17. 5. 2012

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Andreja Robide, ki ga zastopa Robert Čebular, odvetnik v Domžalah, na seji 17. maja 2012

odločil:

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 1075/2010 z dne 16. 6. 2010 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugovor pritožnika (v izvršbi dolžnika) v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine štelo za obrazloženega, sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in sklenilo, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Višje sodišče je spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugovor dolžnika zavrnilo. Pritožbeno sodišče je ugovor pritožnika štelo za neobrazloženega, ker je ocenilo, da so navedbe v ugovoru vsebinsko prazne in presplošne, da bi pripeljale do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

2.Pritožnik zatrjuje, da sta bili kršeni njegova pravica iz 22. in 14. člena Ustave. Navaja, da mu je bila z izpodbijanim aktom odvzeta možnost, da se o njegovi obveznosti odloči v pravdnem postopku na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev. Trdi, da odločitev temelji na zmotnem prepričanju, da so njegove navedbe v ugovoru prazne in presplošne, da bi pripeljale do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Meni, da je njegov ugovor obrazložen skladno z drugim odstavkom 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, in 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11 – v nadaljevanju ZIZ). Trdi, da je v ugovoru navedel: da upniku ne dolguje ničesar, saj ima vse obveznosti do upnika poravnane, da mu ni znano, na podlagi katerega pravno zavezujočega razmerja je upnik izstavil verodostojno listino in da mu vsebina listine ni znana ter da ugovarja tudi višini terjatve. Navaja, da gre za pravno pomembna dejstva, ki bi v pravdnem postopku lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 16/07, in OdlUS XVI, 37) in št. Up-2216/06 z dne 20. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08, in OdlUS XVII, 34). Zatrjuje tudi, da odločitev odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse ter se v zvezi s tem sklicuje na več sodnih odločb.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1264/10 z dne 2. 3. 2012 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v izvršbi, ki nanjo ni odgovorila.

B.

4.Pritožnikov glavni očitek je, da je pritožbeno sodišče štelo, da je njegov ugovor neobrazložen, zaradi česar je spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugovor dolžnika zavrnilo. Pritožnik meni, da mu je bila z izpodbijanim aktom odvzeta možnost, da se o njegovi obveznosti odloči v pravdnem postopku na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev.

5.Če je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine neobrazložen, ga sodišče s sklepom zavrne (peti odstavek 62. člena ZIZ). Tak ugovor se namreč na podlagi prvega odstavka 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ šteje za neutemeljenega. Če se z ugovorom izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Kot je Ustavno sodišče poudarilo že v odločbi št. Up-854/05, je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik predlaga dokaze, pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev.

6.V obravnavanem primeru je pritožnik v ugovoru navedel med drugim tudi to, da upniku ne dolguje ničesar, saj ima vse obveznosti do njega poravnane, in da mu ni znano, na podlagi katerega pravno zavezujočega razmerja je upnik izstavil verodostojno listino, ter da mu vsebina listine ni znana. Kot dokaz za te trditve je predlagal svoje zaslišanje, hkrati pa upnika pozval, naj predloži listine, ki so podlaga za izdajo verodostojne listine in iz katerih izhaja višina terjanega zneska. Čeprav pritožnikov ugovor izpolnjuje v prejšnji točki navedene kriterije obrazloženosti, je pritožbeno sodišče štelo, da je ugovor neobrazložen. Pri tem se je postavilo na stališče, da so navedbe pritožnika povsem splošne, ker iz ugovora izhaja, da sta bila upnik in dolžnik v poslovnem odnosu, zaradi česar naj bi bila trditev, da upniku ne dolguje ničesar, vsebinsko prazna in presplošna, da bi mogla imeti za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi. Vendar to, da sta bila pritožnik in upnik v poslovnem razmerju, ne more biti razlog za spregled ostalih ugovornih navedb, zlasti navedbe o neobstoju temelja za izdajo verodostojne listine.[1] S tem, ko je pritožbeno sodišče štelo, da ugovor ni obrazložen in je na podlagi domneve iz prvega odstavka 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ odločilo o njegovi utemeljenosti, je pritožniku odvzelo možnost, da se o njegovi obveznosti na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev odloči v pravdnem postopku. Z izpodbijanim sklepom je bila zato pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani je razveljavil in zadevo vrnil temu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče ta sklep razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

8.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič – Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Etelka Korpič – Horvat Predsednica senata

Opomba

[1]Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov za to v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme na upniku in ne na dolžniku. Tako odločba št. Up-854/05.