Jedro

Skladno s pogodbenimi in zakonskimi določili mora dajalec kredita pred izjavo o razdoru pogodbe oziroma pred zahtevkom za plačilo vseh obrokov pred njihovo zapadlostjo kreditojemalcu – potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Takšno obvestilo ima naravo pravnoposlovne volje in v skladu s splošnim pravilom učinkuje s trenutkom, ko ga naslovnik prejme (prejemna teorija). Namen dodatnega primernega roka 15 dni je potrošniku ponuditi zadnjo možnost za izpolnitev pred prenehanjem pogodbe, zato mora takšno obvestilo prejeti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka delno razveljavi za obresti od 31.092,62 EUR za čas od 18. 03. 2009 do 26. 05. 2009 in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu 1. točke izreka in v 2. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. VL 63432/2009 z dne 18. 05. 2009 ostane v celoti v veljavi (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.634,67 EUR in sodno takso v višini 735,00 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 15 – dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložil pritožbo toženec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo vse pravdne stroške toženca, vključno s stroški pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 – dnevnega roka dalje do plačila.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je za ugotavljanje funkcionalne pristojnosti višjega sodišča odločilno, katero sodišče na prvi stopnji je o zadevi dejansko odločalo in ne katero sodišče je po zakonu stvarno in krajevno pristojno za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka (N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 208). V konkretnem primeru je o zadevi kot o gospodarskem sporu odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je posledično podana pristojnost naslovnega sodišča. Ker pa je toženec fizična oseba, ki ni oseba iz 481. člena ZPP ali 482. člena ZPP, niti ne gre za spor iz 483. člena ZPP, zanj ne veljajo pravila o postopkih v gospodarskih sporih, zato je pritožbeno sodišče pri odločanju uporabilo določbe rednega civilnega pravdnega postopka.

6. Pravdni stranki sta dne 11. 10. 2004 v zvezi s kreditiranjem nakupa vozila AUDI A4 1.9 TDI sklenili kreditno pogodbo št. 50280 (priloga B2), s katero je tožnica tožencu kot kreditojemalcu odobrila in nakazala znesek kredita v višini 24.985,43 EUR, toženec pa se je zavezal kredit vrniti v 60 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer bi zadnji obrok zapadel v plačilo dne 01. 10. 2009. Ker toženec svojih obveznosti po sklenjeni pogodbi ni redno poravnaval, in sicer je na dan 19. 02. 2009 tožnici dolgoval 1.304,69 EUR (konto kartica na prilogi A4), mu je tožnica poslala opomin (priloga A5), s katerim ga je skladno z 8. točko pogodbenih pogojev kreditne pogodbe pozvala, naj dolgovani znesek plača v 15 dneh, sicer ga bo sodno izterjala. Ker se toženec na opomin ni odzval, je pogodbo dne 18. 03. 2009 enostransko razdrla (priloga A6).

7. Pravdni stranki sta dne 24. 10. 2005 sklenili tudi kreditno pogodbo št. 56434 (priloga A9), s katero je bil tožencu odobren in nakazan kredit v višini 29.718,24 EUR. Zadnji od 60 mesečnih obrokov bi v plačilo zapadel dne 01. 10. 2010. Ker toženec svojih obveznosti po pogodbi ni redno poravnaval, in sicer je na dan 19. 02. 2009 tožnici dolgoval znesek 1.569,05 EUR (konto kartica v prilogi A12), ga je tožnica z opominom (priloga A13) pozvala, da dolgovani znesek plača v 15 dneh; ker pa se toženec na opomin ni odzval, je dne 18. 03. 2009 enostransko razdrla pogodbo (priloga 14).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec na naroku dne 20. 10. 2010 zatrjeval, da ni prejel ne opomina z dne 19. 02. 2009 z določenim 15 - dnevnim rokom za plačilo zapadlih obveznosti ne obeh obvestil o odstopu tožnice od pogodbe z dne 18. 03. 2009. Tožnica je na to odgovorila, da je tako opomin pred tožbo kot tudi obe obvestili o prekinitvi pogodbe tožencu poslala priporočeno in sodišču prve stopnje predlagala, da ji določi rok 30 dni za predložitev originalnih potrdil. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo.

9. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kako in s čim je tožnica razdrla kreditni pogodbi, ni utemeljena. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je tožnica pogodbi predčasno prekinila dne 18. 03. 2009, torej z dopisoma na prilogah A6 in A14. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče poudarja, da za odstopno izjavo posebna oblika ali kakšna druga obličnost ni predpisana. Toženec je bil z odstopom od obeh pogodb (v primeru da odstopne izjave z dne 18. 03. 2009 res ni prejel) najkasneje seznanjen s prejemom predloga za izvršbo z dne 15. 05. 2009 (podobno tudi VSL sklep II Cp 1353/2009 z dne 02. 09. 2009). Iz tega razloga se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z dejstvom, ali sta bili odstopni izjavi z dne 18. 03. 2009 tožencu dejansko vročeni ali ne, zato je v tem delu povsem pravilno zavrnilo dokaz tožnice po predložitvi listin kot nepotreben in tožbenemu zahtevku kar se tiče glavnice v višini 31.092,62 EUR ugodilo.

10. Po mnenju pritožbenega sodišča pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje kar se tiče obrestnega dela zahtevka, saj ugovora (ne)vročitve opomina pred tožbo z dne 19. 02. 2009 s strani toženca sploh ni presojalo. Po 8/b. členu Pogodbenih pogojev obeh kreditnih pogodb in 2. odstavku 13. člena ZPotK mora namreč dajalec kredita pred izjavo o razdoru pogodbe oziroma pred zahtevkom za plačilo vseh obrokov pred njihovo zapadlostjo kreditojemalcu – potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Takšno obvestilo ima naravo pravnoposlovne volje in v skladu s splošnim pravilom učinkuje s trenutkom, ko ga naslovnik prejme (prejemna teorija). Namen dodatnega primernega roka 15 dni je potrošniku ponuditi zadnjo možnost za izpolnitev pred prenehanjem pogodbe, zato takšno obvestilo mora prejeti (Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 574). V primeru, da potrošnik oporeka prejemu takšnega obvestila (kot v konkretnem primeru), je breme dokazovanja prejema na dajalcu kredita – tožnici. Glede na to, da je toženec prejemu obvestila oporekal šele na naroku dne 20. 10. 2010, tožnica ni bila dolžna original potrdila predložiti pred tem datumom, zato je njen dokazni predlog, podan na prvem naroku, (kljub načelnemu mnenju, da je treba listine do prvega naroka že predložiti in ne zgolj predlagati v predložitev) pravočasen. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja glede obrestnega dela zahtevka moralo dokaznemu predlogu tožnice ugoditi in dejstvo (ne)vročitve obvestila ugotavljati. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka delno razveljavilo za obresti od 31.092,62 EUR za čas od 18. 03. 2009 (dan zapadlosti) do 26. 05. 2009 (dan, ko je toženec prejel predlog za izvršbo) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu 1. točke izreka in v 2. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 2. točko 365. člena ZPP).

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je toženec opomin z dne 19. 02. 2009, s katerim mu je bil določen rok 15 dni za plačilo zapadlih obveznosti, prejel ali ne. V zvezi s tem bo moralo ugoditi dokaznemu predlogu tožnice po predložitvi original potrdila v roku 30 dni in s tega vidika ponovno presoditi, ali je tožbeni zahtevek utemeljen v celoti, torej tudi v obrestnem delu zahtevka.

12. Ker je toženec uspel s pritožbo zgolj v sorazmerno majhnem delu, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).