Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predmet odločanja je odločba, izdana zoper tožnika kot dolžnikovega dolžnika na podlagi 175. člena ZDavP-2. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo naložila tožniku, da v roku 15 dni plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikove denarne terjatve, št. DT 4934-50696/2015-4 03-700-03 z dne 23. 3. 2015, v znesku 24.000,00 EUR. Če dolžnikov dolžnik ne plača navedenega zneska v danem roku, se le-ta prisilno izterja. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da stroški postopka niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve.
2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ s sklepom št. DT 4934-50696/2015-4 03-700-03 z dne 23. 3. 2015 zoper dolžnika A. d.o.o. začel postopek davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika. S sklepom je bilo tožniku kot dolžnikovemu dolžniku naloženo, da zarubljeni znesek terjatve v znesku 24.000,00 EUR plača na podračun DURS. Sklep je bil dolžnikovemu dolžniku - tožniku vročen 24. 3. 2015, ta pa je zoper njega pravočasno vložil ugovor. Drugostopenjski organ je dne 29. 5. 2015 izdal odločbo št. DT 499-29-367/2015-2, s katero je ugovor dolžnikovega dolžnika zavrnil. Tožnik plačila po sklepu o izvršbi ni izvršil, zato je prvostopenjski organ na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Po prvem odstavku 175. člena ZDavP-2 se namreč v primeru, če se dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi, davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15-ih dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.
3. Toženka je tožnikovo pritožbo z odločbo št. DT-499-29-582/2015-4 z dne 31. 8. 2015 zavrnila. Ugotavlja, da so bili na podlagi 175. člena ZDavP-2 izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe, saj je bila s sklepom o davčni izvršbi zarubljena denarna terjatev dolžnika do tožnika kot dolžnikovega dolžnika, tožnik pa ni ravnal v skladu s sklepom o davčni izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na predpisan podračun. Glede pritožbenih navedb, ki se vsebinsko nanašajo na neobstoj oziroma prenehanje terjatve s pobotom, pa toženka pojasni, da se takšne navedbe lahko uspešno uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi, kar je tožnik tudi izkoristil. Če bi se v tem postopku dopustilo uveljavljati spornost zarubljene terjatve, bi po mnenju toženke prišlo do nezakonitega podvajanja pravnih sredstev. Zato je predmet tega postopka v skladu z določbo 175. člena ZDavP-2 le odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker se tožnik kot dolžnikov dolžnik, ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi.
4. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločitev, saj meni, da je nepravilna in nezakonita. Sodišču uvodoma predlaga prekinitev postopka, saj pred sodiščem že poteka upravni spor na odpravo 2. in 3. točke sklepa št. DT 4934-50696/2015-4 03-700-03 z dne 23. 3. 2015 v zadevi davčne izvršbe dolga družbe A. d.o.o. Zakonitost in pravilnost sklepa o davčni izvršbi pa je ključna za ugotovitev, ali dolg oziroma terjatev tožnika do dolžnika A. d.o.o. sploh obstaja. V nadaljevanju pojasnjuje, da je z dolžnikom A. d.o.o. sklenil prodajno pogodbo, s katero je za kupnino v znesku 24.000,00 EUR kupil nepremičnino (datum zapadlosti po prodajni pogodbi je bil 6. 3. 2015). Od družbe B. d.o.o. je tožnik odkupil terjatev v višini 24.000,00 EUR, ki jo je ta imela do družbe A. d.o.o. na podlagi posojilne pogodbe SV 1639/12. O odstopu terjatve je družba B. d.o.o. dolžnika A. d.o.o. obvestila 9. 3. 2015, tožnik pa je 3. 4. 2015 poravnal kupnino v višini 24.000,00 EUR družbi B. d.o.o. Med omenjenimi družbami gre za medsebojno povezano razmerje, ključnega pomena pri tem pa je, ali so nastopili pogoji za pobot po 311. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Po mnenju tožnika terjatev družbe A. d.o.o. do tožnika od dne medsebojnega pobota, to je od dne 9. 3. 2015, ne obstoji več. Zato toženka z izpodbijano odločbo tožniku ne more in ne sme naložiti plačila zneska 24.000,00 EUR. Ker je nepravilen in nezakonit sklep o davčni izvršbi z dne 23. 3. 2015, je nezakonita tudi izpodbijana odločba. Sodišču zato predlaga, da ugotovi nezakonitost in izpodbijano odločbo odpravi oz. odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.
5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.
6. Tožba ni utemeljena.
7. ZDavP-2 v 172. členu določa, da se sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (prvi odstavek 173. člena ZDavP-2). Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek 173. člena ZDavP-2). Zoper sklep o izvršbi lahko dolžnikov dolžnik ugovarja v 8 dneh, v svojem ugovoru pa lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in tudi ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (peti odstavek 174. člena ZDavP-2).
8. Če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi, se davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane računa (prvi odstavek 175. člena ZDavP-2). Zoper to odločbo lahko dolžnikov dolžnik vloži pritožbo, ki ne zadrži izvršitve (drugi in tretji odstavek 175. člena ZDavP-2).
9. Predmet odločanja v tem upravnem sporu je odločba, izdana zoper tožnika kot dolžnikovega dolžnika na podlagi 175. člena ZDavP-2. Po presoji sodišča so bila pri izdaji te odločbe zgoraj navedena zakonska določila pravilno uporabljena. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.
10. Toženka je tožnika pravilno poučila, da je predmet konkretnega postopka izključno ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki je predmet pritožbe, torej presoja njene skladnosti z določbami 175. člena ZDavP-2. Ob opisani zakonski ureditvi lahko dolžnikov dolžnik v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve, zato sodišče tovrstne ugovore zavrača. Z ugovori, ki jih tožnik uveljavljal v tožbi, glede na predmet odločanja, torej tudi v upravnem sporu ne more uspeti, saj gre za ugovore, ki jih kot dolžnikov dolžnik lahko uveljavlja v ugovoru in nato v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika.
11. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
12. Ker relevantne dejanske okoliščine v zadevi niso sporne, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).
13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.