Jedro

Načelo proste presoje dokazov pomeni, da pravo ne predpisuje izbire dokaznih sredstev, s katerimi lahko stranka določeno dejstvo dokazuje. Izpovedb stranke zato nima apriori manjše dokazne vrednosti kot ostali dokazi.

Izpovedbo tožnice, da se ji je po krioterapiji stanje poslabšalo, potrjuje tudi mnenje izvedenke, ki ni izključila možnosti, da je poslabšanje tožničinega stanja lahko posledica tega posega. Zato je med poslabšanjem tožničinega stanja in protipravnim ravnanjem zdravnika podana vzročna zveza.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 2.000,00 EUR, v III. točki izreka glede pravdnih stroškov pa se odločitev spremeni tako, da se prisojeni stroški znižajo za znesek 779,06 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 222,00 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati odškodnino v višini 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2008 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.404,56 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti ter plačilo pravdnih stroškov naloži tožnici. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici odgovarja krivdno, z obrnjenim dokaznim bremenom. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti namreč podane vse štiri procesne predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z ugotavljanjem škode oprlo zgolj na izpoved tožnice in ni uporabilo določila 8. člena ZPP, saj ni presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha dokaznega postopka sprejelo dokazno oceno. To pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje navaja, da ga je tožnica prepričala, da se je njeno stanje po opravljeni krioterapiji poslabšalo, ni pa zavzelo stališča do mnenja izvedenke, ki je med drugim pojasnila tudi, da bi do takšnih sprememb, kot so pri tožnici, lahko prišlo zaradi poslabšanja bolezenskega stanja ali zaradi posega krioterapije, da pa se bolj nagiba k temu, da gre za poslabšanje bolezenskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je v nasprotju z objektivnim mnenjem strokovnjaka nekritično verjelo tožnici, da se je njeno stanje po opravljeni krioterapiji poslabšalo. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da pred posegom krioterapije tožnice ni videla niti priča Z. A., niti izvedenka, tožnica pa brez razloga ni pravočasno v spis vložila fotografije pred posegom krioterapije, da bi se lahko primerjalo stanje kože na obrazu pred in po posegu. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedbe dr. Z. A., ki je tožnico prvič videl po posegu dne 5. 10. 2007 in je izpovedal, da ne more z gotovostjo vedeti, ali so spremembe, ki jih je takrat videl, bile prisotne na tožničini koži že pred posegom. Po mnenju tožene stranke tožnica tako ni uspela z gotovostjo dokazati, da je po posegu krioterapije sploh prišlo do poslabšanja stanja njene kože. Če pa bi sodišče verjelo tožeči stranki, da je po posegu prišlo do poslabšanja kože, pa tožena stranka izpostavlja, da tožeča stranka ni strokovnjak s področja dermatologije, da bi lahko ocenila, ali je prišlo do poslabšanja kože ravno zaradi tega posega in ne zaradi poslabšanja bolezenskega stanja. Po mnenju izvedenke, ki je edina objektivna priča in strokovnjak s področja dermatologije, pa je do poslabšanja prišlo prej zaradi poslabšanja bolezenskega stanja kot posega. Pritožnica v pritožbi med drugim obsežno povzema izpovedbo in tudi pisno izjavo dr. Ž.. Poudarja, da je izpolnitev pojasnilne dolžnosti dokazana z izvidom z dne 7. 2. 2006 in z zaslišanjem priče dr. Ž.. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da dr. Ž. tožnici v okviru metode zdravljenja ni predstavil možnih komplikacij v zvezi z izbrano metodo zdravljenja. Izjava dr. Ž. potrjuje, da je tožnici natančno obrazložil prednosti in nevšečnosti vseh možnih načinov zmanjšanja pigmentacij. Sodišče je priči dr. Ž. pripisalo izgubo kredibilnosti, ker naj bi brez utemeljenega razloga med postopkom spreminjal trditve, saj v izpovedbi v nasprotju z izjavo ni več vztrajal pri tem, da je tožnica izbrala postopek krioterapije. Sploh ni bistveno, ali je prišla tožnica z naročilom, da želi poseg krioterapije, ali ji je to svetoval dr. Ž.. Bistveno je, da se je strinjala s posegom in da ji je dr. Ž. pojasnil posledice posega. Pritožnica ocenjuje, da sta izpoved tožnice in priče dr. Ž. v bistvenem delu, ki se nanaša na običajne komplikacije po posegu in bolečinah, skladni. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dr. Ž. pojasnilno dolžnost kršil, je tako napačna. Prvostopenjsko sodišče je tako napačno ugotovilo, da je tožnici uspelo dokazati obstoj škode in protipravno ravnanje dr. Ž., zato tudi vzročna zveza ne more biti podana. Tudi če bi bilo pritožbeno sodišče prepričano, da je kršitev pojasnilne dolžnosti izkazana, se postavlja vprašanje vzročne zveze med tako kršitvijo in nastankom škode. Vprašljivo je, ali se tožnica kljub podanim pojasnilom vseeno ne bi odločila za poseg. Nikakor pa ne drži stališče sodišča prve stopnje, da če bi zdravnik tožnici korektno pojasnil, da se ji stanje lahko poslabša, da se za poseg ne bi odločila, saj se tako ne bi odločil noben normalen človek. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je storila vse, da bi se zaščitila pred sončnimi žarki in da pigmentacije ni moč pripisati sončenju, kar je v nasprotju z mnenjem izvedenke, ki je navedla, da je zelo težko zagotoviti, da se sončni žarki sploh ne bi prišli do kože. Sodišče je nadalje iz fotografij A13 in A14 zaključilo, da pri tožnici ne gre za problem izpostavljenosti sončnim žarkom, s čimer se je postavilo v vlogo izvedenca. Pritožnica graja tudi višino dosojene odškodnine. Meni, da so bile po posegu telesne bolečine tako neznatne, da denarna odškodnina 800,00 EUR ni upravičena. Znesek 5.000,00 EUR, ki je bil tožnici dosojen iz naslova skaženosti, pa je pretiran in v nasprotju s sodno prakso.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba v večjem delu izpodbija prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je to opravilo vestno, skrbno in natančno. Zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Posledično ni upravičen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka, ker ni uporabilo določila 8. člena ZPP, zaradi česar pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

