Jedro

Trditev pritožnika, da nepremičnina, ki je predmet izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju, ne spada v zapuščino, ker da je na njej že za življenja zapustnice on pridobil lastninsko pravico na originaren način, pomeni upoštevno pritožbeno novoto, saj tega dejstva, spričo procesnega postopanja sodišča prve stopnje, ki je izdalo izpodbijani sklep brez nove zapuščinske obravnave, pritožnik opravičljivo ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Na pritožbeni stopnji je prišlo do situacije, ko je med dediči nastal spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. To vprašanje pa terja napotitev dedičev na pravdo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje določilo kot dediče pozneje najdenega premoženja - nepremičnine, vpisane v vl. št. 149 k.o. - zapustničina brata P.R. in J.R., vsakega do ene idealne tretjine, ter zapustničine nečake S.Š., M.K. in F. Š., vsakega do ene idealne devetine, v istem sklepu pa je ugotovilo tudi vrednost dodatne zapuščine in od te odmerilo dedičem njihovo taksno obveznost ter odredilo ustrezne zemljiškoknjižne vpise. Tako je odločilo na podlagi že pravnomočnega sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne 13.4.1979, opr. št. D 1118/79-4, sklicujoč se pri tem na določbe 221. člena Zakona o dedovanju (ZD).

Zoper tak sklep sodišča prve stopnje je dedič F.Š. vložil pritožbo. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ki bi jih uveljavljal, izrecno ne navaja, sicer pa zatrjuje, da dodatna zapuščina - nepremičnina, vpisana v vl. št. 149 k.o., ne spada v zapuščino po pokojni J.R., saj je že v letu 1946 prišlo do prenosa te nepremičnine na sestro zapustnice - pritožnikovo mater M.Š., roj. R., ki je od tega leta dalje obdelovala vse prenešene nepremičnine - med ostalimi tudi tisto, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Tako pritožnik kot tudi obe njegovi pravni prednici so živeli v dobri veri, da je sporna nepremičnina prešla v last pritožnikove matere, ki jo je imela v dejanski posesti od leta 1946 dalje. Vsi dediči v vlogi, naslovljeni na sodišče dne 23.7.1999, torej pravilno ugotavljajo, da so šele julija 1999 ugotovili, da je po zemljiškoknjižnih podatkih J.R., lastnica te nepremičnine, saj tega prej ni vedel niti pritožnik, ker je živel v dobri veri, da je tudi ta nepremičnina, ki so jo imeli v posesti in obdelovali njegova mati in pozneje on, od leta 1946 dalje njegova last. Zato meni, da je to nepremičnino priposestvoval in da ne spada v zapuščino po pokojni J.R.. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik v pritožbi navaja, da nepremičnina, ki je predmet izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju, ne spada v zapuščino po pokojni J.R., ker da je na njej še za življenja zapustnice on pridobil lastninsko pravico na originaren način. Ta njegova trditev pomeni pritožbeno novoto - in to upoštevno v pomenu določbe prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 163. členom ZD, saj tega dejstva spričo postopanja sodišča prve stopnje po določbi 1. odst. 221. člena ZD, ki je izdalo izpodbijani dodatni sklep o dedovanju brez nove zapuščinske obravnave, ni mogel (brez svoje krivde) navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako je na pritožbeni stopnji prišlo do situacije, ko je med dediči nastal spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino in ki ga je treba spričo učinkov pravnomočnega sklepa o dedovanju (ki po določbi 220. člena ZD veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku) razrešiti po pravilih iz 212. člena ZD. Zato je bilo treba izpodbijani sklep na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. člena ZD razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem ob treba opraviti zapuščinsko obravnavo in nato po potrebi v nadaljevanju postopati po pravilih iz že navedene določbe 212. člena ZD.