Jedro

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini, zato za odmero samo po sebi ni pomembno, ali je tožnik pridobil soglasje za priklop na javno kanalizacijo že pred izdajo prve odločbe o komunalnem prispevku.

Kolikor iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik meni, da je toženka z izpodbijano odločbo svojo prejšnjo odločitev spremenila v njegovo škodo (reformatio in peius), sodišče dodaja, da za to ni nobenih ovir, saj je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dopolnjenega ugotovitvenega postopka in drugačnega dejanskega stanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se z njo namesti odločba št. 351-0441/2008-48/05 z dne 29. 9. 2008 (1. točka izreka) in se za stavbo št. ..., zgrajeno na zemljišču parc. št. 332/2 in 332/9, k.o. ... odmeri komunalni prispevek za kanalizacijo v višini 3.219,56 EUR, ki se zmanjša za priznano olajšavo v višini 66,5 % (2. točka). Komunalni prispevek se z upoštevano olajšavo in upoštevanim polovičnim lastniškim deležem tožniku odmeri v višini 539,28 EUR (3. točka), tožnik pa je ta komunalni prispevek dolžan plačati v 24 mesečnih obrokih na tam navedeni podračun (4. točka), v primeru plačila po roku z zamudnimi obrestmi (5. točka). V izreku je še navedeno, da se omenjena stavba priključi na kanalizacijsko omrežje, ko Komunala Kranj izda soglasje s pogoji priključitve (6. točka) in da ni stroškov postopka (7. točka).

V obrazložitvi odločbe je med drugim navedeno, da je Mestna občina Kranj (v nadaljevanju MOK) v naselju Primskovo sever zgradila kanalizacijsko omrežje, zaradi česar je omogočena priključitev vseh stavb na to omrežje. Ker se je s tem izboljšala komunalna opremljenost stavbnega zemljišča oziroma objekta, se na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) izda odločba po uradni dolžnosti. Komunalni prispevek je odmerjen na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za komunalno opremljanja naselja Primskovo sever (Uradni list RS, št. 24/08, v nadaljevanju Odlok za Primskovo sever).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka odločila v njegovo škodo, saj je prispevek namesto prejšnjih 855,50 EUR odmerjen na 539,28 EUR, kar pa je le polovica prispevka, saj je drugo polovico dolžna plačati solastnica predmetne nepremičnine. Odmerjeni znesek je torej za 223,06 EUR višji kot prej, drugostopenjski organ pa se glede teh pritožbenih navedb sploh ni opredelil. Kanalizacijsko omrežje, za katerega je bil odmerjen komunalni prispevek, je bilo zgrajeno že pred začetkom leta 2008, prva odločba pa je bila izdana 29. 9. 2008. Toženka bi zato pri odločanju morala uporabiti Odlok o komunalnem prispevku v Mestni občini Kranj (Uradni list RS, št. 31/03, v nadaljevanju Odlok/2003), po katerem se obstoječim stavbam, ki so že v prostoru in se bodo priključile na komunalno opremo, komunalni prispevek ne odmeri. To izhaja tudi iz dokumenta Sveta MOK z dne 6. 2. 2008. Tožnikova stavba je bila zgrajena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, torej celo pred začetkom veljavnosti Odloka/2003. Tudi odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za MOK iz leta 2008 določa, da se odmera komunalnega prispevka v nedokončanih postopkih konča po dosedanjih predpisih. Res je sicer, da je dne 25. 3. 2008 stopil v veljavo Odlok za Primskovo, ki pa ne more predstavljati podlage za odmero komunalnega prispevka, ker se je nanašal le na del občine in je s tem v nasprotju s tedaj veljavnimi določbami ZPNačrt. Ker se je ta odlok nanašal le na del občine, ni mogoče preveriti odmernih kriterijev, saj je logično, da bi morali biti kriteriji na ravni celotne občine drugačni kot na območju njenega dela. Tudi ta odlok pa v 11. členu določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka le lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, tožnikov objekt pa je bil na komunalno opremo priključen od septembra 2007. Tožnik opozarja še na to, da je ta odlok stopil v veljavo šele po tem, ko je bilo kanalizacijsko omrežje že zgrajeno.