6. Materialnopravno določilo 147. člena OZ o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Pritožbena navedba, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici odgovarja krivdno, z obrnjenim dokaznim bremenom, ni utemeljena. Krivda delodajalca se namreč domneva, delodajalec pa se lahko svoje odgovornosti za delavca razbremeni, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena OZ).

7. Kot pravilno poudarja pritožba, niti iz mnenja sodne izvedenke medicinske stroke dr. I. P., niti iz pričanja dr. Z. A. ne izhaja, kakšno je bilo stanje tožničine kože na obrazu pred posegom krioterapije, ki ga je izvedel dr. Ž., ki je bil v pogodbenem razmerju z zavarovancem tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje o poslabšanju tožničinega stanja, ki je imela kožne spremembe (rjavkaste pigmentne lise na obrazu – melasmo faciei) že pred posegom, pravilno sklepalo na podlagi tožničine prepričljive izpovedbe, ki je izpovedala, da se je po terapijah krioterapije stanje melasme - kloasme poslabšalo. Zakon o pravdnem postopku je v 8. členu uzakonil načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da pravo ne predpisuje izbire dokaznih sredstev, s katerimi lahko stranka določeno dejstvo dokazuje. To pomeni, da izpovedba stranke nima apriori manjše dokazne vrednosti kot ostali dokazi. Sodišče prve stopnje je sicer glede dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, izvedlo dokaz z izvedenko medicinske stroke, ki pa mnenja o tem, kakšno je bilo stanje tožničine kože pred posegom, ni mogla podati. To pa ne pomeni, da tožnica poslabšanja svojega stanja ne more dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (svojo izpovedbo), kar je tudi storila.

