Jedro

Tudi v primeru, ko za nastanek nesreče dveh premikajočih se motornih vozil ni kriv nobeden (in bi prišla po 3. odstavku 154. člena OZ v poštev odgovornost po enakih delih), je mogoče izključiti odgovornost v smislu določbe 153. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter tožniku naložilo, da mora tožencu in stranski intervenientki povrniti pravdne stroške.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe. Poudarja, da je bil vozni pas, po katerem je vozil toženec, vsaj v dolžini 1 km izredno zamaščen in spolzek in da je toženca zaneslo že na prvem železniškem prehodu, da je toženca zaneslo na tožnikov vozni pas in da tožnik ni z ničemer prispeval k nastanku prometne nezgode. Sodišče bi moralo ob takšnih dejstvih zaključiti, da je do nezgode prišlo po toženčevi krivdi, saj bi glede na to, da ga je zaneslo že na prvem železniškem prehodu, moral voziti s takšno hitrostjo, da ga ne bi moglo zanesti, ali pa celo ne nadaljevati vožnje. Ker pa je toženec vozil, kot da je cesta povsem vozna, mu je mogoče očitati malomarno ravnanje in s tem odgovornost za prometno nezgodo. Pritožnik se sklicuje na podobni stališči Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v odločbah II Ips 470/93 in II Ips 55/2008 (pravilno II Ips 55/2005). Ker tožnik in toženec nista mogla ugotoviti, kdo je odgovoren za zamaščenost ceste, je kot na dlani, da bi morali stranki odgovarjati za škodo po enakih delih.

Pritožba je bila vročena tožencu in stranski intervenientki, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sicer posplošeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, vendar obrazloženo ne izpodbija nobenega od dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje, nanizane v prvem odstavku na 4. strani sodbe o tem, kako je prišlo do prometne nesreče: - 2. 11. 2003 sta se tožnik in toženec zaletela na železniškem prehodu izven naselja Sevnica, - desni vozni pas, po katerem je vozil toženec, je bil vsaj v dolžini 1 km pred trčenjem polit z mastno in spolzko tekočino, zaradi česar je bilo vozišče izredno spolzko, - tožnik je vozil s hitrostjo med 25 in 30 km/h, toženec pa med 30 in 40 km/h, - toženca je na železniškem prehodu zaneslo na tožnikov vozni pas, - toženca je zaneslo že na prvem železniškem prehodu, a je mislil, da je vozišče spolzko zaradi dežja.

Pritožnik graja materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje o tem, ali je v toženčevi vožnji zaznati protipravno ravnanje oziroma, ali je toženec kriv za nastalo nesrečo. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec vozil s hitrostjo med 30 in 40 km/h. Tožnik ne trdi, da bi bila takšna hitrost višja od predpisane, ampak smiselno trdi, da ni bila prilagojena razmeram na cesti (spolzkosti cestišča). Tudi vožnja s hitrostjo, nižjo od predpisane, bi lahko predstavljala protipravno ravnanje, če bi šlo za tako nevaren odsek ceste, da vožnja s predpisano hitrostjo ne bi bila varna in če bi obstajale okoliščine, ki bi kazale na to, da bi toženec moral in mogel zaznati izredno stanje cestišča in nanj odreagirati.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zamaščenost cestišča, kot je bila ugotovljena v obravnavani zadevi, ni običajen pojav, ampak gre za nepričakovan in izreden pojav na cestišču. Razlika med odločbama Vrhovnega sodišča RS, na kateri se sklicuje pritožnik, in situacijo v obravnavani zadevi, pa je prav v tem. Res se je vrhovno sodišče postavilo na stališče, da oljni madeži na cesti niso nepričakovan pojav, ker se na naših cestah pojavljajo pogosto, vendar pa gre za "običajne" oljne madeže ne pa za razlitje mastne in spolzke tekočine kar v dolžini 1 km, ki je povzročilo izredno spolzkost cestišča (1). Tožnik sicer meni, da bi toženec moral prilagoditi hitrost vožnje, ker ga je z avtomobilom zaneslo že na prvem železniškem prehodu, vendar pa ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožencu, ko je pojasnil, da je menil, da je cestišče spolzko zaradi dežja. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo, da bi toženec zaznal ali vsaj moral in mogel zaznati izredno spolzkost cestišča. S kakšno prilagojeno hitrostjo bi moral toženec voziti, da bi lahko preprečil nesrečo na izredno spolzkem cestišču, tožnik sicer ne zatrdi. Tudi izvedenca, ki bi lahko ugotovil, s kakšno (prilagojeno) hitrostjo bi bilo ob izredni zamaščenosti cestišča mogoče varno prepeljati železniški prehod (2), ne predlaga. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno zaključuje, da tožnik protipravnosti v toženčevi vožnji ni uspel dokazati, saj ni dokazal niti, da bi toženec izjemno zamaščenost cestišča moral in mogel opaziti, niti s kakšno vožnjo bi moral in mogel nanjo odreagirati.

Pritožbeno sodišče torej sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da nobeden od udeležencev ni kriv za nastalo škodo.

Vprašanje je le še, ali takšen zaključek že sam po sebi privede do odločitve, da pravdni stranki krijeta škodo po enakih delih, ali pa je mogoče (njuno) odgovornost izključiti v smislu določb 153. člena Obligacijskega zakonika (3). Ker gre pri odgovornosti za nesrečo, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, za primer objektivne odgovornosti, uporaba določbe 153. člena OZ ni izključena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škoda v tej zadevi izvira iz vzroka, ki je bil izven nevarnih stvari (avtomobilov pravdnih strank) in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali odvrniti. Šlo je za izredno zamaščenost cestišča, na katero toženec (in tožnik) ni(sta) bil(a) dolžna računati, tudi druge voznike je na istem mestu zanašalo, šlo je torej za tako izredno zamaščenost cestišča, da je odgovornost (obeh) pravdnih strank za nevarno stvar (njuna avtomobila) izključena. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek.

Pritožbeno sodišče le še dodaja, da bi do vsebinsko podobnega rezultata v tej zadevi pripeljalo tudi upoštevanje pobotnega ugovora toženca.

Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa ni bila zagrešena nobena od bistvenih kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (4) (v nadaljevanju ZPP) pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške. Odločitev temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Zadeva II Ips 55/2005 se od obravnavane v bistvenem razlikuje tudi zato, ker je vrhovno sodišče odločalo o odgovornosti voznika do "tretje" v smislu določbe 4. odstavka 154. člena OZ.

(2) Šele nato bi lahko sodišče presojalo, ali bi bilo od toženca mogoče zahtevati in pričakovati, da bi vozil s takšno hitrostjo.

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop..

(4) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in Ur. l. RS, št. 45/2008.