Poleg tega tožnik meni, da je odmera komunalnega prispevka nepreverljiva, saj ni razvidno, ali je bilo za izračun upoštevano tlorisno razmerje med površino objekta in površino gradbene parcele, ni jasno, kako je izračunan strošek za m2 parcele oziroma tlorisne površine, in tudi ne, zakaj se zaračunava primarna in sekundarna komunalna oprema. Zaradi teh nepravilnosti se odločbe ne da preizkusiti, tožnik pa se do pomanjkljive obrazložitve ne more natančneje opredeliti. Na nepravilnosti kaže tudi razlika med zneskoma, odmerjenima s prvo in z drugo odločbo.

Toženka je z izpodbijano odločbo kršila načelo enakega obravnavanja, saj je v nasprotju z ZPNačrt področje Primskovo sever obravnavala drugače od ostalih predelov občine. Odlok, veljaven za celotno območje MOK, je stopil v veljavo šele po izdaji prvotne odločbe, zato bi bilo treba uporabiti odlok iz leta 2003. Nedoslednost pri odločanju je razvidna tudi iz številnih nadomestnih odločb, ki so bile izdane ostalim pritožnikom v popolnoma identičnih zadevah, in so vse obrazložene enako, ne glede na različne pritožbene navedbe in pravna vprašanja.

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, poleg tega pa zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v obeh odločbah in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 242. člena ZUP organ, ki je izdal odločbo, v primeru, ko spozna, da je pritožba utemeljena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, reši zadevo drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo. Navedeno pomeni, da prvostopenjski organ na podlagi prejšnje odločbe izda nadomestno odločbo v primeru, ko je pritožba utemeljena, ker v zadevi ni bil pravilno uporabljen materialni predpis. Ta okoliščina iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, saj je tako v njej kot tudi v prvi odločbi z dne 29. 9. 2008 podlaga za odmero komunalnega prispevka za kanalizacijo ista – Odlok za Primskovo sever.

Pač pa je tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe kot iz predloženih upravnih spisov razvidno, da je bil tožniku z odločbo z dne 29. 9. 2008 odmerjen komunalni prispevek za stanovanjski objekt na naslovu A., da se je zoper to odločbo pritožil in da je tožnikova pripomba glede števila zavezancev upravičena in zato upoštevana v novi odločbi. V zvezi s tem prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je v ZK navedenih več lastnikov, zato se vsakemu od njih izda odločba v sorazmerju njihovih lastniških deležev.

To pomeni, da organ nadomestne določbe ni izdal na podlagi 242. člena ZUP, kot to navaja v uvodu izpodbijane odločbe, temveč na podlagi tretjega odstavka 243. člena ZUP, saj je ob reševanju pritožbe spoznal, da je izvedeni postopek nepopoln, ga dopolnil (prvi odstavek 243. člena ZUP) in glede na uspeh dopolnjenega postopka zadevo na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 243. člena ZUP rešil drugače ter z novo odločbo nadomestil odločbo, ki se je izpodbijala s pritožbo. Iz obrazložitve odločbe torej izhajajo razlogi za izdajo takšne odločbe, navedena pomanjkljivost napačnega navajanja pravne podlage za izdajo nadomestne določbe pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve o izdaji nadomestne odločbe.

Po mnenju sodišča je neutemeljeno tožbeno stališče, da bi moral biti v zadevi uporabljen Odlok/2003. To bi držalo, ko bi tudi Odlok/2003 pri stroških opremljanja zemljišč, ki so navedena v 4. členu, že upošteval tudi stroške za izgradnjo kanalizacije za naselje Primskovo sever. Če ne gre za tak primer, pa ni ovire, da se za izgradnjo te komunalne opreme na omenjenem območju sprejeme poseben program opremljanja in v njem določijo podlage za odmero komunalnega prispevka za komunalno opremo, katere gradnja je predvidena v občinskem proračunu za tekoče oziroma naslednje leto (tretja alineja prvega odstavka 9. člena Uredbe). V skladu s tretjim odstavkom istega člena se namreč program opremljanja lahko sprejeme tudi za posamezen del občine. V takem primeru se deleži skupnih stroškov za posamezno komunalno opremo po posameznih območjih lahko razlikujejo, vendar pa razlika med največjim in najmanjšim deležem ne sme presegati višine najmanjšega deleža (peti odstavek 11. člena Uredbe). To pomeni, da je tožbeno stališče, da se mora delež skupnih stroškov za posamezno komunalno opremo vselej določiti na nivoju cele občine, neutemeljeno.

