Jedro

Namen poslovanja je bil, da druga toženka odplačno zagotavlja nemoteno delovanje kabelskega distribucijskega sistema, pri čemer prvi toženki za njegovo uporabo plačuje najemnino. Takšna podlaga očitno – vsaj glede na skope trditve, s katerimi je tožnica utemeljevala navedeno tezo – ni neobstoječa ali nedopustna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

1. Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe in aneksa, ki sta ju v začetku junija 2004 toženki sklenili glede uporabe kabelskega distribucijskega sistema (preden je bil ta dan v uporabo drugi toženki, je z njim upravljala tožnica), je bil pravnomočno zavrnjen.

2. Zoper navedeno sodbo, izdano na drugi stopnji, tožnica vlaga revizijo iz „vseh revizijskih razlogov“.

3. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08) uporabilo Zakon o pravdnem postopku z določbami izpred te novele (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožbena teza je bila, da je zadevna pogodba z aneksom nična, ker nima (dopustne) podlage. Ničnostno posledico za takšen primer določa četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišči nižjih stopenj sta to tezo materialnopravno pravilno zavrnili na temelju ugotovitve, da je bil namen zadevnega poslovanja, da druga toženka odplačno zagotavlja nemoteno delovanje zadevnega kabelskega distribucijskega sistema, pri čemer prvi toženki za njegovo uporabo plačuje najemnino. Takšna podlaga namreč očitno – vsaj glede na skope trditve, s katerimi je tožnica utemeljevala navedeno tezo – ni neobstoječa ali nedopustna.

6. Tožnica niti v reviziji ne pojasni, zakaj naj se bilo treba posebej ozirati na točno klasifikacijo zadevne pogodbe in aneksa (neoziraje se na to, revizijski očitek, da naj bi bili sodišči nižjih stopenj to poslovanje pavšalno šteli za najemno pogodbo, ne drži) ali na okoliščino, ali je bila prva toženka lastnica zadevnega distribucijskega sistema. To dvoje samo po sebi (spet: glede na skromno trditveno ponudbo) za pravilno uporabo navedene določbe OZ v tej zadevi ni pravno pomembno. Pomembno je namreč, da zadevni posel ni bil brez dopustne podlage. Mimogrede: ta ni bila nedopustna samo zato, ker prva tožnica morda ni bila lastnica zadevnega kabelskega omrežja.

7. Revidentka prav tako ne pojasni, kaj misli s tem, da sodišče druge stopnje ni razložilo ključnega dejstva, „da je predmet najema »posest«“. Če je s tem mišljeno, da je bila lastnica kabelskega omrežja tožnica, pa ne gre za nekaj, kar bi bilo v dosedanjem sojenju ugotovljeno.

8. Zgolj nakazanih procesnih očitkov revizijsko sodišče ni preizkusilo. Po uradni dolžnosti mora namreč paziti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Ker revizijski očitki zoper materialnopravno pravilnost pravnomočne sodbe niso utemeljeni in ker je ta v tem pogledu tudi sicer pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Tožnica ni uspela, zato stroške revizije krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).