Jedro

Pogodbena izključitev zavarovalnega kritja za relativno ozek segment poškodb ni v nasprotju s kogentnimi določbami 121. člena OZ in je skladna z določbo 977. čl. OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Oris zadeve in povzetek odločitve sodišča prve stopnje: Tožnica zahteva plačilo 7.000,00 EUR na podlagi pogodbe o avtomobilskem zavarovanju AO-plus, ker se je poškodovala v prometni nesreči, za katero je bila odgovorna sama. Terja tudi ugotovitev ničnosti določb splošnih pogojev, ki izključujejo zavarovalno kritje v primeru poškodb, kakršno je utrpela.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2006, potem ko je zavrnilo tudi zahtevek, naj ugotovi, da je nično določilo 4. odstavka 2. člena Splošnih pogojev tožene stranke za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus), oznaka PG-AOP/05-2. Sodišče je tožnici še naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 58,54 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica uvodoma navaja, da v prometni nesreči ni bila lažje poškodovana, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato, da bi dokazala, da pri njej ni šlo za lažjo poškodbo, je predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo. Zavrnilo je tudi dokazni predlog po zaslišanju tožnice. S tem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Sodišče je po prepričanju tožnice prevelik pomen pripisalo dejstvu, da je zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb prostovoljno in pogodbeno. Četudi je šlo za takšno zavarovanje, je to omejeno z določbami Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ), tudi tistimi, ki se nanašajo na splošne pogoje pogodbe. Te določbe OZ so prisilne narave. Sodišče pa je materialno pravo napačno uporabilo, ko je zaključilo, da sporno določilo splošnih pogojev ni nemoralno. Pritožnica meni, da je takšna določba vsaj nepravična in pretirano stroga. Za toženko je najenostavneje izključiti vse škode, ki se nanašajo na vratno hrbtenico, kjer ne pride do najhujših poškodb. Majhen odstotek oškodovancev (kot je tožnica) pa ima velike težave z vratno hrbtenico, četudi ni prišlo do zamika vretenc, in za te so pravila prestroga in nepravična. Poleg tega je ureditev splošnih pogojev pretirano splošna in nepravična, ker vse oškodovance “daje v isti koš“.

Pritožnica graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da je imela možnost, da pogodbe ne sklene, pa tudi vso svobodo, da sklene pogodbo pri kakšni drugi zavarovalnici. Če se ne bi odločila za sklenitev pogodbe, se kot voznica za škodo zaradi telesnih poškodb sploh ne bi mogla zavarovati, saj imajo vse zavarovalnice v splošnih pogojih tovrstno določbo.

Pritožnica zaključuje, da nobena od strank ni zatrjevala, da je bila tožnica s splošnimi pogoji seznanjena, zato sodišče tega dejstva ne bi smelo ugotavljati.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O (ne)jasnosti splošnih pogojev: V spornem delu splošni pogoji določajo, da je škoda zaradi natega ali zvina vratne, prsne in ledvene hrbtenice krita samo, če je medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc, večji od treh milimetrov. Iz pritožbenih trditev je mogoče sklepati, da tožnica meni, da je takšno določilo nično tudi zato, ker je nejasno oz. abstraktno in nedorečeno. Sankcija za nejasnost splošnih pogojev ni njihova ničnost, ampak ta, da se nejasna določila, ki jih je pripravila ena pogodbena stranka, razlagajo v korist druge pogodbene stranke (83. člen OZ). Vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da citirana določba splošnih pogojev ni nejasna in nedorečena, na kar kažejo že same tožbene navedbe.

O pravni naravi zavarovanja AO-plus: Četudi pritožnica meni drugače, je za odločitev o tožbenem zahtevku odločilnega pomena prav to, kar je poudarilo sodišče prve stopnje, torej da je zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - AO-plus prostovoljno pogodbeno zavarovanje. Gre za osebno oz. nezgodno zavarovanje.

