Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da za odločitev o pobotnem ugovoru in o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi sama po sebi zadostuje presoja, da je tožena stranka s kompenzacijsko pogodbo priznala, da njena terjatev do tožeče stranke v višini 246.527,14 EUR iz naslova DDV, plačanega po Pogodbi o finančnem leasingu št. 1005172, ki je bila kasneje razdrta, ne obstaja, je napačen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v dajatvenem delu točke II/1 izreka in v celoti v točkah II/2 ter II/3 izreka razveljavi ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke zoper preostali del točke II/1 izreka se zavrne in se v ugotovitvenem delu točke II/1 sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbama pravdnih strank zoper stroškovno odločitev (4. odstavek točke II. izreka sodbe) se ugodi, odločitev v tem obsegu razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo na znanje umik tožbe tožeče stranke za znesek 17.651,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 07. 2007 dalje do plačila in v tem obsegu razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 63735/2009 z dne 19. 05. 2009, ter v tem delu pravdni postopek ustavilo (točka I. izreka odločbe). S sodbo je: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 63735/2009 z dne 19. 05. 2009 vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka U.P. d.o.o., dolžna plačati tožeči stranki N., d.o.o., znesek 73.844,34 EUR z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od 02. 08. 2007 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 91,00 EUR z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od 19. 05. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka II/1 izreka odločbe); ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 91.495,92 EUR (točka II/2 izreka odločbe); zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) N., d.o.o., je dolžna plačati toženi stranki (po nasprotni tožbi tožeči stranki) U., d.o.o., znesek glavnice v višini 155.031,22 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2008 dalje do plačila in tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka), je dolžna plačati toženi stranki (po nasprotni tožbi tožeči stranki) stroške postopka, vse v 15. dneh pod izvršbo,“ (točka II/3 izreka odločbe); odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.163,25 EUR, v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek točke II. izreka odločbe).

2. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper stroškovno odločitev. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in smiselno predlaga, naj pritožbeno sodišče njenemu predlogu za povrnitev stroškov v celoti ugodi. Priglasila je stroške pritožbe.

4. Pritožbi sta bili pravilno vročeni pravdnima strankama v odgovor. Tožeča je na pritožbo tožene stranke odgovorila in priglasila stroške odgovora. Tožena stranka pa na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Pritožba tožene stranke zoper sodbo je delno utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek dne 18. 03. 2011 (sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti, St 1371/2010-9). Ker so bila vsa procesna dejanja v pritožbenem postopku opravljena že pred tem datumom, so podani pogoji za izdajo odločbe pritožbenega sodišča (2. odstavek 207. člena ZPP). Vendar pa bo sodišče prve stopnje moralo v novem postopku upoštevati dejstvo, da je bil postopek po zakonu z dnem 18. 03. 2011 prekinjen in da se bo lahko nadaljeval šele pod pogoji iz 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

7. Tožena stranka s pritožbo graja odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru in nasprotni tožbi. Pri tem predvsem nasprotuje materialnopravni oceni, da okoliščine obstoja vzajemne terjatve med toženo stranko in K., d.o.o., ter sklepanja kompenzacijske pogodbe niso pravno relevantne zaradi ugotovitve, da je tožena stranka veljavno podpisala kompenzacijsko pogodbo.

8. Tožena stranka s pritožbo konkretno ne graja odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku. Zato se je pritožbeno sodišče omejilo na uradni pritožbeni preizkus (350. člen ZPP) in ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče glede odločitve pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), materialno pravo pa je pravilno uporabilo. Ker pa je pritožba tožene stranke utemeljena v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, je pritožbeno sodišče moralo poseči v dajatveni del točke II/1 izreka sodbe in tega potrditi le v ugotovitvenem delu (točka II. izreka te odločbe).

