskih razgovorov, da so možne zlorabe telefonskega priključka in da gre v obravnavani zadevi za tuj poseg, ki je vršil telefonske pogovore na toženčevo številko, kar dokazuje tudi okoliščina, da so se telefonski pogovori vršili v času, ko ni bilo nikogar doma, ali pa so bili doma vsi.

Sodišče prve stopnje je pri presoji navedenih trditev ugotovilo naslednja dejstva: - da je bila preverjena brezhibnost naprav za registriranje tarifnih impulzov in naprav v telefonskih centralah in da so možnosti napak s strani tožeče stranke izključene, - da ni prišlo do večjega števila impulzov zaradi vključenega neatestiranega telefonskega aparata, - da pri tehničnem pregledu ni bilo mogoče opaziti tehničnih pomanjkljivosti ali sledov nasilne priključitve na telefonsko linijo, - da je mogoče ugotoviti visoko korelacijo med časovnimi termini, ko so se pojavljali klici komercialnih številk in dopustom toženčevega zeta in da so se začeli pojavljati visoki telefonski računi kmalu po tem, ko se je v hišo priselil toženčev zet, - da je v tem času zet koristil dopust zaradi bolezni otroka, - da toženčev zet in toženčeva hči M. J. zanikata kakršnekoli klice na komercialne številke, - da so se klici v večjem številu vrstili tudi dopoldan, popoldan in zvečer, ko naj bi bili vsi odsotni ali pa skupaj prisotni, ter ob sobotah in nedeljah, - da je toženec račune redno in pravočasno reklamiral. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev zaključilo, da verjame tožencu in njegovim družinskim članom, da ni nihče od njih klical in da ni izključiti, da tudi v tej zadevi ni prišlo do zlorabe. Ugotavlja, da računi izvirajo iz obdobja v letu 1995, v katerem je očitno prihajalo do večih zlorab in tudi vse niso bile odkrite. Navedlo je, da je tožeča stranka res opravila pregled naprav, vendar z izrednim zamikom. Navedlo je še, da je tožeča stranka strokovnjak, ki zagotavlja storitve in za to prejema plačilo, zato je na njeni strani breme zagotovitve takšnega načina delovanja, da zlorabe niso možne.

Po nasprotnem razlogovanju slednje ugotovitve sodišča prve stopnje je možen zaključek, da tožeča stranka ni zagotovila takšnega delovanja naprav, s katerimi izvaja svoje storitve, ki bi preprečil zlorabe. Do zlorabe naj bi torej prišlo, kar pa je zaključek, ki je nasproten gornjim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje o brezhibnosti tehničnih naprav in zlorabi telefonskega priključka z nasilno priključitvijo, ki temelje na izvedenskem mnenju (izvedenec je med drugim tudi navedel, da gre v konkretnem primeru za Siemensovo digitalno, programsko krmiljeno centralo EWSD, ki omogoča najpopolnejše in najzanesljivejše beleženje telefonskih impulzov izmed vseh telefonskih central, ki so instalirane v slovenskem javnem omrežju) in izpovedi priče T. V. Ta je tudi pojasnil, da bi bila zloraba vidna tudi pri kasnejšem pregledu, saj je zloraba pogojena z fizičnim posegom v obstoječo instalacijo. Navedel pa je tudi (zaslišanje v zadevi P 289/96), da veliko število reklamacij v letu 1995 sovpada s takratnim pojavom številnih komercialnih linij. Tisto, kar v obravnavani zadevi preprečuje brezpogojen zaključek, da toženec ni uspel dokazati, da je bil njegov telefonski priključek zlorabljen, je presoja izpovedi toženca in njegovih družinskih članov, da na ugotovljene telefonske številke komercialnih linij niso klicali, še posebej ob okoliščini, da je bilo klicano tudi takrat, ko toženčev zet ni bil doma sam (kot je bilo navedeno, je bila ugotovljena visoka korelacija med številom klicev in dopustom toženčevega zeta) oziroma takrat, ko so bili vsi odsotni. Prva ugotovitev je brez dokazne podlage, kot pravilno opozarja tožeča stranka, druga ugotovitev pa je v nasprotju z dokaznimi listinami. Sodišče prve stopnje je navedlo, da iz pregleda uporabe storitev toženca izhaja, da so se klici v večjem številu vrstili tudi dopoldan, in sicer 20.7. in 21.7.1995. Pri tem pa spregleda svojo ugotovitev, da je bil toženčev zet v tem času na dopustu. Popoldanski klici dne 5.8. in 9.9. so bili opravljeni v soboto, klici 21.9. v poznih večernih urah (od 21,54 do 24. ure), enako tudi 22.9. (od 23,54 do 1.15), medtem ko sodišče ugotavlja, da so bili opravljeni dopoldan, 14.12.1995 so bili klici opravljeni popoldan (od 17,29 do 17,44). Navedene listine bi torej lahko bile v nasprotju z tezo o izključitvi korelacije med številom klicev in prisotnostjo toženčevega zeta.

Navedeno nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami pogojuje bistveno kršitev določb postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), zaradi katere je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP).

V nadaljevanju bo moralo sodišče ponovno presoditi trditve o dejstvih pravdnih strank in pri tem upoštevati, da je formiranje sodbe o njihovi resničnosti odvisna od uspešnosti njihovega dokazovanja in da temu cilju služijo tudi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).