Jedro

Prosilca mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito ter izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma zmogli nuditi zaščite. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. V primeru, ko prosilec tovrstnih dejanj ne prijavi, tako nosi težje dokazno breme. Dokazati namreč mora, da se na državne subjekte ni obrnil zato, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

Tožnik, ki zatrjevanih groženj oziroma zasledovanja stricev nesporno ni prijavil policiji, takšnega dokaznega bremena ni zmogel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek bistvenih razlogov izpodbijane odločbe

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

Bistvene navedbe strank upravnega spora

2.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

3.Meni, da toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb o ogroženosti njegovega življenja v izvorni državi. Od tam je namreč odšel, da bi lahko živel normalno življenje, zato njegova prošnja ne more biti očitno neutemeljena. Poudarja, da so mu po babičini smrti leta 2023 pričeli groziti strici, saj ni želel zapustiti njene hiše. Prišlo je tudi do pretepa. Na koncu so ga strici izgnali in primoran se je bil preseliti v kraj Tanger, a so ga strici še naprej zasledovali. Spoznal je, da pred njimi ne bo več varen. Meni, da je očitek toženke, da bi lahko poiskal pomoč policije, neutemeljen. V Maroku namreč ni tako kot v Sloveniji. Policija ne deluje neodvisno. Ker imajo strici denar, sam pa ga nima, so mu dali vedeti, da ga lahko tudi ubijejo. Zavedajo se namreč, da ne bodo kaznovani. Prišlo je celo do situacije, da ga tožijo zaradi pretepa, čeprav so bili oni tisti, ki so ga povzročili. Posledično v Maroku ni mogel ostati. Če bi se tja vrnil, bi ga najverjetneje prijeli in zaprli. Iz istih razlogov (grožnje z zaporom in smrtjo, pred katerimi ga policija ne more zavarovati) nasprotuje tudi zaključku toženke, da je Maroko zanj varna država.

4.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Vztraja, da družinski spori in izogibanje pravnim posledicam v izvorni državi ne morejo predstavljati tako hude kršitve človekovih pravic, da bi to preraslo v preganjanje ali resno škodo. Predlaga, da se tožba zavrne in izpodbijana odločba potrdi.

5.Tožnik v prvi pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah.

Dokazni postopek

6.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-3590/2025, ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, ki se nahaja pod prilogo A 2 (izpodbijana odločba). Tožnika je tudi zaslišalo.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

7.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje, določeni v 26. do 28. členu ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).

8.Če prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se mu lahko prizna status subsidiarne zaščite, a zgolj, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in, če hkrati ne obstajajo izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

9.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona.

10.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik v tožbi sicer vztraja, da se v izvorno državo zaradi groženj sorodnikov in možnostjo zapora ne more vrniti, o čemer pa se je toženka že izrekla. Tudi po presoji sodišča gre za položaj, ko naj bi tožniku grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Toženka je posledično utemeljeno izhajala iz ZMZ-1, ki kot enega izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite določa, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti (kamor je moč uvrstiti sorodnike), ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma zgoraj navedeni organi prosilcu niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma zmogli nuditi zaščite. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023 dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. V primeru, ko prosilec tovrstnih dejanj ne prijavi, tako nosi težje dokazno breme. Dokazati namreč mora, da se na državne subjekte ni obrnil zato, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

11.Po presoji sodišča je pravilna ocena toženke, da tožnik, ki zatrjevanih groženj oziroma zasledovanja stricev nesporno ni prijavil policiji, takšnega dokaznega bremena ni zmogel. Toženka je tovrstno odločitev sprejela na podlagi natančne presoje tožnikovih individualnih okoliščin, ki jih je izpostavil na osebnem razgovoru. Tožnik posledično s posplošenimi navedbami o podkupljivosti in neučinkovitosti policije ter očitki toženki, da ni opravila individualne presoje, ne more uspeti. Da mu v izvorni državi zaradi podane kazenske ovadbe grozi zapor, prav tako ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Tudi v tem delu velja pritrditi toženki, da zakonit kazenski pregon zaradi storitve kaznivih dejanj ne šteje za obliko preganjanja ali resne škode, razen, če bi kazenski postopek ali izvršitev kazni pomenila nesorazmerno, nehumano ali ponižujoče kaznovanje oziroma kršitev temeljnih človekovih pravic, česar pa tožnik ne trdi. Zaslišan na sodišču sicer pojasni, da je preko prijatelja prijel vabilo na sodišče, kar pa ne pomeni, da mu grozi zapor, temveč zgolj, da je sodišče odreagiralo na podano kazensko ovadbo in mu želi dati možnost, da se o njej izjavi. Na odsotnost strahu hkrati kaže dejstvo, da tožnik, čeprav o tem izrecno vprašan, na zaslišanju ni vedel povedati niti, kaj je bila vsebina tega vabila in, kdaj naj bi poteklo zaslišanje. Ob povedanem se njegove trditve o tem, da mu v državi sploh grozi zapor, štejejo za malo verjetne.

12.Glede na navedeno je na mestu zaključek, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi, v ZMZ-1 določeni tretji akterji oziroma, da je država tožnika pred njimi ustrezno zaščitila, in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

13.Zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno utemeljene bi posledično lahko temeljila že na zgoraj opisanih razlogih. Kljub temu je toženka kot dodatno nosilno ugotovitev ugotovila tudi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav1 uvrstila med varne izvorne države.

14.Sodišče v zvezi s tovrstno ugotovitvijo poudarja, da se tretja država za prosilca v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZMZ-1 lahko šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter hkrati ni izkazal tehtnih razlogov (drugi pogoj), na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

15.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II2 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v tretjem odstavku 61. členu ZMZ-1, ki Vladi daje pooblastilo, da na predlog ministrstva določeno državo razglasi za varno. Upravni organ je na Odlok Vlade vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.3 Da je takšen način označevanja varnih izvornih držav (ob dodatnem pogoju, da je takšna označitev lahko predmet sodnega nadzora), v skladu s členom 36 in 37 ter členom 46(3) Procesne direktive II in 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, izhaja tudi iz novejše sodne prakse Sodišča EU.4

Po presoji sodišča je v konkretnem primeru pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ob seznanitvi, da Maroko predstavlja varno izvorno državo, ni navedel nobene take tehtne osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Ni namreč izkazal svojih trditev glede takšne podkupljivosti policije, ki bi vodila v nedelovanje pravosodnega sistema in posledično pred subjektom preganjanja (sorodniki), o čemer se je sodišče že izreklo. Prav tako ni izkazal, da je zaporna kazen, ki naj bi mu grozila v izvorni državi, posledica kršitve človekovih pravic. Tožbeni očitek, da koncept varne izvorne države ni bil pravilno uporabljen, je zato neutemeljen. Glede na povedano, je toženka pravilno zaključila, da Maroko za tožnika predstavlja varno državo. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je toženka pravilno uporabila materialno pravo in prošnjo tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 47/22, v nadaljevanju Odlok.

2Gre za Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013, v nadaljevanju Procesna direktiva II.

3Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020.

4Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije z dne 1. 8. 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canpelli).