Jedro

Toženka je z izrečenimi besedami kršila tožničino ustavno pravico do osebnega dostojanstva. Sodišče samo je ugotovilo, da imajo besede, ki jih je toženka izrekla tožnici, izrazito negativen pomen. Toženkino ravnanje ni bilo v skladu s civilizacijskimi normami, dostojnostjo, primernostjo, lepim vedenjem, z navadami preudarnega in dostojnega človeka. Nedvomno je bila tožnica s toženkinimi besedami prizadeta v osebnem občutku lastne vrednosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke, v odločitvi pod tč. II pa se razveljavi.

II. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožničin tožbeni zahtevek, po katerem naj ji toženka plača denarno odškodnino v znesku 5.000,00 EUR. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 609,00 EUR.

2. Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil namen vložene tožbe jeza tožnice zaradi več dogodkov med pravdnima strankama in želja po satisfakciji iz tega naslova, je brez trditvene podlage. Tožnica je zaslišana življenjsko logično in sosledno pravilno pojasnila svoje občutke ob in po spornem dogodku. Najprej je bila šokirana, ko pa je začela razmišljati o posledicah izrečenih besed, je začutila strah pred morebitnim krhanjem partnerskega odnosa in zaupanja. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica pred svojim partnerjem ni počutila osramočeno. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno štelo, da bi se tožnica morala zavedati, da so mimo hodili ljudje v trenutku izrečenih besed in ji je bilo zaradi tega nerodno oziroma je bila pred njimi osramočena ter da pripovedovanja drugih o tem ne morejo biti pravnorelevantna. Občutki oziroma čustva razžaljenosti, užaljenosti, prizadetosti so subjektivne narave in jih oškodovanec doživi tudi šele takrat, ko od drugih oseb izve, da so žaljive besede slišale tretje osebe. Za presojo pravične denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ni pravno odločilno dejstvo, da se kršitev ni manifestirala navzven in da pri oškodovancu ni bilo posledic trajne narave. Sodišče ni pojasnilo, v čem intenzivnost duševnih bolečin ni bila dovolj intenzivna. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da gre za pravno priznano škodo iz tega naslova tudi, če žalitev, razen oškodovanca, ni slišal nihče. To lahko pogojuje le manjšo škodo.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženke plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ker naj bi ji izrekla besede: „A se ti ne moreš zapomniti, da si tukaj nezaželena, saj ves B. govori, kakšna kurba si!“ ter „Po Italiji si se gonila in kurbo špilala!“. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da so izrečene besede pri njej vzbudile občutek sramu in ponižanja, ki je trajal dalj časa. Navedla je, da imajo besede zaničevalen namen, s čimer je bila prizadeta njena čast, hkrati pa so bile izrečene v prisotnosti mimoidočih in D. P., ki je zaposlen pri njenem partnerju, s čimer je toženka prizadela tudi njeno dobro ime oziroma ugled. Izrečene žaljive in ponižujoče besede so ji povzročile občutek sramu, ponižanja in manjvrednosti. Zaradi škodnega dogodka je prizadeta, razočarana in razžaljena, zaradi česar duševno zelo trpi.

6. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženka tožnici zares izrekla navedene besede. Tak zaključek temelji na pravilni oceni prepričljive izpovedi tožnice, ki sta jo s skladno izpovedjo potrdili priči spornega dogodka D. P. in M. V. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da so citirane besede objektivno žaljive, saj je njihova „teža“ takšna, da bi prizadele vsakega povprečnega človeka in da si nihče ne želi, da bi mu izrekel takšne besede, ne v javnosti, ne na samem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ne dvomi, da je bila tožnica prizadeta in užaljena ob izrečenih besedah toženke, vendar ne v tolikšni meri, da bi bilo porušeno njeno psihično ravnotežje. Glede na tožničini izpoved, da je trajalo kakšnih 14 dni po spornem dogodku, da je na izrečene besede toženke pozabila, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni utrpela hudih oziroma posebej intenzivnih bolečin.

7. Iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja zaključek, da je toženkino ravnanje predstavljalo poseg v zatrjevane tožničine pravice osebnosti, da je toženkino ravnanje nedopustno oziroma protipravno, da pa ni podan toženkin odškodninski civilni delikt oziroma njena odgovornost, ker zaradi njenega ravnanja tožnici ni nastala pravnorelevantna škoda. Po mnenju pritožbenega sodišča je tak zaključek materialnopravno napačen.

