Jedro

Kratkoročne poslovne terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka, predstavljajo posebno postavko bilance stanja družbe, ki sodi v sklop kratkoročnih sredstev družbe (65. člen ZGD-1). Zato bi morale biti, v kolikor bi se prenašale na novoustanovljeno družbo, v delitvenem načrtu posebej in izrecno opredeljene.

Ker sta se tožeča stranka in tožena stranka dogovorili, da se bo plačilo oken kompenziralo z najemnino za januar in februar 2018, se tožeča stranka na navedena določila 287. člena OZ ne more uspešno sklicevati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 4.633,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.099,45 EUR od 12. 1. 2018 do plačila, od zneska 1.848,98 EUR od 14. 2. 2018 do plačila, od zneska 1.464,00 EUR od 13. 6. 2018 do plačila in od zneska 220,87 EUR od dne 13. 6. 2018 do plačila, zavrne,

- v 2. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.368,91 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.633,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in dnevov, kot je razvidno iz 1. točke izreka te odločbe (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

_Glede aktivne legitimacije_

5. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je pravni prednik tožeče stranke A. d. o. o.1 z izčlenitvijo zgolj dela premoženja tega prenesel na dve novoustanovljeni družbi, B., d. o. o. in C., d. o. o. Predmet prenosa so bile nepremičnine in s tem tudi sprememba najemodajalca po najemni pogodbi s toženo stranko z dne 8. 8. 2013. Niso pa bile predmet prenosa kratkoročne poslovne terjate do kupcev, ki jih je imela družba A. d. o. o. na presečni dan v svojih sredstvih in bilancah. Te so še naprej ostale v sredstvih družbe A. d. o. o., torej pravnega prednika tožeče stranke. Tožena stranka pa je trdila, da so bile predmet prenosa na družbo C., d. o. o. tudi vtoževane terjatve in se sklicevala na določbo 9. 10. delitvenega načrta, po kateri se pravice in obveznosti v zvezi s prejetim premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba, prenesejo na novi družbi z dnem vpisa izčlenitve v sodni register.

6. Izčlenitev je oblika delitve družb, ki se opravi s prenosom vseh ali posameznih delov premoženja prenosne družbe, ki z izčlenitvijo ne preneha, na nove družbe, ki se ustanovijo zaradi izčlenitve (izčlenitev z ustanovitvijo novih družb), ali na prevzemne družbe (izčlenitev s prevzemom). Z delitvijo preide na novo ali prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Delitveni načrt mora (med drugim) vsebovati določen opis in dodelitev delov premoženja in obveznosti, ki se prenesejo na posamezno novo družbo (12. točka drugega odstavka 624. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Da bi bilo mogoče učinkovito opraviti prenos premoženja (pravic, obveznosti in pravnih razmerjih) s prenosne družbe na posamezne nove družbe, je posamezne premoženjske dele, ki so predmet prenosa, v delitvenem načrtu treba določno individualizirati.2 Iz Delitvenega načrta družbe A. d. o. o. za delitev z izčlenitvijo dela premoženja in prenosom na novoustanovljeni družbi z dne 20. 2. 2019 izhaja, da je prenosna družba na novo družbo C., investicije d. o. o. prenesla nepremičnine z ID znaki parcela 0000 166/3, 0000 169/1, 0000 169/3, 0000 170/1, 0000 170/5 in najemno razmerje s Pogodbo o najemu restavracije A. z dne 8. 8. 2013 s prej navedenimi zemljišči, sklenjeno med A. d. o. o. kot najemodajalcem in najemnikom D. d. o. o. (toženo stranko), ki je v Prilogi 4 delitvenega načrta.