Ker je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt, pred njim 143. člen ZUreP-1), za odmero samo po sebi ni pomembno, ali je tožnik pridobil soglasje za priklop na javno kanalizacijo že pred izdajo prve odločbe o komunalnem prispevku. Iz pritožbene odločbe izhaja, da je bilo uporabno dovoljenje za gradnjo kanalizacije izdano 24. 12. 2009 in je postalo pravnomočno januarja 2010, s čimer je bil formalnopravno izpolnjen pogoj za začetek priključevanja stavb na novozgrajeno omrežje. Tudi če je bilo tožniku omogočeno, da je že pred plačilom komunalnega prispevka začel uporabljati komunalno opremo, njegova obveznost, da prispeva k stroškom za gradnjo komunalne opreme v občini, ni avtomatično prenehala. Po določbi 80. člena ZPNačrt je namreč zavezanec za plačilo lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (enako pred tem veljavni 144. člen ZUreP-1). V primeru, ko gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča, je zavezanec torej tisti, čigar objekt se prvič priključuje na komunalno opremo določene vrste.

Poleg tega je treba upoštevati, da zakon določa tudi primere oz. okvire, v katerih je zavezanec (lahko) oproščen plačila komunalnega prispevka. Tako je v prvem odstavku 83. člena ZPNačrt določeno, da se komunalni prispevek ne plača za gradnjo gospodarske javne infrastrukture. V naslednjih dveh odstavkih je dano pooblastilo občini, da po lastni presoji v svojem predpisu določi, da se komunalni prispevek ne plača za gradnjo neprofitnih stanovanj in gradnjo posameznih vrst stavb za izobraževanje, znanstveno-raziskovalno delo in zdravstvo po predpisih o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov (drugi odstavek), lahko pa predpiše tudi delno ali celotno oprostitev plačila komunalnega prispevka za gradnjo vseh ali posameznih vrst nestanovanjskih stavb po predpisih o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov. V tem primeru mora občina oproščena sredstva iz tega odstavka v enaki višini nadomestiti iz nenamenskih prihodkov občinskega proračuna (tretji odstavek). S tem v zvezi sodišče dodaja, da niti Odlok/2003 ni imel določbe o tem, da se že obstoječim objektom komunalni prispevek ne odmeri. Po navedenem je neutemeljen tudi pavšalen tožbeni očitek o neenakem obravnavanju krajanov Primskovega in ostalih krajanov Mestne občine Kranj.

Prav tako je neutemeljeno stališče, da odmere komunalnega prispevka ni mogoče preizkusiti. Toženka namreč v izpodbijani odločbi navaja tako količine, ki jih je uporabila pri odmeri, kot tudi vire teh količin in način obračuna. Obračunski stroški izhajajo iz 9. člena, stroški na enoto mere pa iz 10. člena Odloka za Primskovo, torej iz materialnopravne podlage za odmero, ki je v izpodbijani odločbi tudi navedena. Na istih določbah temelji tudi posebno zaračunavanje primarne in sekundarne komunalne opreme, podrobnejša merila za odmero pa Odlok za Primskovo določa v 14. členu (razmerje med upoštevanjem merila stavbnega zemljišča in merila neto tlorisne površine, faktor dejavnosti, možnost obročnega odplačevanja, olajšave za obstoječe objekte). Obrazložitev izpodbijane odločbe zato po presoji sodišča omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti odmere, tožnik pa ne navaja nobene okoliščine, ki bi kazala na neskladnost te odmere z materialnopravno podlago za odločanje.

Kolikor iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik meni, da je toženka z izpodbijano odločbo svojo prejšnjo odločitev spremenila v njegovo škodo (reformatio in peius), sodišče dodaja, da v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za to ni nobenih ovir, saj je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dopolnjenega ugotovitvenega postopka in drugačnega dejanskega stanja (prim. tudi stališče v: Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 483-484). Poleg tega tožnik v tem upravnem sporu ne more uveljavljati morebitnih kršitev, do katerih je prišlo v upravnem postopku, ki ni predmet tega spora, torej v postopku za odmero komunalnega prispevka solastnici obravnavanega objekta. Da bi bila nezakonita ali nepravilna izpodbijana odločba, pa tožniku iz navedenih razlogov ni uspelo izkazati.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.