Jedro

Znižan dokazni standard se uporabi, če nekega dejstva po izvedbi vseh predlaganih relevantnih dokazov ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, ne pa v primeru nepopolno izvedenega dokaznega postopka.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v I. in III. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 6.776,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2016 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (do vtoževanih 16.594,26 EUR z obrestmi) je zavrnilo. Toženki je naložilo, da mora tožniku plačati vse potrebne stroške postopka (III. točka izreka).

2.Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Opozarja, da je v obravnavani zadevi sporen obseg poškodb in psihičnih težav kot tudi višina škode za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Osnovno vprašanje je, ali so tožnikove psihične težave v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tega vprašanja sodišče ni ustrezno raziskalo. Pri iskanju odgovora je primarno ugotavljalo, ali je tožnik v prometni nesreči dne 18. 3. 2013 utrpel pretres možganov. Zaključek sodišča, da je v nesreči utrpel pretres možganov, je samovoljen, neobrazložen in nasprotuje ugotovitvam v izvedenskem mnenju. Iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani - Medicinske fakultete (v nadaljevanju Komisija) izhaja, da je tožnik utrpel udarnino glave, nateg vratnih in ledvenih obhrbteničnih mišic in zvin levega zapestja. V Komisiji je sodeloval izvedenec travmatolog, ki je pregledal vso medicinsko dokumentacijo in opravil pregled tožnika. Glede na dejstvo, da so mnenje podali trije izvedenci (travmatolog, nevrolog in psihiater), je nelogična odločitev sodišča, da je o obstoju pretresa možganov neargumentirano sledilo mnenju izvedenca psihiatra A. A. Prav travmatologi so tisti zdravniki, ki morajo poznati vse poškodbe. V izvedenskem mnenju Komisije je ugotovljeno, da v zdravstveni dokumentaciji ni opisov poškodb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na delovanje tako velike sile na osrednji živčni sistem, da bi privedla do poškodbe. Odločitev, da pri ugotavljanju obstoja poškodb, ob diametralnih mnenjih, sledi mnenju psihiatra A. A. in ne travmatologa, je napačna. Sicer pa se zaradi pomanjkljive obrazložitve do takšnega zaključka toženka ne more konkretneje opredeliti. Sodišče v razlogih ponudi le nekaj citatov izvedenca A. A. in nepojasnjeno zaključuje, da mnenje Komisije poudarja predvsem abstraktna stališča, zanemarja pa izkušnje v tovrstnih primerih. Edina utemeljitev, zakaj sodišče šteje mnenje A. A. za prepričljivejše, je, ker povezava med škodnim dogodkom in tožnikovimi izjavami izhaja tudi iz izpovedi tožnikovega psihiatra C. C. in poglobljenih pripomb tožnika na izvedensko mnenje Komisije, ki jih je pripravil psihiater B. B. Pri zunajpravdni ekspertizi psihiatra B. B. gre lahko kvečjemu za trditveno podlago in ne dokaz tožnikovih navedb o utrpelih poškodbah in posledicah, zato je materialnopravno zmotno ravnanje sodišča, da je izvedenska mnenja Komisije in A. A. presojalo ob upoštevanju ekspertize B. B. Sodišče ni napravilo dokazne ocene izpovedi prič C. C. in B. B., temveč je njuno izpoved le povzelo. Toženka je tekom postopka nasprotovala zaslišanju priče B. B. kot izvedene priče, sodišče ga je kljub temu zaslišalo. Tudi ne bi smelo pri tehtanju izvedenskih mnenj upoštevati sodbe Delovnega in socialnega sodišča III Ps 1434/2018, saj še ni pravnomočna, izdana pa je bila v postopku, v katerem toženka ni sodelovala. Dejstvo je, da sta bili v postopku pridobljeni dve izvedenski mnenji, ki si med seboj v bistvenem nasprotujeta. Sodišče bi moralo takšno situacijo rešiti s soočenjem izvedencev ali vsaj z njihovim zaslišanjem. Pisne dopolnitve mnenja pri dokazni oceni ni upoštevalo. Pisno mnenje in zaslišanje izvedenca je enoten dokaz. Tak dokaz je toženka predlagala, zato je bila naloga sodišča, da s soočenjem izvedencev odpravi nejasnosti, nasprotja in pomanjkljivosti. Ker ni, je kršila toženkino pravico do izjave. Sodišče je izbralo napačen način in namesto tega brez razloga znižalo dokazni standard. Dokazno breme o tem, da je tožnik v nesreči utrpel tudi pretres možganov in v tej posledici obseg škode v obliki psihičnih težav, je na tožniku. Iz mnenja Komisije izhaja, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti kakšne poškodbe glave oz. organskega vzroka, ki bi mogel privesti do katere izmed organskih psihičnih motenj, kot je npr. psihoorganski sindrom. Iz medicinske dokumentacije in opisa simptomatike ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik doživel pretres možganov z značilnimi simptomi in znaki, ki bi privedli do pojavljanja tega sindroma. Zato je tudi nejasen zaključek, zakaj naj bi bila prometna nesreča sprožilni element tožnikovih psihičnih težav. Manjka dokazna ocena sicer povzetih dokazov, zato sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni.

