Jedro

Dejstvo, da se je tožnik razdolžil, da na delo ni več prišel, da je tajnici izjavil, da ne želi več delati, še ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožniku zagovor omogočila. Tožnik namreč toženi stranki ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, kljub temu da naj bi ga tajnica k temu pozvala, zato razlogi, zakaj brez obvestila toženi stranki ni prihajal na delo, niso bili znani, prav tako pa ni bilo znano dejstvo, da bi toženo stranko o razlogih neprihajanja na delo mogel obvestiti. To pa bi morala tožena stranka razčistiti pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, da bi tožnika seznanila z očitanimi kršitvami in ga pozvala na zagovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2014 nezakonita ter tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in traja naprej po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 (točka I izreka) in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko sprejeti nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 13. 5. 2014 do ponovnega sprejetja na delo obračunati in plačati vsakomesečno prikrajšanje pri plači v višini neto plače po predhodnem plačilu vseh davkov in prispevkov od bruto minimalnega zakonskega zneska plače oz. 783,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega prikrajšanja od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila v roku 8 dni (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 8 dni (točka III izreka). Sklenilo je, da se umik tožbe za plačilo regresov za leti 2013 in 2014 ter plačilo prikrajšanja pri dnevnicah in dodatku za delo na proste dneve v skupnem znesku 1.000,00 EUR vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (točka IV izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 242,45 EUR, ki jih nakaže na transkacijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (pravilno zoper ugodilni del sodbe, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da izpodbijana odpoved ni obrazložena. Ta vsebuje konkretne vsebinske navedbe o dejanskem razlogu izredne odpovedi. Vsebinsko in časovno je opredeljeno ravnanje tožnika, ki je bilo vzrok izredne odpovedi in sicer da v dneh od 13. 5. 2014 do 23. 5. 2014 ni prišel na delo, o razlogih za odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to mogel in moral storiti. Izredna odpoved vsebuje tudi pouk o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Sodišče prve stopnje sploh ni podalo dokazne ocene nasprotujočih se izpovedi strank (tožnika in direktorja tožene stranke A.A.) in tudi ne prič B.B. in C.C., kljub temu da je ugotovitev poteka dogodkov bistvena za oceno, ali se je tožena stranka upravičeno, razumno in pričakovano odločila, da tožnika ne bo pozvala na zagovor pred podano izredno odpovedjo. Sodišče prve stopnje ni imelo in ni navedlo razloga, da pričama C.C. in D.D. ni verjelo, saj sta oba smiselno enako izpovedala tek dogodkov. Če bi se sodišče prve stopnje, ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, opredelilo do nasprotujočih si izjav tožnika, izjav tožene stranke in njenih prič, bi prišlo do zaključka, da od tožene stranke povsem upravičeno ni pričakovati, da bi tožnika pozvala na zagovor. V primerih, ko delavec z dela odide in se do vročitve odpovedi na delo ne vrne, ob tem pa izrecno izjavi, da ne želi več delati, od delodajalca ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi jasno izraženo voljo delavca preverjal s pozivom na zagovor, zavlačeval z odpovedjo in po nepotrebnem nosil stroške takega postopka še mesec dni. Glede na to, da so ugotovljene okoliščine primera nedvoumne, tožena stranka s tem, ko se ni izrecno sklicevala na nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja v odpovednem roku, ni zagrešila nezakonitosti odpovedi. Tako je po mnenju tožene stranke izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožniku zakonita.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi pavšalno zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Sodba sodišča prve stopnje namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita: - ker tožnika pred izredno odpovedjo ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora, s tem pa je kršila določbo 2. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec delavca pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso obstajale; - ker dejanski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil obrazložen skladno z določbo 87. člena ZDR-1, saj izredna odpoved obrazložitve odpovednega razloga sploh nima in kot takšna ne zadostuje standardu pisne obrazložitve po navedeni zakonski določbi in - ker ne vsebuje razlogov, s katerimi bi tožena stranka utemeljila nadaljnji pogoj za njeno zakonitost po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijanega dela sodbe, zato v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP, po katerem mora v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, glede pritožbenih navedb še dodaja:

7. Kot izhaja iz točke 7 obrazložitve izpodbijanega dela sodbe, je tožena stranka v izreku izredne odpovedi navedla, da tožniku izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, ker je kršil 36. člen ZDR in v dneh od 13. 5. 2014 do 23. 5. 2014 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa je ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev vsebuje le pravni pouk glede pravic iz zavarovanja glede brezposelnosti in pouk o pravnem varstvu, kar pa ni obrazložitev tožniku očitanih kršitev. Na podlagi tega izreka je sicer moč ugotoviti, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala po 4. alineji 110. člena ZDR-1, ne pa tudi, s čim je kršil pogodbene obveznosti po 36. členu ZDR-1. Tako iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhajajo razlogi, zaradi katerih je tožena stranka štela, da je tožnik storil takšne kršitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve pravilno obrazložilo, zakaj v obravnavanem primeru niso podani razlogi, zaradi katerih delodajalcu ne bi bilo potrebno tožniku omogočiti zagovora. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je tožnik razdolžil, da na delo ni več prišel, da je tajnici izjavil, da ne želi več delati, še ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožniku zagovor omogočila. Tožnik namreč toženi stranki ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, kljub temu, da naj bi ga tajnica k temu pozvala, zato razlogi, zakaj brez obvestila toženi stranki ni prihajal na delo, niso bili znani, prav tako pa ni bilo znano dejstvo, da bi toženo stranko o razlogih neprihajanja na delo mogel obvestiti. To pa bi morala tožena stranka razčistiti pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, da bi tožnika seznanila z očitanimi kršitvami in ga pozvala na zagovor. Sodišče prve stopnje je razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da bi tožena stranka tožniku morala omogočiti zagovor, v zadostni meri obrazložilo.

9. Tožena stranka bi morala v izredni odpovedi obrazložiti tudi, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni možno. To je namreč nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Mogoče so bile okoliščine primera za toženo stranko nedvoumne, vendar pa je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita le v primeru, če iz nje izhaja, da so izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.

10. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.