7. Iz navedenega izhaja, da je bila na novoustanovljeno družbo prenesena najemna pogodba, na katero se nanašajo vtoževani računi, ne pa tudi terjatve iz navedene pogodbe, ki so zapadle pred prenosom zgoraj navedene nepremičnine in najemne pogodbe na novoustanovljeno družbo. Kratkoročne poslovne terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka, namreč predstavljajo posebno postavko bilance stanja družbe, ki sodi v sklop kratkoročnih sredstev družbe (65. člen ZGD-1). Zato bi morale biti, v kolikor bi se prenašale na novoustanovljeno družbo, v delitvenem načrtu posebej in izrecno opredeljene. Le tako si je mogoče razlagati določbo 9. 10. delitvenega načrta, po kateri se pravice in obveznosti v zvezi s prejetim premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba, prenesejo na novi družbi z dnem vpisa izčlenitve v sodni register. Ker sporne terjatve v delitvenem načrtu niso navedene, je pritrditi sodišču prve stopnje, da niso prešle na družbo C., d. o. o. 8. Ker torej že iz delitvenega načrta izhaja, da terjatve, ki so predmet tega postopka, niso bile predmet prenosa na novo družbo C., d. o. o., ni odločilno, kaj izkazuje bilanca stanja družbe A. d. o. o. z dne 14. 5. 2021 na postavki kratkoročne poslovne terjatve do kupcev oziroma ali so te v navedeni postavki v višini 7.514,96 EUR vsebovane. Zakaj je ta nižja od vtoževanega zneska, pa je tožeča stranka tudi pojasnila, in sicer, da je za vtoževane terjatve oblikovala popravek vrednosti terjatev ter da je bil odhodek zaradi slabitve terjatev pripoznan v izkazu poslovnega izida na postavki „Prevrednotovalni poslovni odhodki pri obratnih sredstvih“ znotraj celotnega bilančnega zneska 751.839,82 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da navedba tožene stranke, da je družba C., d. o. o. novi lastnik nepremičnine, ki je predmet najema in s tem novi najemodajalec, še ne pomeni, da je ta družba tudi aktivno legitimirana za izterjavo „starih“ terjatev in pravilno zaključilo, da je aktivna legitimacija tožeče stranke podana. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožeče stranke je sicer skopa, vendar zadostna za preizkus pravilnosti odločitve. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ob povedanem ni utemeljen.

_Glede pobota in zastaranja_

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka z zmanjšanim tožbenim zahtevkom zahtevala še plačilo zneska 4.633,30 EUR na podlagi štirih računov, od tega dveh delno, ter da je tožena stranka ugovarjala, da so bili ti računi že poravnani na podlagi dogovora o asignaciji, sklenjenega 25. 1. 2018 med pravdnima strankama in družbo E. d. o. o., za znesek 4.997,84 EUR, s katerim je tožena stranka plačala okna namesto tožeče stranke. Ugotovilo je, da iz elektronskih sporočilih, ki si jih je tožena stranka izmenjevala z F. F. v novembru 2017, izhaja, da sta se pravdni stranki dogovarjali, da okna plača tožena stranka, ter da bi potem to kompenzirali z najemnino v januarju in februarju 2018. Navedlo je, da je predmet priložene asignacije z dne 25. 1. 2018, ki je nepodpisana s strani pravdnih strank, račun številka 32-2018, ki ni vtoževan v tej pravdi,3 ostali vtoževani računi pa so zapadli kasneje in jih tožena stranka tako ali tako ni mogla pobotati. Na podlagi navedenega je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je terjatev, ki jo tožeča stranka vtožuje z zmanjšanim tožbenim zahtevkom, prenehala z izpolnitvijo.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2021 trdila, da tožena stranka ni nikoli pravnemu predniku tožeče stranke predložila ne računa za vgrajena okna G. niti potrdila o plačilu po ponudbi G. z dne 24. 10. 2017 ter da tega računa tožeča stranka nikoli ni prejela niti videla, zato ni bilo mogoče pravno in knjigovodsko korektno urediti pobota predmetnega izdatka tožene stranke za tožečo stranko z dotlej neplačanimi najemninami, kot so vtoževane v tej pravdi. Navedla je, da predlog kompenzacije z dne 10. 12. 2020 s strani tožene stranke tako ni bil nikoli sprejet, saj tožena stranka ni z ustreznimi knjigovodskimi listinami izkazala niti svoje terjatve do tožeče stranke, poleg tega pa je tožena stranka hotela v pobot vključiti novejše neplačane račune oziroma terjatve tožeče stranke, namesto da bi se najprej pobotale najstarejše terjatve po najemni pogodbi, ki jih tožena stranka dotlej ni plačala. V vlogi z dne 17. 9. 2021 pa je navedla, da glede na to, da je tožena stranka šele v zadnji pripravljalni vlogi prvič pokazala in predložila sporni račun za okna G. in dokazila o plačilu tega računa namesto tožeče stranke, s čimer tožena stranka izkazuje svojo nasprotno terjatev, bi slednja morala sama podati svoj procesni pobotni ugovor, pa ga ni podala. Ker je imela tožeča stranka do tožene stranke starejše neplačane terjatve, ki so se morale najprej pobotati z nasprotno terjatvijo tožene stranke, tožeča stranka ni hotela podpisati asignacije ali pobota. Predlagala je, da sodišče ugotovi obstoj terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 9.153,87 EUR z obrestmi, obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 4.997,84 EUR z obrestmi ter medsebojno pobota najstarejše terjatve tožeče stranke s terjatvami tožene stranke do višine 4.997,84 EUR, preostanek terjatev tožeče stranke v višini 4.633,30 EUR z obrestmi pa naloži v plačilo toženi stranki.