V nadaljevanju toženka izpodbija tudi višino dosojene odškodnine. Opozarja, da sodna praksa načeloma dopušča, da sodišče o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odloči tudi brez izvedenca, če in kolikor lahko upoštevajoč trditveno in dokazno podlago strank in prosto presojo izvedenih dokazov zanesljivo ugotovi obstoj in obseg vsaj nekaterih oblik nepremoženjske škode. V konkretnem primeru pa sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti ne obstoja posameznih oblik nepremoženjske škode, še manj obseg. Odmera odškodnine za telesne bolečine je napačna, saj je sodišče izhajalo, da je tožnik utrpel pretres možganov. Neutemeljeno je zaključilo, da je tožnik trpel tri mesece hude telesne bolečine, kar naj bi izkazoval izvid nevrologa z dne 18.6.2013. Iz tega izvida ne izhaja, da je tožnik trpel hude glavobole v takšnem obdobju, temveč le, da je zaradi posledic bolečin, vrtoglavosti in nesigurnosti pri hoji dekompenziral. Iz izvida tudi ne izhaja, da bi v tem obdobju jemal protibolečinska sredstva. Edina v njem omenjena zdravila imajo antidepresivni učinek. Tožnik pa tudi med zaslišanjem ni bil konkretno vprašan oziroma ni izpovedal o trajanju in intenziteti telesnih bolečin. Primera sodne prakse, ki ju omenja sodišče, nista primerljiva, saj je bil tam obseg poškodb večji, kot jih je utrpel tožnik. Sodišče pa se tudi ni opredelilo do tožnikovih nevšečnosti, saj ni navedlo, koliko konkretno jih je bilo in zakaj so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pri odmeri odškodnine za strah je izostala dokazna ocena tožnikove izpovedi, jasno pa tudi ni, kako je sodišče ugotovilo strah za izid zdravljenja. Zmotna je odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zgolj na podlagi sodne prakse. Bistvena je individualizacija ter natančna ugotovitev obsega prikrajšanja ter razmejitev glede na konkreten škodni dogodek. Tudi premoženjska škoda je previsoko odmerjena, saj vsi obiski zdravnikov niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, upoštevati je mogoče le tiste, ki so bili potrebni za zdravljenje v škodnem dogodku utrpelih poškodb. Na podlagi listin v spisu tudi ni mogoče preizkusiti zatrjevanega zmanjšanja osebnega dohodka. Potrdilo delodajalca ni zadostno, tožnik pa plačilnih listin ni pravočasno predložil. Že plačana odškodnina je ustrezna odškodnina za škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavnem škodnem dogodku.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril le, da je izpodbijana sodba pravilna in da je prisojena odškodnina ob upoštevanju dejanskih okoliščin primerna.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah navedb pritožbe in z vidika uradoma upoštevanih kršitev (350. člen ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani ugodilni del sodbe obremenjen z več kršitvami.

6.Tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči, ko se je povzročitelj čelno zaletel v njegov avto (da je prometno nesrečo povzročil zavarovanec toženke, ni sporno). Trdi, da je v nesreči utrpel udarnino glave, pretres možganov, zvin vratne in ledvene hrbtenice in zvin levega zapestja ter da ima v posledici nesreče psihične težave, ki sodijo v sklop posttravmatske stresne motnje in psihoorganskega sindroma. Uveljavlja nepremoženjsko

in premoženjsko

škodo. Toženka je prerekala vzročno zvezo med prometno nesrečo in tožnikovimi psihičnimi težavami. Trdi, da v nesreči ni utrpel pretresa možganov, ostale poškodbe pa ne morejo povzročiti težav, kakršne zatrjuje tožnik.

7.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bolj verjetno, da je tožnik utrpel pretres možganov in so njegove psihične težave v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Podlage za tak zaključek sodišče prve stopnje (še) ni imelo.

