Jedro

Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni ponuja lastno presojo odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva obsojenega R.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega R.Ž. s sodbo z dne 8.1.2001 spoznalo za krivega kaznivega dejanja roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen treh let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu od 9.11.2000 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega R.Ž. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločili, da nagrada in potrebni izdatki obsojenčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Obsojeni R.Ž. je zoper to pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi podaja lastno videnje obravnavanega življenjskega primera. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zadevo še enkrat pretehta.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčevi želji, da se še enkrat preizkusi, ali je storil roparsko tatvino, Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne bo moglo ugoditi, zato naj njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni R.Ž. izrecno ni navedel razloga, iz katerega izpodbija pravnomočno sodbo, je pa iz vsebine zahteve razvidno, da uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenec navaja, da oškodovanke ni tako silovito odrinil, kot to izhaja iz napadene pravnomočne odločbe. Če bi v posledici njegovega ravnanja dobila modrice, bi imela vsaj zdravniško spričevalo. Poudarja tudi, da se denarnice ni tako krčevito oklepal, ampak jo je oškodovanki izročil, takoj ko je opazil varnostnika, ki je tekel po hodniku. S temi navedbami obsojeni R.Ž. ponuja lastno presojo teh odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je obsojeni R.Ž. zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec z zahtevo sicer ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na slabe gmotne razmere oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.