12. Elektronska sporočila med pravdnima strankama nedvomno potrjujejo s strani tožene stranke zatrjevani dogovor, da okna plača tožena stranka ter da se navedeno plačilo kompenzira z najemnino za januar in februar 2018. Nesporno med pravdnima strankama tudi je, da je tožena stranka okna plačala. Računi za najemnino, ki naj bi bili predmet dogovora o kompenzaciji, v času dogovarjanja med pravdnima strankama (konec leta 2017) res še niso zapadli. Vendar pa je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka konec leta 2020 poskušala s tožečo stranko skleniti medsebojno kompenzacijo, s katero bi se na strani tožeče stranke pobotale mlajše (nezastarane) terjatve. Očitno torej je, da je tožena stranka tožeči stranki pobotno izjavo podala konec leta 2020, ko so zapadle v plačilo že vse terjatve, ki naj bi bile predmet kompenzacije.

13. V skladu z določbo prvega odstavka 312. člena Obligacijskega zakonika pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Iz navedene določbe jasno izhaja, da za pobotanje zadošča izjava ene stranke. Soglasje tožeče stranke za pobot torej ni bilo potrebno.

14. Kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom, veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve (318. člen OZ). Po določbi prvega odstavka 287. člena OZ se tako v primeru, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

15. Ker sta se tožeča stranka in tožena stranka dogovorili, da se bo plačilo oken kompenziralo z najemnino za januar in februar 2018, se tožeča stranka na zgoraj navedena določila 287. člena OZ ne more uspešno sklicevati.

16. Glede na navedeno je s plačilom računa za okna 6. 11. 2017 prišlo do pobota terjatve tožene stranke iz naslova plačila tega računa v višini 4.997,85 EUR s terjatvami tožeče stranke po računih številka 3 v znesku 1.848,98 EUR, številka 10 v znesku 1.464,00 EUR, delno računa številka 11 v znesku 220,87 EUR ter računa številka 1 v znesku 1.464,00 EUR, ki skupaj znašajo 4.997,85 EUR.4 Konec leta 2020, ko naj bi tožena stranka tožeči stranki poslala predlog kompenzacije, so vsi navedeni računi že zapadli v plačilo, kar pomeni, da so bili pogoji za pobot izpolnjeni. S pobotom pa je obveznost tožene stranke za plačilo zgoraj navedenih štirih računov prenehala.

17. V skladu z določbo prvega odstavka 314. člena OZ se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Na dan 6. 11. 2017, ko so se stekli pogoji za pobot, nobena od v tej pravdi vtoževanih terjatev še ni zastarala. Ker pa so zaradi pobota prenehale terjatve tožeče stranke po prej navedenih računih številka 3, 10, 11 in 1, do pobota s terjatvami tožeče stranke po računih številka 9/15 z dne 20. 5. 2015 v znesku 1.600,24 EUR z zapadlostjo 5. 6. 2015 in številka 25 z dne 4. 1. 2017 v znesku 2.555,78 EUR z zapadlostjo 12. 5. 2017, ni moglo priti.

18. Tožena stranka je glede na navedeno utemeljeno ugovarjala zastaranje terjatev po računih številka 9/15 in številka 25. Predlog za izvršbo v navedeni zadevi je bil namreč vložen 23. 12. 2020, kar je po poteku triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 349. člena OZ. Plačila navedenih računov pa tožeča stranka tudi sicer ni več zahtevala.

19. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 4.633,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka te odločbe, zavrnilo (358. člen ZPP).

_Glede pravdnih stroškov_

20. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o vseh stroških postopka. Tožeča stranka je v pravdi v celoti propadla, zato mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.368,91 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi v višini 400 odvetniških točk (OT), za sestavo prve pripravljalne vloge v višini 400 OT, druge pripravljalne vloge v višini 300 OT, nagrado za zastopanje na naroku 10. 9. 2021 v višini 400 OT, za zastopanje na naroku 8. 10. 2021 v višini 200 OT ter odsotnost iz pisarne v višini 2 x 40 OT, skupaj 1780 OT, kar znese 1.068,00 EUR, materialne stroške v višini 27,80 OT, kar znese 16,68 EUR, kilometrino v zvezi s prihodom na narok za relacijo K. – L. – K. (2 x 60 km) v višini 45,60 EUR ter 22 % DDV v višini 238,63 EUR.

_Glede pritožbenih stroškov_

21. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v višini 279,99 EUR. Ti predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo pritožbe v višini 375 OT, kar znese 225,00 EUR, materialne stroške v višini 4,50 EUR in 22 % DDV v višini 50,49 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Odvetniške tarife (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ta družba je bila s sklepom registrskega sodišča Srg 2021/6173 z dne 23. 2. 2021 pripojena k prevzemni družbi H. d. o. o. 2 Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2014, stran 490-491. 3 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ne gre za račun tožeče stranke, temveč je to račun družbe E. d. o. o. za plačilo oken. 4 Prav v takšni višini je bil naveden dolg tožene stranke do tožeče stranke tudi v dogovoru o asignaciji (nakazilu) v prilogi B13.