Jedro

Kadar oškodovanec zahteva odškodnino za skaženost obraza, sme sodišče upoštevati pri odmeri te odškodnine zgolj škodo zaradi sprememb obraza, ne pa skaženost drugih delov telesa, za katere se odškodnina ni uveljavljala.

V obliko dosojene odškodnine pa ni smelo poseči zaradi prepovedi iz 374. člena ZPP, ki velja tudi za revizijski postopek (po določilu 399. člena ZPP). Po teh določilih namreč sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki je vložila pravno sredstvo.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožniku 2.250.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 200 DEM za premoženjsko škodo, vse v protivrednosti v hrvaških dinarjih po tečaju Banke Slovenije na dan izplačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo na pritožbo tožene stranke spremenilo le glede datuma tečaja, po katerem naj se obračuna tolarska protivrednost v hrvaških dinarjih in ki je določen na datum izreka sodbe sodišča prve stopnje, medtem ko je pritožbo te stranke v preostalem delu, pritožbo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji poudarja, da je bilo v prometni nezgodi poškodovano tožnikovo zdravje ter da ne sodišče prve stopnje in ne sodišče druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali vseh okoliščin, ki vplivajo na odmero višine odškodnine. Zaradi požara v avtobusu je tožnik kot potnik dobil opekline, ki so izjemno boleče, doživel je strah, ostali so vidni znaki skaženosti in njegovo zdravje je trajno prizadeto za 10 %. Odškodnina 2.250.000,00 SIT za vse navedene oblike škode je zato prenizka.

Pravno pomotna pa je sodba še v delu, ki se nanaša na odločitev o tečaju za izračun tolarske protivrednosti v hrvaške dinarje. V tem delu je sodba v nasprotju s sodno prakso in zakonom, poleg tega pa ni odločeno ali gre za zamudne obresti Banke Slovenije ali Banke Hrvaške.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija ni obrazložila, za kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi šlo na drugi ali prvi stopnji. Revizijsko sodišče je zato pobijano sodbo preizkusilo le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP) in pri tem ugotovilo, da navedena procesna kršitev ni bila zagrešena med postopkom.

Tožnikova revizija obrazloženo napada predvsem odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo ocenjuje za prenizko. Revizija tako uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP), ki je bilo uporabljeno za pravno podlago pri odmeri tožnikove odškodnine za nepremoženjsko škodo (po členu 200 zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR). Po določilu 1. odstavka 200. člena ZOR dosodi sodišče za nepremoženjsko škodo pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera. Pri odločanju o zahtevku upošteva sodišče pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).

Tožniku je bila na prvi in drugi stopnji priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.250.000,00 SIT, od tega za telesne bolečine 400.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za skaženost obraza 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa celotna zahtevana odškodnina iz tega naslova 1.500.000,00 SIT. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik trpel med zdravljenjem 11 tednov telesne bolečine, da po opeklinah na obrazu ne gre za skaženost ampak le za "kozmetsko okvaro", da je zaradi sprememb kože po opeklinah zmanjšana njegova življenjska aktivnost za 10 % ter da je tožnik trpel pred operativnim posegom 4 dni primarni strah, v času zdravljenja do 3 tedne pa sekundarni strah. Pri odmeri odškodnin za tako ugotovljeno škodo sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali vse okoliščine, ki so bile pomembne za ugotavljanje obsega škode in višine odškodnine in ki sta jih ugotovili iz izpovedi tožnika ter predvsem iz mnenja izvedenca zdravstvene stroke dr. Heriberta Strokola. Sodišče druge stopnje je v razlogih pobijane sodbe posebej poudarilo, da je treba upoštevati pri ocenjevanju ali je odmerjena odškodnina pravična denarna odškodnina, tudi celokupnost priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo ter se s to oceno v celoti strinja tudi revizijsko sodišče. Revizija poudarja tožnikovo prizadetost, ki jo trpi zaradi okvare zdravja. Toda ta izvajanja ne morejo biti utemeljena že zato, ker je iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti prejel celotno zahtevano odškodnino in ki je priznana v sorazmerno visokem znesku. Na izvajanja o skaženosti ostalih delov telesa pa je pojasniti tožniku, da je izrecno zahteval odškodnine le iz naslova skaženosti obraza, ne pa delov telesa, ki so prizadeti na izgledu. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da tožniku ni bila priznana prenizka odškodnina za nepremoženjsko škodo, ter da je ta z upoštevanjem vseh pravnoodločilnih okoliščin pravična denarna odškodnina po določbah 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR.

V skladu s tožbenim zahtevkom in stališčem tudi tožene stranke, je toženi stranki naloženo s sodbo sodišča druge stopnje, da mora plačati tožniku v tolarjih odmerjeno odškodnino in pravdne stroške in tudi odškodnino 200 DEM, v protivrednosti hrvaških dinarjev po tečaju na dan odločanja na prvi stopnji (20.5.1993), od dosojenih zneskov pa tudi zakonite zamudne obresti. Revizijsko sodišče v tak izrek ni moglo poseči iz procesnopravnih razlogov. Namreč, sodišča morajo odločati v mejah postavljenih zahtevkov (člen 2 ZPP) ter sta bili zato odločitvi sodišč druge in prve stopnje vezani na postavljeni obrestni zahtevek tožnika. V obliko dosojene odškodnine pa ni smelo poseči zaradi prepovedi iz 374. člena ZPP, ki velja tudi za revizijski postopek (po določilu 399. člena ZPP). Po teh določilih namreč sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki je vložila pravno sredstvo.