8.Za odgovor na vprašanje, ali so vzrok tožnikovih psihičnih težav poškodbe, ki jih je utrpel v prometni nezgodi 18. 3. 2013, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in je ravnalo pravilno, ko je angažiralo izvedenca. Postavilo je izvedenca psihiatrije dr. A. A., ki je v pisnem izvedenskem mnenju obstoj vzročne zveze potrdil. Iz njegovega mnenja izhaja, da vidnih fizičnih poškodb možganovine sicer ni, a analiza vseh podatkov medicinske dokumentacije kaže, da do prometne nesreče, ko je prišlo do udarca v glavo, tožnik ni imel psihičnih težav in je glede na njihovo pojavnost in postopni razvoj šele po nesreči psihične težave tožnika mogoče vzročno povezati z njo. Toženka je izvedenskemu mnenju ugovarjala, na njene pripombe je izvedenec odgovoril s pisno dopolnitvijo mnenja. Nato je sodišče na predlog toženke, ker gre za prepletanje več medicinskih strok, postavilo Komisijo v sestavi treh izvedencev (travmatolog, nevrolog in psihiater). Podali so v odločilnem nasprotno mnenje kot izvedenec A. A. Komisija meni, da psihoorganskega sindroma, postkomocijskega sindroma in paničnih napadov tožnika ni mogoče vzročno povezati s škodnim dogodkom, v katerem ni utrpel pretresa možganov (utrpel je udarec v glavo in nateg vratnih ter ledvenih vretenc). Kot pripombe na izvedensko mnenje Komisije je tožnik predložil pisno ekspertno analizo spec. psihiatra B. B., ki je v bistvenem podobno kot izvedenec A. A. potrdil, da so pojavi psihičnih motenj, kot so posttravmatska stresna motnja in postkomocijski sindrom ter s tem povezane psihične težave tožnika, nastali v posledici prometne nesreče. Toženka se tudi z izven pravde pridobljenim mnenjem ni strinjala. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek nadaljevalo z zaslišanjem tožnikovega psihiatra C. C. in zaslišanjem psihiatra B. B. C. C. je izpovedal, da pri tožniku opaženo trajno osebnostno spremembo in z njo povezane psihične težave pripisuje prometni nesreči, B. B. pa je potrdil svoje ugotovitve v pisni ekspertizi. Na podlagi poziva sodišča je Komisija podala še dopolnitev mnenja, v kateri je zavrnila zaključke A. A., ki se nanašajo na prisotnost organskih psihičnih motenj pri tožniku.

9.Sodišče mora dokaz z izvedencem izvesti tako, kot je določeno v 251. do 253. členu ZPP. Skladno z drugim odstavkom 254. člena ZPP mora v primeru, ko se izvedenska mnenja bistveno razlikujejo, ko je mnenje izvedenca nejasno ali nepopolno ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, pomanjkljivosti odpraviti z zaslišanjem izvedencev. V procesni situaciji, ko je prvi izvedenec potrdil vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastankom vseh psihičnih težav, ki so se tožniku pojavile po nesreči, Komisija pa ne, bi moralo z zaslišanjem, po potrebi tudi soočenjem izvedencev Komisije in izvedenca A. A. razčistiti sporna vprašanja.

10.Napačno je ravnanje sodišča, ko je z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti, ob sklicevanju na izvedeno pričo in izven pravde pridobljeno mnenje psihiatra, pritrdilo mnenju dr. A. A. Priče izpovedujejo o dejstvih, ki so jih same zaznale, kar velja tudi za izvedene priče. Te so zaradi strokovnega znanja, ki ga imajo, le v boljšem spoznavnem položaju od oseb, ki tega znanja nimajo, še vedno pa sodišču posredujejo le svoje vedenje o dejstvih in ne strokovnega znanja; nalog izvedenca ne smejo prevzeti. Pravilno pritožba opozarja tudi, da je treba pripombe tožnika na izvedensko mnenje Komisije, ki jih je pripravil psihiater B. B., obravnavati kot tožnikovo trditveno podlago in ne kot dokaz, ki potrjuje njegove navedbe. S strokovno obrazloženimi pripombami se vzbudi dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, v primeru dvoma v pravilnost mnenja izvedenca pa je treba pomanjkljivosti in nejasnosti razčistiti z zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP). Znižan dokazni standard se uporabi, če nekega dejstva po izvedbi vseh predlaganih relevantnih dokazov ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, ne pa v primeru nepopolno izvedenega dokaznega postopka.

