Jedro

Ugoditev tožbenemu zahtevku tožnika, da v zapuščino sodi tudi terjatev zapustnice do prvega toženca, predstavlja podlago za zahtevek sodedičev, da se dolg prvega toženca do zapustnice vračuna v njegov dedni delež.

Izrek

I. Umik pritožbe druge tožene stranke se vzame na znanje. II. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II.2. izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: " Ugotovi se, da v zapuščino po pokojni M.S. spada tudi terjatev do prvega toženca I.S., v višini tolarske protivrednosti 1.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan 20.3.1999. Kar zahteva tožeča stranka več in drugače, se zavrne." V preostalem delu se pritožba prve tožene stranke zavrne in se v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka sklenilo, da se umik tožbenega zahtevka pod drugo alinejo točke 1, s katero se zahteva ugotovitev, da v zapuščino po pokojni M.S. ne spada 1/2 osebnega vozila znamke IMV, tip R4, GTL, št. šasije..., št. motorja .., letnik 1989, registrska številka ...., vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi. Pod točko II.1. izreka je nato razsodilo, da v zapuščino po pokojni M.S. ne spada 5/8 osebnega avtomobila znamke Honda, tip Civic 1,5 ILS, št. šasije ..., št. motorja ..., letnik 1998, registrska št. ... in 1/2 sredstev na hranilni knjižici pri Novi Ljubljanski banki d.d., št. ... v znesku 536.029,50 SIT po stanju na dan 8.3.1999. V točki II.2. izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna priznati, da v zapuščino po pokojni M.S. sodi tudi terjatev do prvega toženca I.S., v višini tolarske protivrednosti 1.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije veljavnem na dan plačila, skupaj s vpoglednimi obrestmi kot jih banka priznava za nemške marke za čas od 30.3.1999 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iste protivrednosti, vse do plačila. V točki II.3. izreka je v preostalem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V točki II.4. izreka pa je odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki 143.297,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, pod izvršbo. Zoper to sodbo sta se pritožili obe toženi stranki. Druga tožena stranka pa je nato dne 27.12.2000 pritožbo umaknila, zato je pritožbeno sodišče umik njene pritožbe vzelo na znanje. Prva tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje pod točko II.2. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 338. člena. Navaja, da je izrek sodbe v točki 2 nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je odločilo, da sta toženca dolžna priznati, da v zapuščino po pokojni mami sodi tudi terjatev matere do prvega toženca I.S. Toženi stranki ni jasno, na kakšni zakonski osnovi je tožena stranka K.Š. dolžna priznati, da v zapuščino sodi tudi terjatev matere do I.S. Za tako priznanje ni nobene zakonske osnove. Sodišče je svojo odločitev, da sta toženca dolžna priznati, da v zapuščino sodi tudi terjatev v višini 1.000 DEM oprlo na prepričljivo izpovedbo tožnika B.S., da je I.S. s strani pokojne matere pred približno petimi leti prejel posojilo v višini 2.000 DEM. Denar je bil skupno premoženje zakoncev, zato v zapuščino spada le 1.000 DEM, to je terjatev matere do sina. Tožnik sodišču o obstoju dolga ni predložil nobene listine in kljub zanikanju toženca I. S., da bi denar prejel, sodišče verjame tožniku. Obstoj dolga naj bi dokazovala pisma, ki jih je tožnik pisal tožencu še pred smrtjo zapustnice. Pisma niso dokaz, da je pokojna mati zahtevala vrnitev denarja, temveč je tožnik v pismih zahteval najprej nazaj staro katro, za katero se je izkazalo, da je brez vrednosti in nato še denar. Vsi ti zahtevki tožnika izvirajo iz časa, ko je bila pokojna mati na smrt bolna in ni mogla vplivati na tožnikovo (moževo) pisanje in ravnanje. V tem delu ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvi toženec pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Tožnik je že po vloženem odgovoru tožene stranke na tožbo umaknil zahtevek, da v zapuščino ne spada polovica osebnega vozila IMV in v tem delu je bil postopek ustavljen. Tožena stranka je tožniku že v odgovoru na tožbo priznala, da 3/8 osebnega avtomobila znamke Honda spada v zapuščino, toliko kot je odločilo sodišče. Tožnik je uspel le z zahtevkom, da 1/2 sredstev na hranilni knjižici pri NLB d.d. v znesku 536.029,50 SIT spada v zapuščino in glede zahtevka pod točko 2, zoper katero se tožena stranka pritožuje, torej le z majhnim delom zahtevka. Toženi stranki zato pripadajo pravdni stroški v celoti. Ker je tožeča stranka umaknila zahtevek glede osebnega vozila znamke IMV, tip R4, pripadajo v tem delu stroški toženi stranki. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Pritožba prve tožene stranke je delno utemeljena. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izrek sodbe je zadosti jasen in ni v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Pritožnik v pritožbi niti ne pojasni, v čem naj bi bila ta nejasnost in v čem razlogi sodbe nasprotujejo izreku sodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tako na podlagi zaslišanja tožnika in pisem, ki jih je tožnik poslal prvemu tožencu še pred smrtjo zapustnice (prvotoženčeve matere), zaključilo, da si je prvi toženec od tožnika in svoje matere sposodil 2.000 DEM, ki pa jih ni vrnil. Pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, čeprav tožnik sodišču ni predložil nobene pisne pogodbe o posojilu. Tožnik lahko obstoj posojilne pogodbe dokazuje tudi z drugimi dokazi. Dokaz torej lahko predstavljajo tudi pisma, ki jih je tožnik pisal prvemu tožencu še pred smrtjo prvotoženčeve matere. Ker je bil prvemu tožencu posojen znesek 2.000 DEM, bi znesek 1.000 DEM (ki predstavlja dolg do matere) prvi toženec moral materi vrniti kljub temu, da mati ni izrecno zahtevala, da ji prvi toženec denar vrne. Prvi toženec namreč ni zatrdil, da mu je mati morebiti dolg odpustila. Da je bila mati na smrt bolna in ni mogla vplivati na tožnikovo pisanje in ravnanje, pa za odločitev o zadevi ni odločilnega pomena. V zapuščinskem postopku po pokojni M.S. (opr. št. D 78/99) je postalo sporno vprašanje obsega zapuščine. Zapuščinsko sodišče je dediča B.S. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino ne spadajo osebni avtomobil Honda, 1/2 osebnega vozila znamke IMV, tip R4 in 1/2 sredstev na hranilni knjižici pri Novi Ljubljanski banki pod št. .... Tožnik je v tožbi v obravnavanem pravdnem postopku sprva zajel le premoženje, glede katerega je bil s sklepom zapuščinskega sodišča napoten na pravdo. Med samim pravdnim postopkom pa je tožnik postavil tudi zahtevek, da v zapuščino po pokojni M.S. sodi tudi terjatev zapustnice do prvega toženca. Terjatev, ki jo ima zapustnik do enega izmed dedičev, sodi v zapuščino (2. člen in drugi odstavek 28. člena Zakona o dedovanju; Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami; v nadaljevanju: ZD). Zato se tudi zahtevek tožnika, da v zapuščino sodi terjatev zapustnice do prvega toženca, tiče obsega zapuščine. Ugoditev takšnemu zahtevku predstavlja podlago za zahtevek sodedičev, da se dolg prvega toženca do zapustnice vračuna v njegov dedni delež (57. člen in 58. člen ZD). Zato je po mnenju pritožbenega sodišča tudi glede naknadno postavljenega ugotovitvenega tožbenega zahtevka izkazana tožnikova pravna korist (drugi odstavek 181. člena ZPP). Zapuščina je celota zapustnikovih premoženjskih pravic in obveznosti, ki jih je imel ob smrti in ki po predpisih dednega prava lahko preidejo ob njegovi smrti na dediče. Zapustnica M.S. je umrla dne 20.3.1999, zato je potrebno ugotoviti vrednost njene terjatve do prvega toženca na dan 20.3.1999. Ker je sodišče prve stopnje razsodilo, da v zapuščino po pokojni M.S. sodijo tudi zamudne obresti od glavnice 1.000 DEM, ki tečejo od dne 30.3.1999 dalje do plačila (torej že po zapustničini smrti), je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP pritožbi prve tožene stranke delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v točki II.2. izreka spremenilo tako, da je ugodilo delno zahtevku, to je, da je ugotovilo, da v zapuščino spada le terjatev zapustnice do prvega toženca v višini tolarske protivrednosti 1.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan 20.3.1999, obrestni del zahtevka (kolikor ga ni zavrnilo že sodišče prve stopnje) in zahtevo tožeče stranke po priznanju dejstva, pa je zavrnilo. Do uveljavitve tožbenega zahtevka, s katerim se zahteva ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja namreč pride zato, ker tisti, proti kateremu se obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja zatrjuje, obstoja pravice ali pravnega razmerja ne priznava. Sodišče, ki o uveljavljenem zahtevku mora odločiti (drugi odstavek 2. člena ZPP), zato s sodno odločbo, seveda če so za to podana vsa pravnoodločilna dejstva in če ima zahtevek svojo podlago tudi v materialnem pravu, takemu tožbenemu zahtevku ugodi in s sodno odločbo ugotovi, da zatrjevana pravica ali pravno razmerje obstaja. Ko je odločitev sodišča pravnomočna, med strankama učinkuje ne glede na to, ali tisti, ki obstoja zatrjevane pravice ali razmerja ne priznava, pri svojem odklonilnem stališču vztraja ali ne. Ker se prvi toženec v pritožbi sprašuje glede tega, kakšno vlogo ima druga toženka v tej pravdni zadevi, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da morajo v primeru, če je sporen obseg zapuščine, v pravdi na pasivni strani sodelovati vsi sodediči, saj gre v tem primeru za materialno in nujno sosporništvo (ker se pravice in obveznosti za vse opirajo na isto dejansko in pravno stanje in so v pravni skupnosti). Tožnik je tako s tožbo pravilno zajel tudi drugo toženko. Pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tožeča stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (tretji odstavek 154. člena ZPP), zaradi umaknjenega dela tožbenega zahtevka pa tudi niso nastali kakšni posebni stroški. Zaradi delne spremembe odločitve sodišča prve stopnje na drugi stopnji, pa tudi ni prišlo do bistvene spremembe uspeha obeh pravdnih strank, zato ni razlogov za spremembo odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pritožba nima prav, da je tožeča stranka uspela le z zahtevkom glede sredstev na hranilni knjižici in glede pretežnega dela zahtevka pod točko II.2. izreka sodbe. Uspela je tudi s pretežnim delom zahtevka glede avtomobila znamke Honda. Priznanje tožene stranke v odgovoru na tožbo, da v zapuščino po pokojni spada 3/8 avtomobila znamke Honda ne daje podlage za drugačno stroškovno odločitev. Toženca sta namreč v zapuščinskem postopku oporekala izločitvenemu zahtevku tožnika, zato je bila tožba potrebna. Glede na navedeno je v preostalem delu pritožbeno sodišče pritožbo prve tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).