8. Kot izpostavlja pritožba, iz mnenja izvedenke dr. I. P. izhaja, da dopušča, da je do poslabšanja tožničinega stanja prišlo bodisi zaradi posega s krioterapijo bodisi zaradi poslabšanja bolezenskega stanja, pri čemer se bolj nagiba k temu, da gre za poslabšanje bolezenskega stanja. Iz odgovora na tožbo in navedb, ki jih je tožena stranka podala na 1. naroku za glavno obravnavo (list. št. 33) izhaja, da je tožena stranka ugovarjala, da so poškodbe, ki jih tožnica zatrjuje, nastale ob kasnejših opravljenih posegih, ki jih je dr. Ž. opravil po posegu krioterapije 7. 3. 2006. Tožnica je namreč zatrjevala, da ji je dr. Ž. po glavnem posegu 7. 3. 2006 opravil še dva manjša posega krioterapije v D., vendar pa je pri nadaljnjih posegih, kot je izpovedal dr. Ž., šlo zgolj za korekturna posega, glavni poseg pa je bil opravljen 7. 3. 2006 v prostorih zavarovanca tožene stranke. Toženka tako niti ni izrecno zatrjevala, da je do poslabšanja prišlo zaradi bolezenskega stanja tožnice, česar pa s sklicevanjem na izpovedbo dr. P. ne more nadomestiti. Poleg tega izpovedbo tožnice, da se ji je po krioterapiji stanje poslabšalo, potrjuje tudi mnenje izvedenke dr. V. P., ki ni izključila možnosti, da je poslabšanje tožničinega stanja posledica krioterapije. Zato je med poslabšanjem tožničinega stanja in protipravnim ravnanjem tudi vzročna zveza podana. Pritožbeni očitki, ki izpodbijajo obstoj vzročne zveze med opravljenim posegom in poslabšanjem tožničinega stanja, tako niso utemeljeni. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je vprašljivo, ali se ne bi tožnica kljub podanim pojasnilom za poseg vseeno odločila, saj iz njene prepričljive izpovedbe izhaja nasprotno.

9. Glede kršitve pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje pravilno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnice, ki je izpovedala, da ji je dr. Ž. predstavil le pozitivne učinke krioterapije, ne pa tudi možnih posledic, rizikov, med katere pa, kot izhaja iz mnenja izvedenke, sodi tudi pojav hiperpigmentacij. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s kršitvijo pojasnilne dolžnosti. Poleg tega ne drži pritožbena navedba, da sta izpovedbi tožnice in dr. Ž. v delu, ki se nanaša na komplikacije po posegu, skladni. Tožnica je namreč izrecno izpovedala (list. št. 69), da ji dr. Ž. o možnih zapletih ni povedal nič, nič slabega, le veliko dobrega. Če bi ji predstavil tudi možne zaplete, se za poseg sploh ne bi odločila. Tudi iz ambulantnega zapisnika z dne 7. 2. 2006 ne izhaja, da bi dr. Ž. tožnico seznanil z običajnimi riziki posega. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je dr. Ž. kršil pojasnilno dolžnost, zaradi česar je ravnal protipravno.

10. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki graja višino prisojene denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje namreč v premajhni meri upoštevalo okoliščino, da je imela tožnica že pred posegom melasmo, saj se je ravno zaradi teh težav zglasila pri dr. Ž., kar potrjuje tudi ambulantni zapisnik z dne 7. 2. 2006, iz katerega izhaja, da je imela tožnica predvsem v spodnjem delu obraza iregularne, bledo rjavkaste, mestoma eritematozne pigmentne makule, ki mestoma konfluirajo. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je upoštevaje tožničino mladost, naravo njenega poklica in dejstva, da je imela tožnica s hiperpigmetacijo težave že pred posegom, pravična denarna odškodnina zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti 3.000,00 EUR, zato je v tem delu pritožbi ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo za 2.000,00 EUR. Višino prisojne odškodnine zaradi telesnih bolečin v višini 800,00 EUR pritožba graja neutemeljeno. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravno določilo 179. člena OZ glede višine pravične denarne odškodnine, je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 2.000,00 EUR.

11. Sprememba vpliva na odločitev o stroških nastalih pred sodiščem prve stopnje: Tožeča stranka je uspela z 68 % zahtevka (po temelju v celoti in z 36 % po višini). Stroški so ji bili odmerjeni v znesku 2.404,56 EUR in je zato upravičena do povrnitve 1.635,10 EUR. Toženi stranki je priznano 30,00 EUR stroškov in je upravičena do povrnitve 9,50 EUR. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.625,50 EUR. Priznane stroške je bilo zato znižati za znesek 779,06 EUR.

12. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do povrnitve ene polovice priznanih pritožbenih stroškov 222,00 EUR (taksa za pritožbo 424,00 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov).