Jedro

Sodišče prve stopnje je dolžno v primeru, ko ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da tožba ni popolna, to pomanjkljivost odpraviti tako, da stranko pozove, da tožbo dopolni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je solastnica parcele št. ..., ki je vpisana pri vl. št. ... k.o. T. in parc. št. ..., ... in ..., ki so vpisane v vl. št. ... k.o. T. ter da so tožene stranke dolžne izstaviti tožeči stranki za vknjižbo solastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč pri B. N. do 9/60 solastnem deležu parcele št. ... k.o. T., pri B. V. do 9/60 solastnem deležu parcele št. ... k.o. T. in pri M. B. do 2/60 solastnem deležu te parcele zemljiškoknjižni prenos solastninske pravice na teh deležih na ime tožeče stranke do 20/60 celote parcele ... vse v 15 dneh, sicer bo ta sodba nadomestila to listino. Pod tč. 3 je zavrnilo zahtevek, da sta toženi stranki N. in V. B. dolžni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo solastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč pri B. N. in B. V. do 1/6 vsakemu solastnemu deležu parcel ..., ... in ... k.o. T., zemljiškoknjižni prenos solastninske pravice na ime tožeče stranke vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Pod tč. 4 je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne povrniti tožeči stranki stroške postopka, pod II pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženim strankam pravdne stroške v znesku 202.051,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2006 dalje do plačila.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče zaključilo, da tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice, saj se pridobi po določbi 20. čl. ZTLR po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in tudi z odločbo državnega organa, vendar pa se jo s sklenitvijo pogodbe še ne pridobi, saj je pogodba le pravni naslov, pridobitni način pa je vpis v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je sodišču predložila le darilno pogodbo, iz katere izhaja, da ji je mati L. J. od svojih solastnih 4/6 nepremičnine vl. št. ... k.o. T. podarila 2/6 in dovolila vpis lastninske pravice ter zemljiškoknjižni prenos. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožeča stranka veljavno sklenila darilno pogodbo in da je tudi uporabljala oz. koristila ter prostore z družino, vendar pa je njen zahtevek neutemeljen, ker se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, ta pa ni bil izveden. Sodišče je ugotovilo, da gre za zahtevek na izpolnitev obveznosti iz sklenjene pogodbe med tožnico in njeno materjo, ne pa med toženima strankama, ki so vpisane pri nepremičnini, katere zemljiškoknjižni vpis zahteva tožeča stranka. Tako po mnenju sodišča tožene stranke tudi niso pasivno legitimirane.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je spregledalo, da je bilo v 4. čl. notarskega zapisa pogodbe o preužitku z dne 17.6.2002 med L. J. in toženimi strankami izrecno dogovorjeno, oz. so tožene stranke s to pogodbo prevzele obveznost, da s tožečo stranko naknadno uredijo vsa premoženjskopravna vprašanja v zvezi s solastniškim deležem tožeče stranke na nepremičninah, ki so predmet darilne pogodbe. Sodišče je tudi prezrlo, da so v odgovoru na tožbo, pa tudi, ko so bile zaslišane kot stranke, tožene stranke v določenem delu povsem jasno in izrecno pripoznale tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sicer pa opozarja tudi na 3. čl. ZPP, v katerem je določeno, da lahko stranke prosto razpolagajo z zahtevkom. Stranke lahko tudi pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo. Nesporno je, da ne gre za razpolaganja, ki bi bila v nasprotju s prisilnimi predpisi, zato sodišče že iz tega razloga ne bi smelo zavrniti celotnega tožbenega zahtevka, oz. bi moralo v sodbi obrazložiti, zakaj te prepoznave tožbenega zahtevka ni upoštevalo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V dokaznem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica hasnuje sporne nepremičnine, najmanj od 1982 dalje, ves čas je v dobri veri, da gre za njeno nepremičnino, tožena stranka pa temu ni nikoli oporekala, enako tudi ne tožničina mati L. J. Tožene stranke so ji ves čas priznavale lastninsko pravico. Sodišče je tudi v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tekom postopka na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da obstajajo vse podlage za ugotovitev obstoja priposestvovanja, zato ni nobenega razloga za to, da sodišče prve stopnje ne bi ugodilo temu zahtevku. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi, toženi stranki pa naložijo v plačilo njeni pravdni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ali pa da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v vloženi tožbi zatrjevala le naslednja dejstva: pri nepremičnini, za katero zahteva ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, je po stanju v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na vse tri tožence tožnica je s svojo materjo J. L. v letu 1982 sklenila darilno pogodbo, katere predmet so bile nepremičnine, ki so sedaj po zemljiškoknjižnem stanju last tožencev na podlagi pogodbe ni bil opravljen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo po sklenitvi darilne pogodbe je v letu 1985 prišlo do komasacije in so iz teh parcel nastale parcele št. ..., ... in ...

