Jedro

Na javni cesti ni mogoče pridobiti stvarne služnosti, razen služnosti za komunalne in druge javne vode.

Izrek

Pritožbi toženke se delno ugodi in se izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I./1. in 2. tako spremeni, da poslej glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek: Ugotovi se, da za potrebe nepremičnin, vpisanih v vl.št. ... k.o. S., kjer so vpisane parc.št.... stavbišče, parc.št. ... travnik, parc.št. ... travnik in ... stavbišče, ki so v lasti A. J., roj. 8.2.1958, stanujočega R. ..., Š., in nepremičnin vpisanih v vl.št. ... k.o. S., kjer so vpisane parc.št. … S stavbišče, parc.št. ... t., parc.št. ... travnik, parc.št. ... travnik, parc.št. ... sadovnjak, parc.št. ... neplodno, parc.št. ... neplodno, parc.št. ... pašnik, neplodno, parc.št. ... gozd, parc.št. ... pašnik, neplodno, parc.št. ... gozd, parc.št. ... gozd, parc. št. ... gozd, parc.št. ... gozd, ki so v lasti P. F., rojenega 26.4.1966, stanujočega C. t. ..., V., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin, služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi sodobnimi motornimi vozili po trasi v naravi dobro vidne kolovozne poti široke tri metre, ki poteka preko in v breme parcel ... travnik in ... travnik vpisani v vl.št. ... k.o. S. in je označena s točkami A-B katastrske kopije, ki je sestavni del izreka sodbe, ki sta v lasti tožene stranke M. P., stanujoče O. ..., p. P., kar je tožena stranka dolžna priznati in dovoliti vpis navedene služnosti v zemljiško knjigo, z ustrezno listino izdano v 15 dneh, ker bo po preteku navedenega roka nadomestila tako listino pravnomočna sodba, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje, do plačila, pod izvršbo.

Pritožbi, toženke v preostalem delu, tožnikov pa v celoti, se zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pravdnega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče pod I. točko (1) ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj v breme parcel toženke, ter izstavitev ustrezne listine za vpis te služnostne pravice v zemljiški knjigi. (2) Toženki je naložilo, da tožnikoma povrneta stroške pravdnega postopka v višini 1.740,65 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti. (3) Tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev pravice vzdrževanja trase te kolovozne poti, ter prepoved poseganja tožencev v služnostno pravico, je zavrnilo. Pod II. točko je prvo sodišče zavrnilo tožbena zahtevka po nasprotni tožbi, in sicer primarni tožbeni zahtevek, s katerim je toženka zahtevala ugotovitev neobstoja služnostne pravice hoje in voženj v korist parcel tožnikov, ter da morata tožnika opustiti vsakršno poseganje v parceli tožencev, in podredni tožbeni zahtevek, s katerim je toženka zahtevala ukinitev služnostne pravice hoje in voženj v korist parcel tožnikov, ter da morata tožnika opustiti vsakršno poseganje v parceli toženke.

Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija ugodilni in stroškovni del sodbe pod I. točko, pa tudi zavrnilni del pod II. točko. Tožnika pa s pravočasno pritožbo izpodbijata odločitev o stroških. Obe pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožba toženke pa tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obeh pritožbah so priglašeni tudi pritožbeni stroški. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Stranke postopka in stranski intervenient pritožbenih odgovorov niso podali.

Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

V zvezi s trditvama obeh pritožb, da je prvostopna sodba obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz razloga, ker se prvostopna sodba ne more preizkusiti, velja sprva pojasniti, da je s sankcioniranjem kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) varovana pravica do pritožbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh dejstvih, ki so odločilna z vidika pravne kvalifikacije kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, poleg tega pa so ti razlogi razumljivi, jasni in nedvoumni. Ker iz sodbe tako izhajajo vsa dejstva, ki pravdnima strankama omogočajo učinkovito izrabo pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej tako glede pritožbeno izpostavljene širine trase, kot glede uspeha v pravdi, je zato preizkus prvostopne sodbe možen, ter očitana postopkovna kršitev ni podana.

V predmetni zadevi je prvo sodišče ugotovilo, da je trasa sporne služnosti v naravi pot, ki poteka po nepremičnini parc. št. ... in ..., obe k.o. S., ki je v lasti toženke. Trasa sporne služnosti je kategorizirana kot javna pot po 5. členu (pod zap. št. ..., cesta ..., odsek ...) Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v občini P. (Uradni list RS, št. 85/2008 – v nadaljevanju: Odlok). V zemljiški knjigi je kot lastnica gornjih nepremičnin vpisana toženka, dejstvo, da po teh nepremičninah poteka javna cesta, pa iz podatkov v zemljiški knjigi ne izhaja.

Pritožba toženke utemeljeno izpostavlja, da je prvo sodišče na ugotovljena dejstva napačno uporabilo materialno pravo, ker so po 2. členu Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nasl. - v nadaljevanju: ZJC) javne ceste javno dobro in na njih ni mogoče pridobivati stvarnih pravic.

Po tretjem odstavku 13. člena ZJC javna cesta vpisana v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti države za državno cesto in kot javno dobro v lasti občine za občinsko cesto. Vpis v zemljiško knjigo pa ni konstitutivnega pomena za nastanek javnega dobra, saj Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1; Uradni list RS, št. 58/2003) v 111. členu določa, da se pravno dejstvo, da je nepremičnina javno dobro, zaznamuje na podlagi dokončne odločbe pristojnega organa o določitvi statusa javnega dobra tej nepremičnini, razen če zakon za posamezno vrsto javnega dobra določa, da je podlaga za vpis zaznambe javnega dobra pravnomočna odločba (prim. sodbo VSRS opr. št. X Ips 883/2007, sodbi UPRS opr. št. U 14/2002, U 2761/2006).

Glede na to, da javno dobro torej niso le tiste nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane kot javno dobro, v predmetni zadevi ni odločilno, da so nepremičnine, po katerih poteka javna cesta, v zasebni lasti, temveč le, da je cesta 817460, po kateri poteka sporna trasa služnosti, z Odlokom kategorizirana kot javna pot. Po 125. členu Ustave in 3. členu Zakona o sodiščih, ki pomeni realizacijo te ustavne določbe, so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani so na ustavo in zakon. Če sodnik torej meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (t.i. exceptio illegalis). Vendar v predmetni zadevi okoliščina, ali je Odlok v delu, ko kategorizira javno pot, ki poteka po nepremičnini v lasti toženke, v neskladju z 69. členom Ustave, z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05 – v nadaljevanju: ZJC-B), pa tudi s 33. členom Ustave, ker nedopustno posega v lastninsko pravico toženke, za predmetni postopek ni odločilna1 Občina tako po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zgolj zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije, ker je dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest, ter je tako dolžna s pravnim poslom ali po navedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena (prim. odločbo USRS, št. U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004, Uradni list RS, št. 62/04). . Zato presoja ustavnosti tega podzakonskega akta, kakršno je opravilo prvo sodišče, niti ni bila potrebna. Povedano še drugače to pomeni, da (morebitna) neustavnost in nezakonitost Odloka ne predstavlja ovire za odločitev o tožbenih zahtevkih iz tožbe in nasprotne tožbe, ker opustitev dolžnega ravnanja občine napram toženki dejstva, da je sporna trasa javna cesta, ne spreminja. Za javno cesto namreč navkljub dejstvu, da poteka po nepremičnini, katere lastnica je toženka, tudi v kolikor Odlok neustavno in nezakonito posega v lastninsko pravico toženke, še vedno velja celoten režim, ki ga predpisuje ZJC, saj predmetna sporna trasa statusa javne ceste zaradi neustavnosti in nezakonitosti ni izgubila2 Res je ustavno sodišče že v številnih primerih, ko so bili izpodbijani občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, odločilo, da takšni predpisi, ki dejansko brez podlage nacionalizirajo zasebna zemljišča, niso v skladu z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma ga ni razlastila (primerjaj odločbe USRS, npr. odločba št. U-I-211/04 z dne 10. 11.2005, Uradni list RS, št. 103/05, odločba št. U-I-113/08 z dne 2.4. 2009, Uradni list RS, št. 30/09, ter odločba št. U-I-106/09-5 z dne 23.9.2010, Uradni list RS, št. 83/2010). Občinam je bilo v teh primerih naloženo, da ugotovljeno neskladje v določenem roku po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije odpravijo tako, da z lastnikom sklenejo pravni posel za pridobitev zemljišč oziroma v istem roku začnejo postopek razlastitve ali v skladu z zakonom izpeljejo postopek za ukinitev javnih poti. Ustava namreč v 69. členu določa, da je razlastitev (odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist) mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. S tem členom Ustava zaradi zagotovitve javne koristi kljub ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. Ustava v 69. členu zahteva, da zakon uredi pogoje za razlastitev, razlastitev pa se lahko opravi v postopku, v katerem se za konkreten primer ugotovi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za razlastitev, in v katerem so zagotovljeni tudi sodno varstvo ter nadomestilo v naravi ali odškodnina. Pojem in status javnih cest ureja 2. člen ZJC. Javne ceste so prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. V prvem odstavku 3. člena ZJC je določeno, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske pa v lasti občine. V primerih, ko obstoječe javne ceste potekajo po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena ZJC, prehodna ureditev iz 19. člena ZJC-B predvideva, da se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, ki je urejen z navedeno določbo ZJC-B. . Tožnika imata zato, ker je sporna trasa javna cesta, pravico sporno pot uporabljati že na podlagi zakona, saj ima po prvem odstavku 2. člena ZJC vsak pravico javno cesto prosto uporabljati na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (glej tudi 19. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju: SPZ). Toženkina lastninska pravica na nepremičnini pa je zaradi javne ceste, ki poteka po tej nepremičnini, omejena (37. člen SPZ in ZJC). S sklicevanjem na lastninsko pravico se toženka uporabi javne ceste ne more protiviti, saj javna cesta, čeprav poteka po njeni nepremičnini, ni njena last, ampak je javno dobro.