Ljudje in naše premoženje smo vsakodnevno izpostavljeni vrsti različnih nevarnosti, ki (lahko) povzročijo večje ali manjše škode. Zaradi socializacije rizika, še posebej tam, kjer je nevarnost velika, velika pa tudi potencialna škoda, je bilo vpeljano obvezno zavarovanje. Tako mora vsak imetnik motornega vozila skleniti pogodbo o obveznem zavarovanju vozila, ki krije škodo, ki jo zavarovanec z uporabo motornega vozila povzroči tretjim. Takšno zavarovanje pa ne krije škode, ki je nastala zavarovancu takrat, kadar je za nastalo škodo odgovoren sam. Zavarovalnice sicer tudi v teh primerih ponujajo možnost zavarovanja (kakršno je skupaj z obveznim zavarovanjem sklenila tožnica), ki pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prostovoljno. Ker gre za pogodbeno zavarovanje, sta stranki tisti, ki določita obseg zavarovalnega kritja. To hkrati pomeni, da se zavarovalnica lahko odloči, da nekaterih rizikov oziroma pretečih škod ne bo zavarovala. Kljub temu, da je zavarovalnica ponudila določen obseg zavarovanja, je bila tožnica kot skleniteljica zavarovanja prosta pri odločitvi, ali bo zavarovalno pogodbo sklenila ali ne.

O zatrjevani ničnosti: Višje sodišče v izključitvi zavarovanja za škode, ki so posledica nihajnih poškodb vratne hrbtenice, razen takrat, ko je poškodba jasno medicinsko ugotovljena, ne vidi nemoralnosti, pretirane strogosti ali nepravičnosti. Izključitev relativno ozkega segmenta poškodb ni v nasprotju s kogentnimi določbami 121. člena OZ (2) in je skladna z določbo 977. člena OZ (ki dopušča pogodbeno izključitev nevarnosti). Razlog za pogodbeno izključitev nevarnosti ni v tem, da so nezavarovane poškodbe lažje poškodbe hrbtenice (zato tudi ni odločilnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da gre pri tožnici za lažjo poškodbo, pa tudi ne pritožbena graja tega zaključka), ampak v tem, da niso objektivno ugotovljive. Podobno (in tudi iz podobnih razlogov) je iz pogodbenega zavarovanja AO-plus že daljše časovno obdobje izključena škoda za strah.

Pritožbeno sodišče torej v celoti sprejema materialnopravno pravilne razloge sodišča prve stopnje o tem, da sporno določilo splošnih pogojev ni nično. Dodaja zgolj, da iz tožbenih trditev tudi ni mogoče zaključiti, da bi šlo pri spornem določilu splošnih pogojev za primer nepoštenih pogodbenih pogojev, kot jih ureja Zakon o varstvu potrošnikov (3) (v nadaljevanju ZVPot) v 22. do 24. členu. V skladu z določbo 3. alineje 24. člena ZVPot se npr. pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. Da tožnica ne bi pričakovala, da bo škoda, kakršna ji je nastala, iz pogodbenih pogojev izključena, pa ta niti ne trdi, celo nasprotno – trdi, da je pogodbo sklenila, ker ji ni preostalo drugega kot zavarovati tisto, kar je pač mogoče. O zavrnitvi zahtevka na plačilo odškodnine: Ker tožnica ni niti trdila, da je utrpela nateg ali zvin vratne hrbtenice, pri katerem bi bila medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc, večji od treh milimetrov, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazna predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke in zaslišanju tožnice ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo: Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

(1) Ur. l. RS, št. 97/2007-OZ-UPB1. (2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 522/2006 z dne 21. 11. 2008, kjer gre za problematiko izključitve poškodbe rotatorne manšete po 40. letu iz zavarovalnega kritja pri nezgodnem zavarovanju.

(3) Ur. l. RS, št. 20/98 s sprem. in dop.