Jedro

Kadar je kdo po materialnem pravu v celoti sam dolžan izpolniti določeno obveznost, ni odločeno v njegovo škodo, če je po sodni odločbi dolžan to obveznost solidarno z njim izpolniti še kdo tretji. Namreč tako naložena izpolnitev je zanj blažja, ker je v obsegu morebitne izpolnitve tretjega sam prost tega dela obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožnici 2,833.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1997 dalje do plačila in stroške postopka, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta toženca kupila tožničin avtomobil, da pa kupnine nista plačala.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo ter je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo, odločitev o obveznosti prvega toženca pa je delno spremenilo, tako da je ta toženec dolžan znesek 2,833.500 SIT plačati solidarno z B. B., ki je že obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 261/98, da mora plačati B. G. 3,720.000 SIT. V preostalem delu je pritožbo prvega toženca zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je vložil revizijo toženec B. G. (naprej toženec). V reviziji je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev materialnega zakona ter predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi in tožba zavrže. Čeprav B. v tem primeru ni bil direktno pooblaščen s strani upnika, da sprejme kupnino to je izpolnitev obveznosti, je vendar toženčeva izpolnitev veljavna, ker se je upnik posluževal tretjega. Iz navedenega razloga je sodišče zmotno uporabilo določilo 305. člena ZOR. Sodišče je napačno uporabilo tudi določilo 814. člena ZOR, ki je uporabljivo le pri gospodarskih poslih. V tem primeru pa nobena od strank ni bila gospodarski subjekt. Solidarna odgovornost se lahko vzpostavlja le s pogodbo. Ker take pogodbe tu ni bilo, ni mogla biti vzpostavljena solidarna obveznost toženca in B. B. Sodba se tudi ne bi smela nanašati na B. B., ker ni bil stranka v postopku ter je sodišče s svojim ravnanjem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo v kazenskem postopku zoper B. B. ugodeno tožničinemu premoženjskopravnemu zahtevku, sodišče ne bi smelo ponovno odločati o istem zahtevku, saj gre za že razsojeno zadevo. V kazenski zadevi se je obravnaval isti historični dogodek kot v tej pravdi ter sta zato sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana pravnomočna sodba temelji na naslednjih ugotovitvah: B. B. je 14.05.1997 prodal tožničin osebni avtomobil tožencu in od njega prejel kupnino. Toženec je zatem ta avtomobil prodal svoji firmi Pr. d.o.o., ta pa firmi P., ki je prodala vozilo tretjemu. Za prodajo avtomobila in prejem kupnine je bil s strani tožnice pooblaščen le toženec, ki kupnine ni izročil tožnici ampak B. B., ki ni bil pooblaščen prodati avtomobil in ne prejeti kupnino (šesta stran sodbe sodišča prve stopnje). B. B. je bil v zvezi z obravnavanim dejanjem v kazenskem postopku in zaradi še drugih kaznivih dejanj obsojen na prostostno kazen ter po določilu drugega odstavka 105. člena ZKP med drugim na plačilo zneska 3,720.000 SIT tožnici zaradi odsvojenega spornega avtomobila (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 03.03.2000, opr. št. I K 261/98). Vrednost tožničinega avtomobila je bila v pravdnem postopku ocenjena na 2,833.500 SIT. Na podlagi takih ugotovitev je bil v postopkih na nižjih stopnjah sojenja sprejet zaključek, da je toženec kupil avtomobil od tožnice in da ji je zato dolžan plačati kupnino v znesku 2,833.500 SIT. Z izročitvijo kupnine B. B., toženec ni pravilno izpolnil svoje obveznosti do tožnice.

Svojo odločitev sta sodišči nižjih stopenj oprli na prvi odstavek 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), na prvi odstavek 305. člena in na 814. člen ZOR, odločitev o solidarni obveznosti pa na 414. člen ZOR.

Po presoji revizijskega sodišča toženčeva revizija ni utemeljena, ker niso bile zagrešene v reviziji uveljavljane kršitve procesnega ali pa materialnega zakona.