ta dejstva med pravdnima strankama niso sporna in zaradi zemljiškoknjižne neusklajenosti z dejanskim stanjem je potreben ta sodni postopek.

To pa so tudi vse trditve tožeče stranke v tej zadevi, saj tožeča stranka kasneje, niti po vloženem odgovoru na tožbo, svojih trditev ni dopolnila, zahtevek je le spremenila.

180. čl. ZPP določa kakšen mora biti zahtevek, med drugim morajo biti v tožbi navedena tudi dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek in na katera materialno pravo veže nastop takšne pravne posledice, kot jo uveljavlja s tožbenim predlogom. Tožnik je dolžan v tožbi konkretno navesti dejstva, ki izhajajo iz življenjskega dogodka in utemeljujejo nastanek določene pravne posledice. Tožnik mora v tožbi navesti toliko dejstev, da sodišču omogočajo identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Zato je tožnik dolžan navesti historičen dogodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku tistega upravičenja, ki ga uveljavlja s tožbo, ta historični dogodek pa mora navesti z konkretizacijo dejstev (odločba Ustavnega sodišča UP-1013/05-19 z dne 6.7.2006). Sodišče prve stopnje je dolžno v skladu z določbo 273. čl. ZPP v primeru, ko ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da tožba ni popolna, to pomanjkljivost odpraviti v skladu z določbo 108. čl. ZPP. To pomeni, da mora vložnik pozvati, da tožbo dopolni. Šele potem, ko bo tožba dopolnjena, lahko sodišče preizkuša ali je tožba tudi sklepčna (Ustavno sodišče v cit. odločbi: popolnost tožbe je predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je sploh mogoče preizkusiti, ali je tožba sklepčna). Ker sodišče prve stopnje stranke ni pozvalo na dopolnitev tožbe, tožba pa ni popolna, saj v njej ni skoraj nikakršnih navedb, je podana kršitev iz 8. tč. čl. 339/II ZPP, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (ZPP čl. 350/II). Iz tega razloga pa je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 354. čl. ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču v ponovno odločanje. Sodišče bo moralo stranki, pa čeprav ima kvalificiranega pooblaščenca, pozvati na dopolnitev tožbenih navedb tako, da bo konkretizirano dejansko stanje, na podlagi katerega zahteva konkretno posledico, šele na to pa bo lahko preizkušalo ali je tožba sklepčna oz. odločalo o zahtevku.

Pritožnik je šele v pritožbi zatrjeval dejstva, ki bi jih moral zatrjevati v tožbi, vendar glede na to, da gre za nepopolno tožbo in za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, se pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi navedbami ni bilo dolžno ukvarjati in nanje ni bilo dolžno odgovarjati.

V kolikor bo sodišče prve stopnje obravnavalo tožnikov zahtevek in ob predpostavki, da bo tožba popolna in sklepčna in da bodo navedena pravno pomembna dejstva, pa bo moralo sodišče upoštevati tudi teorijo o realizaciji pogodbe, ki lahko nadomešča vpis v zemljiško knjigo (ZOR) kot tudi določbe čl. 148 ZOR, tako I. kot tudi II. odstavek.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.