8. Pravica do povrnitve nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je določena v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Gre za pravico, ki izvira iz Ustave RS. Tako je v 34. členu Ustave RS določeno, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva, v 35. členu pa, da je vsakomur zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Iz omenjenih določil 179. člena OZ izhaja, da vsaka kršitev osebnostne pravice do dobrega imena in časti ne izzove duševnih bolečin, ki bi glede na okoliščine primera, predvsem glede na njihovo intenzivnost in trajanje opravičevala dosojo pravične denarne odškodnine (prvi odstavek 179. člena OZ). Intenzivnost in trajanje bolečin ima torej pri vprašanju nastanka pravno priznane škode odločilno vlogo. Pri tem pa je treba paziti tudi na druge okoliščine primera, kamor je mogoče šteti naravo kršitve osebnostne pravice in okoliščine, pod katerimi je do same kršitve prišlo. Upoštevati pa je potrebno tudi pomen kršene dobrine (drugi odstavek 179. člena OZ).

9. Toženka je z izrečenimi besedami kršila tožničino ustavno pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave). Sodišče samo je ugotovilo, da imajo besede, ki jih je toženka izrekla tožnici, izrazito negativen pomen. Toženkino ravnanje ni bilo v skladu s civilizacijskimi normami, dostojnostjo, primernostjo, lepim vedenjem, z navadami preudarnega in dostojnega človeka. Nedvomno je bila tožnica s toženkinimi besedami prizadeta v osebnem občutku lastne vrednosti. Sodišče prve stopnje samo je poudarilo objektivno žaljivost besed, ki so takšne, da bi lahko prizadele vsakega povprečnega človeka. Hkrati je toženka tožnici z navedenimi besedami odrekla spoštovanje najmanj pred sodelavcem tožničinega partnerja in ji zbudila strah glede partnerjevega zaupanja. Da je bilo tako, je tožnica dokazala s svojo izpovedjo, iz katere izhaja, da je bila sprva presenečena, nato prizadeta, užaljena in obenem žalostna, saj bi navedene besede lahko skrhale zaupanje s partnerjem, s katerim se zastopi in s katerim si vse povesta. Gre za povsem življenjsko logično reakcijo na izrečene besede, ki pri oškodovancu lahko povzroči prizadetost in hkrati strah pred partnerjevo reakcijo. Prav tako je mogoče iz tožničine izpovedi, da sama pazi, da nobenega ne užali, niti ne ponižuje, niti mu ne da vedeti, da bi bil manj vreden, življenjsko logično sklepati na njeno dodatno prizadetost. 10. Glede na navedene okoliščine in glede na težo izrečenih besed, je bila tožnica nedvomno prizadeta v osebnem občutku lastne vrednosti (notranja subjektivna čast), hkrati pa je bil prizadet tudi njen ugled oziroma dobro ime najmanj pred partnerjevim sodelavcem (zunanja objektivna čast). Ker sta pojem časti in ugleda dva pola ene celostne vrednote, ki se med seboj prepletata in dopolnjujeta in zaradi česar ju ni mogoče povsem razmejiti, tudi okoliščina nedokazanosti, da so toženkine besede slišali tudi mimoidoči, ne bi mogla vplivati na zaključek o tožničini prizadetosti časti. Ugotovljeni čas trajanja bolečin (14 dni) glede na njihovo intenzivnost in druge ugotovljene okoliščine primera ne izključuje toženkine odgovornosti za njeno kršitev omenjenih tožničinih osebnostnih pravic, nedvomno pa, skupaj z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami primera, vpliva na višino škode, ki je nastala tožnici s toženkinim protipravnim posegom. Tožnica je torej upravičena do odškodnine za nastalo škodo. Pri tem je treba poudariti tudi merila iz drugega odstavka 179. člena OZ. Odškodnina v primerih, kot je obravnavani, ko je bil škodni dogodek pogojevan z neurejeno družinsko situacijo, nima zgolj zadoščenjsko, ampak tudi preventivno funkcijo (1).

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ), ko je štelo, da duševne bolečine tožnice niso takšne intenzitete in trajanja, da bi jo opravičevale do denarne odškodnine. Na podlagi določbe 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bilo zato treba ugoditi tožničini pritožbi in spremeniti odločitev prvostopenjskega sodišča. Ker je to presojalo zgolj podlago tožbenega zahtevka, ne pa tudi višine, je bilo mogoče z vmesno sodbo spremeniti zgolj odločitev o podlagi tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in pobotnem ugovoru, ki ga je podredno postavila toženka, pa je bilo treba s sklepom zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo (164. v zvezi s 165. členom ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Prim. Plavšak, OZ s komentarjem, str. 713 in naslednji.