Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo dnevnic delno ni utemeljen za obdobje, za katero je tožena stranka z blagajniškimi izpiski dokazala, da je tožniku zahtevane zneske že plačala.

Ker je tožnik zahteval plačilo zneskov, glede katerih so v času veljavnosti 376. člena OZ zakonske zamudne obresti že dosegle glavnico, se je obrestovanje teh zneskov tedaj ustavilo in do višjih (nad višino glavnice) zakonskih zamudnih obresti ni upravičen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, dokler ne dosežejo glavnice, višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti se zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati dnevnice za obdobje od januarja 2000 do vključno decembra 2000 v znesku 993,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, v osmih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 508,91 EUR, v osmih dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zamudnimi obrestmi. Navaja, da tožena stranka ni predložila nobenega niti najmanjšega novega dokaza, ki bi sodišču lahko služilo za delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Blagajniški izdatki in prejemki, ki so bili podlaga za odločitev sodišču, so nepodpisani s strani tožnika. Dejansko gre za ponarejene blagajniške dokumente, saj je potrebno vsak blagajniški prejemek oziroma izdatek podpisati. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi tožnika z dne 30. 10. 2006, ko je izpovedal, da so takšne bianco liste iztrgane iz bloka podpisovali tudi ob prejemu plač, zato se do tega podpisa ni mogel opredeliti. Dokazno breme za izplačilo potnih stroškov je na strani delodajalca in ne delavca. Po mnenju tožnika ponarejanje blagajniške dokumentacije dokazujejo tudi datumi blagajniških izdatkov in prejemkov, ki se glasijo prav vsi na isti dan. Tožniku se tudi postavlja vprašanje, ali se akontacija nanaša na točno določene potne naloge, ki so označeni s številom na blagajniškem izdatku in zakaj je potem potreba po tem, da se izplačuje akontacija in ne potni nalogi. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek v višini 686,44 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo 993,16 EUR s pp, kot neutemeljen zavrne, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik prejel zneske, ki izhajajo iz blagajniških listin, vendar ni upoštevalo, koliko je prejel tožnik izplačanega v letu 2000 za dnevnice. Nepravilno je zaključilo, da je na podlagi blagajniških listin prejel izplačane dnevnice za tiste mesece, ki so bili pred izplačilom, ostalih dnevnic pa ne. Tožena stranka je z blagajniškimi prejemki in izdatki ter računovodskim izpisom blagajniškega poslovanja dokazala, da je tožnik v letu 2000 prejel izplačano 339.459,50 SIT, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik prejel samo dnevnice za mesece januar, februar, marec, maj in julij 2000 v skupnem znesku 164.500,00 SIT oziroma 686,45 EUR. Znesek izplačanih potnih stroškov v letu 2000 ni samo izplačilo iz blagajne na dan obračuna potnih stroškov, ampak seštevek zneskov po blagajniških izdatkih. Iz predložene blagajniške dokumentacije izhaja, da je tožnik v letu 2000 zadnjič obračunal potne stroške v mesecu avgustu. Zakaj jih kasneje ni več, sta lahko dva razloga, ali ni predložil nobenega obračuna in potrjenega potnega naloga v izplačilo, ali pa je opravil delo v okviru rednega delovnega časa, kot je bilo planirano. Sodba je nerazumljiva, ker ni naveden še sporen znesek, ki ga je sodišče zavrnilo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialnega prava glede glavnega zahtevka, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v kolikor ne navaja drugače. V zvezi s pritožbenimi navedbami odgovarja.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da tožena stranka ni izkazala, da bi tožniku izplačala dnevnice za mesece januar, februar, marec, maj in julij 2000, saj to izhaja iz blagajniških potrdil, in sicer blagajniških izdatkov in prejemkov, ki se nahajajo v prilogah spisa B2. Dejstvo, da ni tožnikovega podpisa na blagajniških prejemkih in izdatkih, ne pomeni, da so to neverodostojne listine, kot to zatrjuje tožnik. Kajti v tem primeru bi tožena stranka ponarejala tudi dokumentacijo v svojo škodo, s katero je dokazano, da je tožnik vračal akontacijo v blagajno tožene stranke, kar pa je povsem nerazumno. Da je dokumentacija verodostojna izhaja tudi iz računalniških izpisov za iste datume, iz katerih izhajajo vplačila in izplačila za tožnika v enakih zneskih, kot so navedeni v blagajniških prejemkih in izdatkih. Poleg tega pa je tožena stranka vodila še posebne evidence, na katerih so se tožniki podpisovali istega dne, kot so bili izdani blagajniški izdatki in prejemki. Dejstvo, da na teh evidencah, kjer so lastnoročni podpisi delavcev, ni zapisano, kakšne zneske so tega dne delavci prejeli oziroma vrnili v blagajno, ne vpliva na samo verodostojnost blagajniške dokumentacije. Dejstvo, da se tožnik ne spominja, kaj je v teh dneh, ko je podpisal evidenco tožene stranke prejemal, ne pomeni, da tožena stranka tožniku ni izplačala zneskov po blagajniških izdatkih. Zato so pritožbene navedbe o neverodostojnosti dokumentacije in da tožnik sploh ni prejel nič iz naslova dnevnic v spornem obdobju, neutemeljene.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, da bi sodišče moralo upoštevati vse izplačane zneske v letu 2000, kot poplačilo dnevnic za celo leto, čeprav je bil zadnji blagajniški izdatek izplačan dne 2. 8. 2000. Nerazumno je, da bi že 2. 8. 2000 tožena stranka izplačala dnevnice za obdobje po tem datumu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se blagajniški izdatki nanašajo na obdobja pred izplačilom in ne na kasnejša obdobja. Pritožbeno navajanje, da je iz blagajniških izdatkov razvidno, na katere potne naloge se le-ti nanašajo, pa je pritožbena novota, ki je v pritožbi ni več mogoče upoštevati.

Je pa ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o teku zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila in ni upoštevalo določbe 286. člena Obligacijskega zakonika, ki je določal (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), da so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) odločilo, da se navedena določba uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 1. 2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji), ki ni omejeval teka zamudnih obresti. Pri vseh terjatvah je torej potrebno upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, in sicer do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A - Ur. l. RS, št. 40/2007), ki v 1. členu črta določbo 376. člena OZ, tako da prepoved "ultra alterum tantum" ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382. a člena OZ). Zneski, katere je prisodilo sodišče prve stopnje, so zapadli najkasneje 15. 1. 2001 in so tako zamudne obresti na te zneske do 22. 5. 2007 že presegle glavnico, zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugoditi in odločiti, da zakonske zamudne obresti tečejo od zapadlosti do dneva, ko dosežejo glavnico in v ostalem višji obrestni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Za tako odločitev je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, in sicer tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu in še to ob preizkusu po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) moralo odločiti tudi o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo, saj zahtevki, o katerih je pravnomočno razsojeno s predmetno sodbo, ne presegajo zneska, za katerega je revizija dovoljena po določbah ZPP (2. odstavek 367. člena ZPP). V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.