K procesnopravnim razlogom: Toženec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva navedena kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Do druge kršitve pa pride, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljani revizijski razlogi ne utemeljujejo nobene od navedenih kršitev. Z drugim odstavkom 339. člena ZPP so namreč sankcionirane take procesne kršitve, ki so bile v določenem postopku zagrešene zoper stranke postopka. Domnevne kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa naj bi bile v tem primeru zagrešene zoper B. B., ki ni bil stranka postopka. Že ta ugotovitev izključuje možnost nastanka očitane kršitve (da se posebej ne opozarja še na pomanjkanje toženčevega pravnega interesa za uveljavljanje takih kršitev). V zadevi pa tudi ne more iti za že razsojeno stvar kot neutemeljeno uveljavlja revizija (in kar naj bi predstavljalo kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Predpostavka že razsojene zadeve je obstoj pravnomočne sodbe med istima strankama o istem zahtevku (319. člen ZPP). V tem primeru je bilo pravnomočno razsojeno (v kazenskem postopku) o tožničinem premoženjskopravnem zahtevku v zvezi s spornim avtomobilom le zoper B. B. Ker revizija ne zatrjuje, da je bilo izven tega spora že pravnomočno odločeno o sporu med pravdnima strankama, obravnavana postopkovna kršitev ni mogla biti zagrešena.

K materialnopravnim razlogom: Ugotovljeno je bilo, da B. B. ni imel tožničinega pooblastila za prodajo avtomobila in sprejem kupnine zanj, temveč zgolj nalogo, da spravi v stik prodajalca in kupca (v smislu posredovanja). Nadalje pa je bilo še ugotovljeno, da je tožničin avtomobil prodal toženec in da kupnine ni izročil tožnici (ampak nepooblaščeno B. B.) in da tožnica ni prejela kupnine. Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj pravilno razsodili, da mora toženec plačati tožnici kupnino 2.833.500 SIT (ki po višini med postopkom ni bila sporna). Taka odločitev ima podlago v prvem odstavku 454. člena ZOR (po katerem mora kupec plačati prodajalcu kupnino) in v prvem odstavku 305. člena ZOR (po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku). S tako odločitvijo je potrjen nadaljnji zaključek, da toženec svojih obveznosti do tožnice ni izpolnil, če je kupnino izročil B. B. (ki za prejem kupnine ni bil pooblaščen). Pri tem sta sodišči nižjih stopenj pravilno poudarili, da bi toženec veljavno izpolnil obveznost do tožnice s pomočjo B. le v primeru, če bi imel B. njeno pismeno pooblastilo ( v smislu 815. člena ZOR, kateri člen je v sodbah nižjih sodišč pomotno označen kot 814). V zvezi z drugačnimi revizijskimi izvajanji je poudariti, da določbe o posredovanju niso izključene za pogodbena razmerja fizičnih oseb ter da sta sodišči nižjih stopenj uporabili navedeno zakonito določilo očitno zato, ker se je toženec skliceval na posredniško vlogo B. (šesta stran sodbe sodišča prve stopnje).

Pravilno je revizijsko izhodišče, da imajo solidarne obveznosti praviloma podlago v dogovorih (414. člen ZOR). Ni pa razumljivo revidentovo nasprotovanje odločitvi sodišča druge stopnje, ki je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in sicer tako, da je po spremenjeni odločbi toženec dolžan izpolniti svojo obveznost "solidarno z B. B., ki mu je s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani.... naloženo, da je dolžan B. G. plačati znesek 3,720.000 SIT". Razumljivo ni iz naslednjega razloga: kadar je kdo po materialnem pravu v celoti sam dolžan izpolniti določeno obveznost (kot jo je toženec v tem primeru), ni odločeno v njegovo škodo, če je po sodni odločbi dolžan to obveznost solidarno z njim izpolniti še kdo tretji. Namreč tako naložena izpolnitev je za toženca blažja, ker je v obsegu morebitne izpolnitve tretjega sam prost tega dela obveznosti. Tako naložena obveznost zanj ni težja, pojasnjuje pa med drugim, da ima tožnica pravico le do ene izpolnitve (čeprav temelji na dveh različnih podlagah).

Končno je potrebno pojasniti še, da sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da se je tožnica pri izpolnjevanju pogodbe posluževala tretjega, ampak nasprotno, da B. B. ni pooblastila za prejem kupnine. Prav tako nista ocenili, da bi bilo toženčevo plačilo B. nično, ampak da toženec svoje obveznosti ni izpolnil proti tožnici (pri čemer ni ocenjevalo razmerja med tožencem in B., ki ni bilo predmet te pravde).

V skladu z obrazloženimi razlogi, ki niso potrdili v reviziji uveljavljanih kršitev, je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).