Ker torej po drugem odstavku 2. člena ZJC na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice in drugih stvarnih pravic, razen služnosti za komunalne in druge javne vode, se izkaže zahtevek, s katerim tožnika zahtevata ugotovitev obstoja služnosti na javni cesti ob pravilni uporabi materialnega prava za neutemeljenega. Ugotovitev služnosti v korist nepremičnin toženke ni možen, ker je sporni del nepremičnine, v breme katerega tožnika zahtevata ugotovitev obstoja služnosti, javno dobro. Zato je bilo potrebno pritožbi toženke v tem delu ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje tako spremeniti, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev služnostne pravice pravice hoje in voženj zavrne (peta alineja 358. člena ZPP). Ob dejstvu, da je sporna trasa javna cesta, pa se tudi zavrnitev zahtevkov po nasprotni tožbi, in sicer primarnega na ugotovitev neobstoja oziroma podrednega na ukinitev služnostne pravice hoje in voženj, izkaže kot materialnopravno pravilna. Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo toženke zavrniti in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Glede na to, da se je izkazalo, da tožbeni zahtevek tožnikov ni utemeljen, so se tudi pritožbeni razlogi tožnikov, usmerjeni v izpodbijanje prvostopne ugotovitve glede obsega uspeha v pravdi, izkazali za neutemeljene. Zato je bilo potrebno pritožbo tožnikov zavrniti (353. člen ZPP).

Po določbi drugega odstavka 165. člena ZPP je zaradi spremembe prvostopne odločitve potrebno odločiti o stroških vsega postopka, torej tako prvostopnih kot pritožbenih. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha – prvi odstavek 154. člena ZPP). Dodatno merilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP pa omogoča sodišču, da upoštevaje vse okoliščine primera sprejme takšno odločitev o stroških, ki ni zgolj rezultat matematične operacije, narejene v posledici obračuna obsega uspeha v pravdi. Glede na to, da tožnika nista uspela s svojo tožbo, toženka pa ne s svojo nasprotno tožbo, upoštevaje dejstvo, da je (tudi) stranski intervenient s svojo pasivnostjo ter prelaganjem svojih odgovornosti in obveznosti, ki bi jih moral izpolnjevati na podlagi zakona, na pravdne stranke, botroval k (nepotrebnemu) pravdanju, je življenjsko najbolj sprejemljivo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pravdnega postopka.