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pobotni ugovor in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi iz razloga, ker je terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko iz naslova preplačanega DDV po Pogodbi o finančnem leasingu št. 1005172 za znesek 246.527,14 EUR s kompenzacijsko pogodbo ugasnila. Materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke, da je tožnica brez soglasja oziroma predhodnega vedenja toženke obračunsko financirala obveznost plačila DDV po pogodbi št. 1005172 z denarjem tožene stranke in da je iz tega razloga K., d.o.o., dne 22. 10. 2007 (po obračunu) toženki v podpis posredoval podpisano in pečateno posojilno pogodbo št. KH-009/2007, ki je toženka ni podpisala (zato po njenem mnenju kompenzacijska pogodba z dne 16. 10. 2007 ni veljavna), preveč pavšalne za obravnavo, je napačna.

10. Tožena stranka je tekom postopka ves čas zatrjevala, da obveznost, ki naj bi jo sama imela do K., d.o.o., v znesku 246.527,14 EUR, ne obstoji, da Posojilne pogodbe KH-009/2007 (kot posojilodajalka) nikoli ni podpisala, saj nikoli ni bilo nobenega govora o tem, da naj bi tožena stranka po novi leasing pogodbi s K., d.o.o., financirala plačilo DDV. Njene trditve je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke S. P., zaslišan na naroku dne 08. 11. 2010. Zato bi jih sodišče prve stopnje moralo preveriti, saj so po oceni pritožbenega sodišča dovolj konkretne za ugovor neobstoja vzajemnih terjatev med strankami kompenzacijske pogodbe. Prav zatrjevana dejstva pa predstavljajo pravno pomembna dejstva za odločitev, ali je pogodba o kompenzaciji (priloga A25) veljavna.

11. Pogodba o kompenzaciji sodi v izpolnitveno fazo pogodbenega razmerja, ker pomeni enega izmed (drugih) možnih načinov prenehanja (vzajemnih) obveznosti. V konkretnem primeru so stranke podpisale kompenzacijsko pogodbo 16. 10. 2007 (A 25). Podpis tovrstne pogodbe po oceni pritožbenega sodišča ne ustanavlja novih obveznosti, temveč (praviloma) ugaša obstoječe. Predpostavka za tovrstno prenehanje obveznosti je zato obstoj vzajemnih istovrstnih terjatev oziroma obveznosti. Če teh ni, tudi do njihovega vzajemnega prenehanja ne more priti (1). Zaključek sodišča prve stopnje, da za odločitev o pobotnem ugovoru in o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi sama po sebi zadostuje presoja, da je tožena stranka s kompenzacijsko pogodbo priznala, da njena terjatev do tožeče stranke v višini 246.527,14 EUR iz naslova DDV, plačanega po Pogodbi o finančnem leasingu št. 1005172, ki je bila kasneje razdrta, ne obstaja, je zato napačen. Sodišče mora preveriti obstoj pogojev za sklenitev kompenzacijske pogodbe, med drugim obstoj medsebojnih (vzajemnih) obveznosti strank te pogodbe, saj je prav to med strankama sporno. Tega v konkretnem primeru, kljub ugovorom tožene stranke, ni storilo.

12. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo pravnoodločilnega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pa glede na naravo in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more dopolniti samo (355. člen ZPP). V zvezi z ugotavljanjem obstoja okoliščin o podpisu posojilne pogodbe med toženo stranko in K., d.o.o., in dogovora pravdnih strank o financiranju K., d.o.o., za DDV pri sklepanju nove pogodbe o finančnem leasingu (namesto pogodbe št. 1005172) sta pravdni stranki predlagali dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče razveljavilo dajatveni del točke II/1 izreka sodbe, saj je slednji odvisen od odločitve sodišča o pobotnem ugovoru (91.495,92 EUR), in točko II/2 izreka (odločitev o pobotnem ugovoru) ter točko II/3 izreka sodbe (odločitev o nasprotni tožbi – plačilo 155.031,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2008 dalje do plačila) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navodila za ponovljeni postopek so razvidna iz gornje obrazložitve.

14. Zaradi odločitve o pritožbi tožene stranke in posledične delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari, je pritožbeno sodišče moralo na pritožbi obeh pravdnih strank razveljaviti tudi odločitev o stroških (točka III. izreka).

15. Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih II/1 (dajatveni del), II/2, II/3 in 4. odstavku II. točke izreka sodbe razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

(1) Primerjaj: VSL sklep I Cpg 1087/2005 z dne 01. 02. 2007.