11.Da je tožnik v škodnem dogodku utrpel škodo sicer ni sporno, sporno pa je kakšno. Za ugotovitev dejstev, od katerih je odvisen obseg tožnikove škode, je potrebno strokovno znanje. Skladno s sodno prakso lahko sodišče o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odloči brez izvedenca medicinske stroke le, če in kolikor lahko, upoštevajoč trditveno in dokazno podlago strank in prosto presojo izvedenih dokazov, zanesljivo ugotovi obstoj in obseg (vsaj nekaterih) oblik nepremoženjske škode. Da je tožnik utrpel pretres možganov, ni ugotovil noben izvedenec. V medicinski dokumentaciji, ki jo je sodišče prve stopnje, čeprav nima ustreznega strokovnega znanja, samo interpretiralo, ni navedeno nič o intenziteti in jakosti bolečin, strahu za izid zdravljenja, tožnikovih omejitvah pri raznih aktivnostih. Ker navedene ugotovitve prvega sodišča niso obrazložene s preverljivimi strokovnimi argumenti, obstoji utemeljen dvom v pravilnost dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe. In ker ni jasno, kakšne posledice je tožnik utrpel zaradi poškodb, ki so nastale v škodnem dogodku, tudi višine premoženjske škode ni mogoče ugotoviti.

12.Ker sodišče prve stopnje trditev pravdnih strank ni razčistilo s celovito izvedbo dokaza z izvedenci, je kršilo toženkino pravico do izjave, kar je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici te kršitve niso jasno ugotovljene konkretne okoliščine, ki so odločilne za razsojo v tej zadevi. Presoja na podlagi znižanega dokaznega standarda v okoliščinah konkretnega primera ni utemeljena. Podana pa je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitev sodišča zaradi pomanjkljivih in ne dovolj jasnih zaključkov o odločilnih dejstvih ni preverljiva.

13.Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Ocenjuje, da ugotovljenih kršitev glede na njihovo naravo in obseg ne more samo odpraviti ter da pravdni stranki zaradi razveljavitve ne bosta utrpeli hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ugotoviti je treba več sklopov pravno relevantnih dejstev. Na prvi stopnji je bil dokazni postopek pretežno že izveden in ga bo sodišče prve stopnje lahko le dopolnilo, pritožbeno sodišče pa bi moralo zaradi načela neposrednosti dokaze ponavljati, kar bi postopek bistveno podaljšalo. Celovita dopolnitev postopka na prvi stopnji je nujna tudi zaradi zagotovitve pravic obeh strank do izjave in pritožbe.

14.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v celoti izvesti dokaz z izvedenci, ki jih je postavilo. Šele po pravilni izvedbi tega, v tej zadevi odločilnega dokaza, bo mogoče v celoti in pravilno ugotoviti sporno dejansko stanje in sprejeti materialno pravno pravilno odločitev. Če sodišče katerega od pravno odločilnih dejstev ne more zanesljivo ugotoviti, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ne z zniževanjem dokaznega standarda. Trditveno in dokazno breme glede višine škode je na tožniku. Trajanje in intenziteto bolečin objektivizira izvedenec in tudi za ugotovitev dejstev, ki utemeljujejo odškodnino za ti. sekundarni strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca, je praviloma potrebno strokovno znanje.

15.Predlog toženke, da se zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku (356. člen ZPP), ni utemeljen. V pritožbi je le pavšalen očitek o pristranskosti razpravljajoče sodnice, višje sodišče samo pa iz poteka postopka in razlogov izpodbijane sodbe tudi ni zaznalo pristranskosti sodnice. Ne gre za primer sodnikovega vztrajanja na po mnenju pritožbenega sodišča napačnih materialnopravnih stališčih in neupoštevanja napotil pritožbenega sodišča, kar je po sodni praksi razlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku.

Utemeljenih razlogov, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, zato ni.

16.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1 Za telesne bolečine z nevšečnostmi med zdravljenjem uveljavlja odškodnino v višini 6.000 EUR, za strah 2.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 7.500 EUR. 2 Iz naslova stroškov zdravljenja 352 EUR, iz naslova izpada dohodka 742,24 EUR. 3 Prim. npr odločbo VS RS II Ips 155/2017. 4 Prim. odl. US RS Up-680/14, Up-657/13, odločbe VS RS II Ips 145/2017, II Ips 165/2017, idr. 5 Prim. npr sklepe VSL II Cp 2031/2020, IV Cp 1427/2012, II Cp 563/2000, idr.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 251, 253, 254, 254/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.